Bo Macron končal tako klavrno kot predhodnik Hollande?

Zmaga Emmanuela Macrona v drugem krogu francoskih predsedniških volitev ni presenečenje. Javnomnenjske ankete so njegovo prepričljivo zmago nad kandidatko Nacionalne fronte (NF) Marine Le Pen napovedovale že nekaj mesecev. S 65 odstotki je dobil celo malce več podpore, kot so mu je namerile ankete.

• Najmlajši predsednik Francije pometel s konkurentko
• Dijak, ki se je zapletel s svojo učiteljico
• Vse boleče skrivnost Marine Le Pen
• Lepi hčerki Brigitte Trogneux sta nori na očima Macrona
• Delala bo zastonj, a hoče imeti pomembno besedo v moževi vladi

Glasovanje proti Marine Le Pen, ne za Emmanuela Macrona

A po drugi strani drugi krog francoskih predsedniških volitev ni bilo glasovanje za, ampak glasovanje proti, in sicer proti Le Penovi. To nakazuje anketa Kanter Sofres, ki jo je pred drugim krogom objavil francoski časnik Le Figaro. Po anketi Macronu zaupa le 41 odstotkov volivcev. Še vedno veliko več kot Le Penovi (29 odstotkov), a manj kot ognjevitemu levičarju Jean-Lucu Melenchonu (44 odstotkov).

Francoske predsedniške volitve so po tej strani podobne lanskim avstrijskim, ko so številni volivci v drugem krogu podprli člana Zelenih Alexandra van der Bellna le zato, da se v palačo Hofburg ne bi vselil svobodnjak Norbert Hofer.

Z Macronovo zmago bo Francija dobila dokaj neobičajno prvo damo, saj je Brigitte Trogneux skoraj 25 let starejša od moža. Otrok nimata, iz prvega zakona ima Brigitte sina Sebastiena ter hčerki Laurence in Tiphaine. Macron in Brigittini otroci se zelo dobro razumejo. Oba, Macron in Brigitte, sta že od otroštva del francoskih višjih slojev (če uporabimo izposojenko iz francoščine, bi lahko rekli, da sta buržuja). Macron se je rodil v premožni družini zdravnikov in obogatel kot bankir, Brigitte pa se je že rodila v bogati družini. Družinsko čokoladarsko podjetje Trogneuxevih namreč na leto zasluži več milijonov evrov. Ni čudno, da je Macrona, ki je uradno sicer bližje socialistom, podprla tudi francoska premožna poslovna elita. Foto: Reuters

Prepričljivo poražena Le Penova

Marine Le Pen so vse javnomnenjske ankete, ki so se v prvem krogu v nasprotju z lanskimi ameriškimi izkazala za precej točne, napovedovale prepričljiv poraz. A tudi te volitve kažejo trend naraščanja moči njene Nacionalne fronte. Če je bil preboj njenega očeta Jean-Marie Le Pena leta 2002 v drugi krog predsedniških volitev veliko presenečenje, je bil njen preboj letos pričakovan. Nihče ne bi bil presenečen, če bi v prvem krogu dobila celo največ glasov.

Poraz v drugem krogu je prepričljiv (35 odstotkov proti Macronovim 65 odstotkom), a ni bila do tal potolčena kot njen oče leta 2002. Takrat se je proti njenemu očetu vzpostavila enotna fronta in konservativec Jacques Chirac je zmagal z 82,2 odstotka proti Le Penovim 17,8 odstotka (5,5 milijona glasov). To je bilo le malo več kot v prvem krogu, ko je Le Pen dobil 16,9 odstotka glasov (4,8 milijona glasov).

Sta Marine Le Pen pokopala prevelik evroskepticizem in negotovost Francozov, kaj bo, če res izstopijo iz evroobmočja? Ne nazadnje je Francija (čeprav je leta 1992 maastrichtska pogodba na francoskem referendumu zmagala skozi šivankino uho in so Francozi leta 2005 zavrnili evropsko ustavo) idejna avtorica povojnega evropskega združevanja, medtem ko je bila iz EU odhajajoča Velika Britanija vedno nekakšen obstranec. Foto: Reuters

Enotna fronta proti Nacionalni fronti je razpadla

Leta 2017 enotne fronte proti Marine Le Pen ni bilo več, čeprav so seveda klasični mediji in večina strank podprli Macrona. A po prvem krogu je Le Penovo podprl evroskeptični konservativec Nicolas Dupont-Aignan (4,7 odstotka v prvem krogu) in tudi levičar Melenchon, četrtouvrščeni po prvem krogu, ni nikoli jasno in nedvoumno podprl "globalista" Macrona. Prav tako si Macron letos pred drugim krogom ni mogel privoščiti, da bi zavrnil televizijsko soočenje z Le Penovo, kot je to storil Chirac leta 2002 Marininemu očetu.

Le Penova, ki je zelo priljubljena zlasti med nezaposlenimi in delavci, je v kampanji zagovarjala izstop iz evroobmočja oziroma uvedbo vzporednega denarnega sistema s frankom in evro ter referendum o izstopu Francije iz EU. Tako kot ponovljeni drugi krog avstrijskih predsedniških volitev, ki je bil po britanskem referendumu, so tudi francoske volitve pokazale, da evroskeptični kandidati v celinskih zahodnoevropskih državah za zdaj še nimajo več kot polovične podpore.

Foto: Reuters
Socialist Francois Hollande je maja 2012 na valovih velikih obljub premagal konservativca Nicolasa Sarkozyja. Obljubljal je zmanjševanje nezaposlenosti s pomočjo zaposlovanja v javnem sektorju in davek za bogate ter napovedoval, da se bo v EU postavil po robu varčevalni nemški kanclerki Angeli Merkel. Ni mu uspelo niti na domači niti na evropski fronti. Dokončno je njegovo priljubljenost spodjedel vzpon islamskega terorizma (napad na Charlie Hebdo, pariški pokoli, ponoreli tovornjakar v Nici …). Le po enem mandatu se bo izselil iz Elizejske palače. Vanjo zdaj prihaja Macron, ki je nekdanji Hollandov svetovalec in minister za gospodarstvo.

Francijo junija čakajo še parlamentarne volitve

Francijo, ki ima polpredsedniški sistem, po Macronovi zmagi 11. in 18. junija letos čakajo tudi volitve v 577-članski francoski parlament. Veliko vprašanje je, kako se bo na teh volitvah odrezala Macronova stranka En Marche!, ki je stara šele dobro leto.

Če Macronovi stranki na volitvah, ki potekajo po dvokrožnem večinskem volilnem sistemu, ne bo uspelo dobiti večine, bo prisiljen v tako imenovano kohabitacijo. To pomeni, da bo usmeritev in program vlade določal predsednik vlade, ne Macron. So pa Macronu pomoč pri sestavi vlade že ponudili golistični republikanci na predsedniških volitvah poraženega Francoisa Fillona.