Torek, 9. 5. 2017, 14.46
7 let, 1 mesec
Bodo legendarno Margaret Thatcher dokončno pokopali?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0
1
Theresa May, ki s svojimi konservativci drvi proti zanesljivi zmagi na junijskih britanskih parlamentarnih volitvah, se ideološko precej razlikuje od legendarne britanske premierka Margaret Thatcher.
Theresa May je prva ženska na čelu britanske vlade po Thatcherjevi, ki je Veliki Britanija vladala med letoma 1979 in 1990. Obe sta tudi konservativki. A tukaj se podobnosti med njima končajo.
- Zakaj je Donald Trump junak delavskega razreda
- Britanska tiha revolucija
- Zakaj levica izgublja tla pod nogami
- Zakaj Evropska ljudska stranka izgublja tla pod nogami
Theresa May, konservativka enega naroda
Mayeva, ki je hči anglikanskega pastorja, je namreč zagovornica konservatizma enega naroda (one-nation conservatism), ki ga je sredi 19. stoletja utemeljil konservativni politik Benjamin Disraeli.
Benjamin Disraeli je od leta 1844 začel britanske liberalce, ki so bili takrat na oblasti, obtoževati sebičnosti ter svaril, da bo država zaradi industrializacije in naraščajoče družbene neenakosti razpadla na dva naroda – narod revežev in narod bogatašev. Disraeli, ki je postal britanski premier leta 1868, je po zmagi uvedel reforme, ki so izboljšale položaj delavskega razreda in njegovo življenjsko raven.
Thatcherizem od leta 1975 naprej
Ob koncu 19. stoletja so konservativci odvrgli konservativizem enega naroda in zagovarjali prostotržni kapitalizem. Po prvi svetovni vojni oziroma po drugi razlagi od 40. let prejšnjega stoletja naprej so se spet oprijeli konservativizma enega naroda in mu bili zvesti do leta 1975, ko se je na čelo konservativcev zavihtela Thatcherjeva, ki je bila vneta zagovornica prostotržnega kapitalizma.
Mayeva proti thatcherizmu
Thatcherizmu so bili potem zvesti vsi konservativni voditelji do julija lani, ko je po referendumski odločitvi o izstopu Velike Britanije iz EU ter posledičnem odstopu Davida Camerona na čelo britanske vlade in konservativcev prišla Mayeva. Ta zagovarja "pravično Britanijo, ki bo delovala v korist vseh, ne samo peščice privilegiranih".
S konservativizmom enega naroda se je malce spogledoval že John Major, ki je nasledil Thatcherjevo na čelu vlade in stranke leta 1990. A pravi zagon je konservativizem enega naroda doživel šele z Mayevo. V govoru na konferenci konservativne stranke oktobra lani v Birminghamu je Mayeva sicer hvalila nekdanje konservativne premierje, kot so bili Benjamin Disraeli, Winston Churchill in Margaret Thatcher, a je tudi poudarila, da je laburistični premier Clement Attlee z ustanovitvijo Britanskega javnega zdravstva (National Health Service - NHS) zgradil veliko institucijo.
Mayeva proti socialistom in libertarcem
Mayeva svojo vizijo britanske družbe označuje kot novo sredino. Tako je oktobra lani na konferenci konservativne stranke Mayeva dejala: "Britanci morajo zavrniti ideološke vzorce socialistične levice in libertarne desnice in se oprijeti nove sredine".
Proti nadnacionalnim tvorbam in proti "drobljenju" nacije
Del Mayevega konservativizma enega naroda je tudi krepitev nacionalne države. To pomeni na eni strani zavračanje nadnacionalnih tvorb, kot je EU, na drugi strani pa tudi zavračanje "razdrobitve" nacije oziroma družbe.
"Ni takšne stvari, kot je družba," je leta 1980 zatrdila železna lady Margaret Thatcher. Mayeva na drugi strani poudarja idejo delitvene družbe (shared society). Avtor ideje delitvene družbe (beseda se navdihuje pri modni delitveni ekonomiji oziroma shared economy, op. p.) je verjetno Nick Timothy (na fotografiji), svetovalec Therese May. Timothy, ki je sin delavca v jeklarni, zagovarja konservativizem, ki mora izboljšati blaginjo vseh, tudi revnih. Če je nekdanji konservativni premier David Cameron skušal pritegniti volivce srednjega sloja, ki so bili od Tonyja Blaira najprej volivci laburistov, nazaj h konservativcem, skušajo ideologi enega naroda pritegniti h konservativcem volivce delavskega razreda.
Če si državljan sveta, si državljan ničesar
Veliko vlogo Mayeva daje pripadnosti državi oziroma državljanstvu nacionalne države. "Če mislite, da ste državljan sveta, ste državljan ničesar," je njeno mnenje.
Ideološki pokop thatcherizma?
Mayeva sicer javno še vedno hvali Thatcherjevo, toda če se bo njen za zdaj besedni premik h konservativizmu enega naroda tudi dejansko udejanjil, bo to po svoje dokončen, ideološki pokop Thatcherjeve in njenega thatcherizma.
Obrat konservativcev h konservativizmu enega naroda je spravil v težak položaj laburiste. Ti so se po porazu na zadnjih parlamentarnih volitvah maja 2015 z izvolitvijo Jeremyja Corbyna na čelo stranke še bolj pomaknili proti levici in so v očeh številnih Britancev postali nekakšna otoška različica grške Sirize ali španskega Podemosa. Zdaj so laburisti v težavah. Mayevih konservativcev ne morejo več volivcem predstavljati kot hladne, brezčutne thatcheristične neoliberalce, hkrati pa izgubljajo delavske volivce, ki jih odganjajo s svojim zagovarjanjem multikulturalizma, odprtih meja in pretiranim levim radikalizmom.
Volilni uspehi konservativizma enega naroda
Mayevi se konservativizem enega naroda za zdaj obrestuje. Na nedavnih lokalnih volitvah, ki so bile 4. maja, so konservativci prepričljivo slavili. Dosegli so 38 odstotkov glasov (osem odstotkov več kot na prejšnjih volitvah) in dobili 1.899 mestnih svetnikov (536 več, kot so jih imeli do zdaj).
Laburisti so na drugi strani dosegli skromnih 27 odstotkov glasov (padec za štiri odstotke) in dobili 1.152 mestnih svetnikov (382 manj, kot so jih imeli do zdaj).
Mayevi se junija nasmiha zanesljiva zmaga
Prepričljiva zmaga se za zdaj Mayevi, ki se med Britanci uspešno predstavlja tudi kot odločna bojevnica proti osovraženim bruseljskim birokratom na čelu z Jean-Claudom Junckerjem, obeta tudi na parlamentarnih volitvah, ki bodo 8. maja letos. Po eni zadnjih anket, ki jo je objavil časnik Guardian, bo za konservativno stranko volilo 49 odstotkov Britancev, za laburiste, ki jih vodi Jeremy Corbyn, pa samo 27 odstotkov.
Junaki delavskega razreda
Niso pa britanski konservativci edini na desnici, ki skušajo v zadnjem obdobju pritegniti delavske volivce. To je lani uspelo tudi republikanskemu predsedniškemu kandidatu Donaldu Trumpu, ki mu je v Belo hišo uspelo priti s pomočjo delavskih volivcev iz industrijskih zveznih držav. Glasove med delavci uspešno nabirajo tudi evropske protimigrantske stranke, kot je francoska Nacionalna fronta ali avstrijski svobodnjaki.
Kako je Le Penova preprečila Melenchonu vstop v Elizejsko palačo
Prav Marine Le Pen je s svojim "spogledovanjem s socializmom" preprečila, da se v drugem krogu nedavnih francoskih predsedniških volitev ni poleg Emmanuela Macrona uvrstil levičar Jean-Luc Melenchon. V tem primeru bi mogoče namesto nekdanjega bankirja Macrona v Elizejsko palačo vstopil ognjeviti socialist Melenchon.
Kaj pa Slovenija?
V Sloveniji, ki velja za zelo egalitarno družbo, desna sredina od leta 2004 in "mladoekonomistične revolucije" na čelu z Mićom Mrkaićem naprej vsaj na besedni ravni prisega na prostotržne reforme v slogu Thatcherjeve.
1