Brezposelna generacija

V Evropski uniji je danes brezposelnih že več kot 5,5 milijona mladih, čemur nekateri strokovnjaki že pravijo izgubljena generacija. Po podatkih Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) se je v Grčiji in Španiji brezposelnost med mladimi povzpela že na 53 odstotkov, na Portugalskem je 36-odstotna, v Italiji 34-odstotna in v Franciji 23-odstotna. V Združenih državah je s 15 odstotki za zdaj še precej nižja, na svetovni ravni pa je danes brezposeln vsak osmi Zemljan, mlajši od 25 let. Samo v evroobmočju je brezposelnost zdaj že 26-odstotna, kar je najvišja stopnja vse od vzpostavitve skupne valute. OECD v svojem julijskem poročilu tako opozarja, da morajo levji delež gospodarske krize v Evropi prenašati prav mladi. Čeprav številni med njimi še vedno lahko zastonj živijo pri starših, OECD vseeno opozarja na "učinek brazgotinjenja", torej vseživljenskih negativnih posledic, do katerih bo pripeljalo uničenje kariernih možnosti pri že tako mladih letih. Ob tem je treba poudariti, da problematika sploh ni omejena na tiste, ki jim primanjkuje izobrazbe ali veščin, saj tudi tisti, ki imajo izobrazbo, vse pogosteje obtičijo v začasnih, brezperspektivnih zaposlitvah ali pa so celo popolnoma brez dela. Te razmere nažirajo same temelje evropske družbe. Visoko brezposelnost so namreč že povezali s povečnim kriminalom med mladimi in vse pogostejšimi pojavi depresije. Brezposelnost ima tudi negativne demografske učinke, saj se mladi pozneje odločajo za otroke, številni pa so že zapustili svoje domače države in se odpravili s trebuhom za kruhom.

Programi zaposlovanja

Evropske vlade so se nezaineresiranosti delodejalcev navkljub do zdaj trudile z iskanjem načinov, kako mlade vendarle zaposliti. Italija je uvedla skromno davčno olajšavo za podjetja, ki delavcu ponudijo prvo službo. Španija je povečala sklad tako imenovanih podjetniških inkubatorjev "start-up" kot tudi vsoto, namenjeno posojilom mladim, ki ustanavljajo majhna podjetja. Francoski predsednik Francois Hollande pa je napovedal še veliko ambicioznejše ukrepe, s katerimi želi reševati problematiko zaposlovanja mladih. Hollande je napovedal, da namerava podjetjem, ki bi na novo zaposlila osebo, staro med 16 in 24 let, njeno plačo do 75-odstotno subvencionirati za obdobje do treh let. S tem programom, ki bo vlado stal skoraj 2,3 milijarde evrov, namerava francoski predsednik v prihodnjem letu ustvariti kar 100.000 novih delovnih mest za mlade. Čeprav je bila to nepriljubljena poteza med ekonomisti, ki zapovedujejo finančno disciplino, pa je z njo Hollande med mladimi postal pravi heroj.

A tudi tisti, ki ploskajo tovrstnim reformam, se zavedajo, da so te zgolj začasne in da tudi najbolj radikalne reforme trga delovne sile najbrž ne bodo dovolj, da bi v bližnji prihodnosti resnično zagnali nov cikel množičnega zaposlovanja. Daleč najtežje razmere za mlade so v južni Evropi, kjer kljub kulturnim in jezikovnim razlikam pripovedujejo o istih zgodbah brezupa, strahu, tesnobe in jeze.

Mladina brez prihodnosti

V Španiji so študentje in pravkar diplomirani sami sebe poimenovali kar "juventud sin futuro" oziroma mladina brez prihodnosti. Do zdaj so na ulicah že večkrat protestirali in se bojevali proti vladnim reformam in varčevalnim ukrepom, ki najbolj prizadenejo prav mlade. Štiriindvajsetletni Carlec Vallecillo Folguera, ki je diplomiral iz računalništva na Politihnični univerzi v Kataloniji, je tako nekoč še verjel, da bo imel, potem ko diplomira, varno in stabilno življenje. Namesto tega je zdaj prisiljen menjavati eno začasno zaposlitev za drugo in z zaslužkom pomagati staršem in sestri, ki so lani vsi izgubili službe. "Vse je zelo temačno in čutim, da stvari postajajo še slabše," je pobit mladi Španec.

Tatiana Cavola, njegova italijanska vrstnica, ki je diplomirala iz tujih jezikov na prestižni rimski univerzi in si je želela postati učiteljica, ni v nič bolj zavidljivem položaju. V McDonaldsu je zaposlena kot blagajničarka in pripravljalka hrane. "Vsi pravijo, da sem srečna, ker imam dobro službo. Res je, srečna sem, ampak če pomislite, da bi v tej službi ostala vse življenje, vse skupaj postane zelo žalostno." Položaj mladega Grka Gjonija se zdi prav tako brezizhoden. Njegova mati je že pred dvema letoma izgubila službo natakarice, njegov oče, gradbenik pa že pet mesecev ni dobil plače, saj je šlo podjetje v stečaj. Gjoniju se upira ideja, da bi zapustil Grčijo, a vedno bolj spoznava, da bo to najbrž edini način, če bo hotel preživeti svojo družino. Zato upa, da mu bodo odobrili vizo za ZDA, kjer namerava obiskati strica, ta je zaposlen kot voznik avtobusa. "Grčija je zdaj samo še država za počitnice," stoično dodaja.