Petek, 11. 7. 2014, 16.48
8 let, 7 mesecev
Države, kjer veljaš za norega, če ne vzameš podkupnine
Običajen opazovalec ruske politike je lahko zmeden. Na eni strani se ruski predsednik Vladimir Putin predstavlja kot krmar vzvišene civilizacije in moralni branik pred metroseksualnim Zahodom, na drugi strani pa njegovi sodelavci plenijo državo, piše britanski The Economist.
Toda na očitke o korupciji, ki je letela na njegove ministre, se je odzval s čistko v policiji in na tožilstvu, namesto da bi počistil po vladi. To ni bil ravno moralni odziv. Kitajski komunistični šefi se zanašajo na maoistični občutek etičnega vodenja in implicitno tudi na konfucijanski mandat, ki naj bi jim bil podeljen zaradi njihove pravičnosti. Predstavljajo se za varuha reda in stabilnosti – medtem ko so njihove družine nesramno bogate.
Vsaka država ima svoje šarlatane in lopove. Od kakšnega britanskega poslanca do ameriškega kongresnika, južnoameriškega trdorokca do afriških kleptokratov – vsi zanikajo, da kradejo in trdijo, da služijo ljudem.
Toda je nekaj posebnega pri voditeljih, ki povzdigujejo moralistične ideologije, pri čemer sami držijo roke nad korupcijo. Običajne opazovalce lahko čudi, kako lahko državljani zdržijo v tej hinavščini in kako se lahko voditelji pogledajo v ogledalo.
Kitajska kaznuje tuje časopise za pisanje o korupciji. Za ruske uradnike je izdajanje informacij o korupciji lahko nevarno, če ne celo usodno. Kot pri vseh narodih, ki se počutijo, da so izkoriščani, velja drenjanje pri koritu in dajanje ugodnosti svoji kliki za nekaj neizogibnega.
Številni Kitajci so pripravljeni oprostiti oblastnikom grehe v zameno za razcvet. Po kaosu v devetdesetih številni Rusi zaradi trenutne gospodarske stabilnosti podpirajo Putina.
Putinov mesijanski nacionalizem, Erdoganov islamizem in kitajsko pozivanje voditeljem k žrtvovanju mehčajo morebitno nasprotovanje. Ljudem se tako zdi ponižujoče, da živijo v podkupljivi državi, toda tolažijo se s tem, da ima njihov narod posebno poslanstvo ali usodo.
Erdoganovi kritiki menijo, da ima njegova verska retorika isti cilj. Čeprav se zdi protislovno, je lahko moralizirajoča ideologija koristno kritje za korupcijo.
Kitajska, Rusija in Turčija so do nedavna gospodarsko izjemno rasle. Na podkupovanje in plačevanje pod mizo tako ljudje niso gledali kot na nekaj slabega, ampak kot na plačilo za delo v korist ljudstvu.
Dvojni pogled na njihovo državo je nujen za pokvarjence. Rusija je tako v retoriki vzvišene ideologije luč narodov, Turčija biser sunitskega islama, Kitajska nekdanji in prihodnji vladar sveta. Toda tako je samo v teoriji. V resnici se oblastniki ljudstvu zasebno posmehujejo. Druga plat vzvišene ideologije je prezir, ki je donosen za oblastnike in žaljiv za ljudstvo.