"Za nekoga, ki pride iz Venezuele, je Slovenija eksotika"

Diego poje že od otroštva, čeprav je v družini edini glasbenik. So ga pa starši pri tem podpirali in že pri šestih letih je javno nastopal. Igral je venezuelski inštrument cuatro, venezuelsko etno in zabavno glasbo. Ko je bil star deset let, je že snemal tudi televizijske oglase.

Od plesa in gledališča do opere

Njegova učiteljica petja v Venezueli je bila operna pevka in ga je za to tudi navduševala, a takrat mu opera ni bila tako všeč. Pot ga je peljala v gledališče, pri 16 letih je začel igrati v predstavah. Izobraževal se je kot igralec in plesalec, hkrati pa je študiral medicino. To je kmalu opustil, saj je videl, da je njegova pot umetniška.

Vpisal se je na študij komunikologije, gledališča in plesa. Igral je v številnih predstavah, kar ga je pripeljalo do prvega stika s Slovenci. Leta 1992 je bil v Venezueli velik festival, kjer je gostovala tudi znana predstava Šeherezada v režiji pokojnega Tomaža Pandurja. Tako je spoznal Slovence, slovensko gledališče in se tudi zaljubil. "Moja pot je neko ravnotežje med ljubeznijo in delom," pravi Diego.

Istega leta je imel priložnost z neko venezuelsko predstavo potovati v Španijo, od koder je šel tudi na prvi obisk naše države. "Gledališka pot me je pripeljala v Slovenijo."

V Sloveniji se je hitro vživel

Tri leta sta bila s partnerjem vsak na svojem koncu sveta, nato sta se odločila, da se Diego preseli v Slovenijo. Zelo spodbudno je bilo tudi vabilo režiserja Matjaža Pograjca, da bi nastopal v njegovih predstavah. "Prišel sem, hitro sem se vključil, delal prvo predstavo, drugo, tretjo, vse je šlo zelo hitro."

Nastopil je tudi v projektu Lirični utrinki v mestu. Foto: Osebni arhiv Sledila je avdicija za akademijo, plošča latinskoameriške glasbe, ogromno petja. "Do petja sem prišel prek gledališča, kar je dobro. Petje je namreč čustvena igra z glasom."

Študij v Ljubljani

Operno petje je študiral na glasbeni akademiji v Ljubljani. Po končani akademiji se je vedno bolj osredotočal na operno petje. Nastopa v operi, na različnih koncertih in celo "flash mobih".

Veliko poučuje, zlasti na Glasbeni matici v Ljubljani, ima pa tudi svoj pevski studio. V tem uživa in pomembno se mu zdi predajati znanje. "Predajati je treba ne le tehniko, ampak tudi izkušnje z odra. Ko si pravi ustvarjalec in si na odru dvestokrat na leto, imaš boljši občutek, kako učenca pripeljati do tega."

"V Sloveniji so dobre šole in dobri učitelji"

"Slovenci imajo nekatere zelo dobre pogoje za uspeh v opernem petju. So zelo delavni, za ta poklic pa je treba biti zelo discipliniran in delaven. Ljudje si ne predstavljajo, koliko moramo vaditi, da odpojemo dve ariji. Slovenci so tudi zelo natančni, kar je v operi zelo pomembno."

V Sloveniji so dobre šole in dobri učitelji, meni Diego. "Žal na državnih šolah niso vedno najboljši, včasih vlada neki sistem birokracije in zaprtih krogov. A nekateri mentorji in pevci v Sloveniji so odlični. Slovenska glasba se mi zdi precej melanholična." Od slovenskih skladateljev največ izvaja Ipavca in Simonitija, sicer pa ima najraje Verdija, Puccinija, Bellinija in druge italijanske operne ustvarjalce. Tu in tam pa še vedno izvaja tudi venezuelsko glasbo.

Diego rad povezuje petje z igranjem, zato najbolj uživa v operi. Foto: Osebni arhiv

V Venezueli ni bil že sedem let. Stike ima le z ožjim krogom družine. "Po 22 letih imam vedno manj stikov. Moj dom je tukaj." Dve leti je v novi zvezi in pred kratkim se je poročil.

"Slovenija je raj"

V Venezueli je življenje zdaj zelo težko, pripoveduje Diego. "Že iti v trgovino po časopis je nevarno. Vse nas je strah." Pravi, da krize ni lahko razložiti, saj je položaj zelo zapleten. Pričakovati je bilo, da se bo to zgodilo, saj so razlike med sloji prevelike. "Ta vlada in sistem propadata. Ne bo šlo hitro, ampak propada."

Prvič je v Slovenijo prišel jeseni. "Vse je bilo precej mračno, megleno. Sicer pa so moji vtisi zelo pozitivni. Slovenija je raj v Evropi. Slovenci se premalo zavedajo tega."

"Slovenci zelo radi pomagajo"

Najbolj je navdušen nad ljudmi. "Slovenci so dobri, imajo visoke vrednote, so delavni, radodarni, sočutni, pomagajo. Odlično je živeti v družbi, kjer so vrednote visoke, se ne počutiš ogrožen, lahko zaupaš vsakemu, kjer vse precej dobro deluje. 'Jamramo', ampak ne vemo, kako je, ko nekaj ne deluje," poudarja Diego.

Okolje ga je takrat zelo lepo sprejelo. "Moj vtis je bil zelo pozitiven. Za nekoga, ki pride iz Venezuele, je to eksotika. Dovolj sem bil pameten, da sem to izkoristil. Sem pa tudi sam temu prostoru prinesel nekaj svojega, novega." Ob tem navede svoj projekt latinskoameriške glasbe, ki so ga uspešno izvajali, ker je bilo takrat to v Sloveniji nekaj novega.

Po videzu ni značilen Venezuelec, ker je bil njegov stari oče Rus. "Imam četrtino slovanske krvi." A s svojimi ruskimi predniki je izgubil vse stike. Foto: Osebni arhiv

"S slovenščino je bilo zelo težko," se spominja. Ni šel na tečaj, ampak se je sistematično učil sam. Danes je tudi španski naglas že skoraj izgubil.

Najljubši kotički Slovenije

"Bled me preseneti vsakič, ko grem tja. Enako pravljičen je kot takrat, ko sem šel prvič. Mozirje, Logarska dolina – nekaj najlepšega."

Slovenskih športov ni prevzel. "Veliko dam na fizično kondicijo, s športom sem se vedno ukvarjal, smučam pa ne. Rad recimo nabiram gobe, tako da nekaj slovenskega sem pobral." Pravi, da poskuša prevzeti čim več dobrih slovenskih navad.

Ostaja pa mu venezuelski temperament. "Ko vozim, opažam, da se odzivam po venezuelsko – hitro se razjezim, na glas, več bi trobil – a se poskušam brzdati." Edino, kar res pogreša iz Venezuele, sta sonce in večno poletje.