Voznik tovornjaka o parakolesarjih: "Naslednjič jih povozim!" #video

Nestrpnemu vozniku se je prek zasebnega sporočila javil Edo Ješe, eden od dveh kolesarjev, ki ju je fotografiral. Pojasnil mu je položaj.

"Na sliki, ki si jo objavil, sva jaz in moj dober prijatelj, oba sva invalida zaradi zloma hrbtenice. Kar zadeva delomrzništvo: ponesrečil sem se pri svojih 18 letih. Po nesreči sem končal šolo in se zaposlil. Od zaposlitve je minilo 35 let – še vedno sem zaposlen," mu je pojasnil Ješe in povedal, da je podobno tudi pri njegovem prijatelju.

"S športom pač ohranjam kondicijo, tudi zato, da sem še vedno lahko aktiven. Zaslužim zase (nekaj ostane še za vnuke) in nisem na plečih družbe.

Žal nimamo cest, rezerviranih samo za kolesarje, samo za avte, samo za tovornjake … Na cesti smo vsi ljudje, ne glede na to, koliko kovine imamo okoli sebe," je zapisal parakolesar. Voznika tovornjaka je povabil še k sebi domov na kavo, kjer bi lahko izvedel "še marsikaj zanimivega".

Voznik tovornjaka se je opravičil

Voznik tovornjaka se je na njegov zapis odzval. "Pozdravljen, za fotografijo in zapisane besede se iskreno opravičujem. Bilo je napisano tako rekoč v trenutku, kar pa ne pomeni, da bi karkoli od napisanega storil. Verjemi, da NIKDAR! Še enkrat se iskreno opravičujem za nastalo situacijo," je v opravičilo zapisal voznik.

Kot nam je dejal Edo Ješe, mu je žal, da vozniki na situacijo na cesti gledajo zelo enostransko. Ne pomislijo, da so sami v istem položaju, če se usedejo na kolo. Kot je dejal, ima voznik tovornjaka dva otroka, ki bi morda lahko s kolesom ob cesti "ovirala" voznike.

Sam sicer takšne komentarje in dogodke raje spregleda in se ne meni zanje, a zmotila ga je opazka, da so delomrzneži, zato se je odločil, da mu piše. S povabilom na kavo je mislil resno, a dvomi, da se bo voznik odzval.

"Praktično vsak trening se zgodi nek takšen indcident. Morda bi kdo rekel, da pretiravam, a če kolesariš na drugih destinacijah po svetu, lahko vidiš, da je kultura tam na neprimerljivo višjem nivoju," pravi trener Aleksej Dolinšek. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl "Marsikdo niti ne ve, da gre za invalida, a se morda tako vede do vseh kolesarjev"

Nestrpni voznik ni osamljen primer, takšnih je veliko. Na cesti kolesarje pogosto spravljajo tudi v nevarne položaje.

Ko parakolesarji to doživljajo, je velikokrat na terenu z njimi tudi trener kolesarstva Aleksej Dolinšek. "V resnici ni velike razlike v percepciji nekaterih voznikov, za kakšnega kolesarja gre. Marsikdo niti ne ve, da gre za invalida, a se morda vede enako arogantno do kakršnega koli kolesarja," meni Dolinšek.

A kot pravi, so parakolesarji še toliko bolj izpostavljeni, še posebno tisti, ki vozijo nizka kolesa. "Bolj so izpostavljeni pri vožnji skozi mesto, ker so nizki, zato imajo tudi zastavice, ki jo lahko na primer opazi nekdo, ki vzvratno zapelje s parkirišča na cesto. Ne bi rekel, da so bolj ogroženi na cesti, le bolj boli, ker ljudje ne razumejo, da takšna posebna kolesa vozijo zato, ker imajo neko telesno hibo, ne zato, ker ne vedo, kaj bi počeli, kot je bilo izpostavljeno zdaj v tem primeru," je dejal Dolinšek.

Trener meni, da sicer ne gre za pravilo, saj niso nestrpni vsi vozniki, a meni, da se takšne stvari dogajajo zato, ker nekateri posamezniki kolesarjev še vedno ne zaznavajo kot udeležence v prometu.

Incidenti zaradi nestrpnih voznikov pri vsakem treningu

Takšni nevarni položaji se pojavljajo pogosto. "Praktično vsak trening se zgodi kak takšen incident. Morda bi kdo rekel, da pretiravam, a če kolesariš na drugih destinacijah po svetu, lahko vidiš, da je kultura tam na neprimerljivo višji ravni," pove Dolinšek.

Po njegovem mnenju je za kolesarje najbolj varno na španskih otokih. "Na Majorki ali na Kanarskih otokih česa takšnega ne moreš doživeti, nemogoče je. Tam je tudi zelo veliko zavedanje kolesarjev in voznikov o varnosti. Ko nekdo vidi, da je drug udeleženec, ne glede na to ali gre za kolesarja ali voznika, naredil napako, ki je bila nevarna, mu to pokažejo – ali zakričijo, ali mu pomahajo, kakorkoli, ta komunikacija tam živi. Pri nas pa je tako, da se grdo prehiti in pobegne, nato pa nihče ne more z nikomer vzpostaviti dialoga," ravnanje kot strahopetno označuje Dolinšek.

Za primer ponazori s tem, da na omenjenih destinacijah avtomobili ne bi nikoli prehitevali pri polni črti, tudi če je cesta ravna in pregledna, kar je, po njegovih besedah, za slovenske razmere neverjetno. "V ozadju so tudi cestno-prometni zakoni, ki so drugačni. Pri nas se ne dela za to, da bi se zaščitilo šibkejše udeležence v prometu," je kritičen Dolinšek.

Največja težava, ki jo imajo kolesarji, je, da se ne upošteva bočne varnostne razdalje pri prehitevanju, velika težava je tudi prehitevanje v škarje.

Sportal Našli ukradeno kolo slovenskega paraolimpijca

Paraolimpijec Primož Jeralič: "Trenutki, ki mejijo že na katastrofo, so zelo pogosti"

Primož Jeralič je zaradi nesrečnega padca pri smučanju leta 2008 postal paraplegik, a to ga pri športnem udejstvovanju ni ustavilo, le pot se je spremenila. Danes je namreč izjemno uspešen paraolimpijski kolesar, ki niza uspeh za uspehom, med največje pa zagotovo spada 10. mesto na paraolimpijskih igrah v Riu leta 2016.

Kot parakolesar, ki veliko trenira, se z nevarnimi razmerami na cesti srečuje na prav vsakem treningu.

"Take razmere, ki so zelo tvegane in mejijo že na katastrofo, so na treningih zelo pogoste, še posebno na daljših vožnjah, ko se voziš iz kraja v kraj. Že kultura je v različnih krajih različna, že to se pozna. Od dva do tri, tudi pet primerov na trening je, ko se znajdeš v kritičnem trenutku - od prehitevanja v škarje, izsiljevanja prednosti, prehitevanja preblizu, česarkoli," pove Jeralič.

Sportal Darko Đurić v Splitu do norme za paraolimpijske igre

Varna bočna razdalja za prehitevanje kolesarja naj bo meter in pol

Varna razdalja za prehitevanje kolesarja naj bo meter in pol, pravi Jeralič. "Vedeti moramo, da je kolesar prav tako udeleženec v prometu, je samo človek, tako kot voznik v avtu. Na cestah, kakršne so, se lahko zgodi nenaden padec in ko se avto približa kolesarju, mu lahko pade naravnost pod kolesa. Če je razdalja meter in pol, tako pade ob avto, ne pod njega," pojasnjuje Jeralič.

Bočna razdalja je največji problem, pravi tudi Jeralič. Kot pravi, jih večina voznikov prehiteva kot navadne kolesarje, čeprav imajo malo širša kolesa. "Prehitevanje je običajno preblizu in včasih imaš občutek, da ogledalo avtomobila prileti mimo tik ob ušesu," pravi jeralič.

Jeralič na žalost še predobro ve, kako je videti, ko parakolesarja spregleda voznik avtomobila. "5. aprila 2016 sem imel prometno nesrečo, ko me je voznica spregledala v križišču. Vključevala se je na prednostno cesto, me spregledala in me zato nasadila na avto. V roku 14 dni se je nato zgodilo še prehitevanje čez polno črto, nasproti je pripeljal drugi avto, ki se je umikal, zadel je v ograjo, zaneslo ga je čez in me je zgrešil le za nekaj centimetrov. Dogaja se prehitevanje tovornjakov v škarje, ko se pripelješ nasproti in se ne moreš nikamor umakniti, zato moraš zapeljati na bankino oziroma na travo. Prehitevajo te tovornjaki, ki slabo precenijo, koliko mora imeti varne razdalje za prehitevanje, nato se nasproti pripelje avto in ko se mu umika, gre prikolica tik ob tebi, takšnih stvari je nešteto," številne dogodke opisuje Jeralič.

"Na srečo ni bilo do zdaj nič hujšega, razen takrat, ko me je zbil avto in sem imel kar hude podplutbe in uničeno kolo. Tudi danes imam zaradi tega nekaj strahu, ko sem na cesti," pove Jeralič.

Da sama nima ravno slabih izkušenj na cesti, pravi parakolesarka Anka Vesel. "Z malo več strpnosti do soljudi takšnih položajev, kot je omenjena, sploh ne bi bilo. Tako se nam pa v življenju vse preveč mudi in na cesti razmišljamo o vsem, samo o varnosti sebe in preostalih udeležencev ne. Kolikokrat se zgodi, da nekdo nevarno prehiteva, pa naj gre za kolesarja ali voznika avtomobila, ob prvem rdečem semaforju pa ga slednji dohiti. Nesreča se zgodi v sekundi in pogosto prinese veliko hujše posledice kot nekaj minut pozneje na cilju," meni Veselova.

Na cesti se nikoli ne počuti varno, a voznikom mora zaupati

Na vprašanje, ali se na cesti sploh kdaj počuti varno, Jeralič odgovarja, da ne. "Vsak voznik, pa naj bo na motorju, v avtomobilu, v tovornjaku, je kandidat za to, da te zbije. Gre za zaupanje med kolesarji in vozniki motornih vozil in na koncu tudi za strpnost. Strah je vedno prisoten, sploh če si bil kdaj udeležen v prometni nesreči, ker veš, kako hitro se to lahko zgodi," je povedal Jeralič.

Kot pravi, za kolesarjenje izbira ure in ceste tako, da je prometna obremenitev kar najmanjša. To pomeni, da ne kolesarijo v prometnih konicah, temveč ko so ljudje v službah, na kosilih in podobno, prilagajati se je treba razmeram, da je kolesarjenje čim bolj varno, pravi Jeralič.

Najbolj ogroženega se počuti na cestah, ki so ovinkaste, kot je na primer cesta v njegovem kraju od Ivančne Gorice do Žužemberka. "Ovinki so ravno toliko odprti, da jih lahko avto spelje brez zaviranja, hkrati pa tudi toliko zaprti, da ne veš, kaj lahko pričakuješ na koncu ovinka - bo ob cesti kolesar, kakšen avto ali ne nazadnje tudi traktor. In to so ceste, ki ti najbolj naženejo strah v kosti," opisuje Jeralič.

"Glej tega, kako je len - leži in poganja z rokami"

Nestrpnost je na splošno do vseh kolesarjev velika, meni Jeralič. "Je pa tudi tako, da ljudje tega ne poznajo. Pri kolesih, ki jih v ležečem položaju poganjaš na roke, imajo napačne predstave. Rečejo 'glej tega, kako je len, leži in z rokami poganja'. Tudi sam sem večkrat doživel takšne komentarje. Stojiš na semaforju in ti nekdo reče 'blagor tebi, ležiš in poganjaš z rokami', 'tako si len, da se ti ne da z nogami' ali kaj podobnega," pravi Jeralič.

Situacij, kjer se pokaže nestrpnost ali nevednost ljudi, je veliko, a najboljša pot je mirna reakcija, meni Jeralič. Foto: Facebook A po njegovem mnenju gre za nepoznavanje in neznanje. "V tistih desetih sekundah potem poskušaš razložiti, za kaj gre. Verjamem, da je bila tudi ta situacija, ki se je zgodila s poklicnim voznikom, takšna in je posledica nepoznavanja. Hkrati pa je danes v službi tudi lahko stresno in se zneseš nad prvim, ki te zmoti, ne more pa biti to opravičilo," pove Jeralič.

Položajev, v katerih se pokaže nestrpnost ali nevednost ljudi, je veliko, a najboljša pot je miren odziv. "Mi poskušamo ostati 'hladni kot špricer', saj to, da zalajaš nazaj, zgolj zaostri razmere. Več dosežemo, če smo mirni, če poskušamo zadevo obrazložiti, se malo nasmejimo in pošalimo in gremo naprej," je povedal Jeralič.

"Strah občuti vsak kolesar, a to premalokrat povemo na glas"

"Strah občuti vsak kolesar, ki resno vozi po cestah, a to premalokrat povemo na glas. Morda se šoferji tega ne zavedajo, a mi se v resnici marsikdaj ustrašimo za življenje. Pri tem je nepomembno, kakšno je vozilo, vsako te lahko ubije takoj," pravi Dolinšek.

Po njegovem mnenju so resnični tudi argumenti, ki govorijo o neprimernem vedenju kolesarjev, saj lahko tudi oni delajo resne prometne prekrške. "Po drugi strani pa se mi zdi pomembno dejstvo, da lahko kakršno koli motorno vozilo za nezaščitenega kolesarja pomeni zelo veliko nevarnost. Tudi če kolesar naredi kakšno napako, to ne more biti razlog ali argument za sovraštvo ali šolanje s tovrstnimi ravnanji," je dejal Dolinšek.

Ob nestrpnosti ne pomaga noben varnostni mehanizem

Jeralič, ki pozna vožnjo z različnimi kolesi, pojasnjuje, da se zaradi širine kolesa za parakolesarje na njem počuti tako varno kot nevarno.

"Zdaj imam klečeče kolo. Na njem si nekoliko višje in imaš boljši pregled nad dogajanjem. Pri kolesu, na katerem ležiš, pa ne moreš pogledati nazaj, zato imajo parakolesarji vzvratna ogledala. Sam sem zaradi tega na kolo dodal tudi varnostni sistem, to je radar, ki zaznava avtomobile za teboj. Za do štiri avtomobile do razdalje 140 metrov mi pove, ali avto pospešuje, ali zavira, koliko jih je in tako naprej, da se mi ni treba ves čas ozirati nazaj. Poleg tega, ko gremo sami na trening, dajemo na kolesa zastave, ki so že tako velike, da pomenijo velik upor zraka in komaj že kolesariš," se smeji Jeralič.

Tako označeno kolo za svoje treninge uporablja Primož Jeralič, paraolimpijski kolesar, ki se z nevarnimi situacijami na svojih treningih redno srečuje. "Te zastavice so postale že tako velike, da predstavljajo že kar znatni zračni upor," se smeji Jeralič. Foto: Primož Jeralič

Opozarja, da brez strpnosti udeležencev v prometu ne pomaga noben varnostni mehanizem. "Namestimo lahko ne vem koliko luči, za sabo lahko vlečemo cel cirkus, a če ne bo v prometu strpnosti in sprejemanja, ne pomaga nič. Ne nazadnje kolesarji nismo samo kolesarji - smo očetje, mame, bratje, sestre, partnerji in tako naprej," pravi Jeralič.

Po prometni nesreči si je Jeralič na čelado namestil kamero. Kot pravi, se je število nevarnih dogodkov zmanjšalo za 90 odstotkov. "Čim imajo ljudje občutek, da so snemani ali da jih nekdo nadzoruje, so vsi pridni, ko pa tega ni, pa je direndaj - kot v razredu, ko učiteljica odide," pravi Jeralič, ki so ga ljudje v njegovem kraju že navajeni. Če gre na nove ceste, pa se raje priključi drugim kolesarjem na navadnih kolesih, ker se skupaj z njimi počuti bolj varnega in bolj vidnega. 

Aleksej Dolinšek je še vedno trener tudi Primožu Jeraliču. Foto: Aleksej Dolinšek Razmere bi spremenil strožji zakon, nujno je ozaveščanje

O tem, kaj bi razmere v slovenskem prometu spremenilo, Dolinšek pove, da je odgovor na to vprašanje zelo preprost, a ga verjetno slovenske veje oblasti ne želijo slišati, in sicer bi bilo po njegovem mnenju treba spremeniti zakon.

"Dokler zakona ne bomo spremenili tako, da bi takšna dejanja v resnici obsodili, ne bomo prišli nikamor," pravi Dolinšek in doda, da to še posebno velja za primere, ko se zgodijo nesreče. Kot drugi pomembni dejavnik, ki bi izboljšal razmere, omeni ozaveščanje javnosti in to, da bi morale akcije, kot je trenutna, trajati ves čas.

"Primeri dobrih praks obstajajo po številnih krajih po svetu, zato ne vidim razloga, zakaj v Sloveniji ne bi našli možnosti za implementacijo," pravi Dolinšek.

Diagonala ročnih kolesarjev za namen ozaveščanja

Dogodek Diagonala ročnih kolesarjev, ki ga bodo izvedli v povezavi z Zavodom Vozim, ima dva namena. Skozi projekt želijo zbrati sredstva za novo kolo za Gregorja Habeta, enega od ročnih kolesarjev, ki bo tudi vozil na dogodku. Drugi namen dogodka pa je ravno opozarjanje na varnost vseh udeležencev, na varnost in nevarnosti na cesti, na strpnost vseh udeležencev.

Po ogledu tekme slovenskih kolesarjev na Giru, se bo pet ročnih kolesarjev odpravilo v Prekmurje. Med njimi bodo Jeralič, dva kolesarja, ki sta bila na fotografiji voznika tovornjaka - Edo Ješe in Peter Cerar, Gregor Habe, za katerega se zbirajo sredstva, in David Razboršek iz Zavoda Vozim.

V soboto bodo začeli v Lendavi in se prek Celja, Ljubljane, Vrhnike odpravili do Kopra, kjer bodo pot končali v nedeljo. V podporo Rogliču si bodo na krmilo koles ovili tudi rožnat trak, saj se jim zdi to, da kolesarji držijo skupaj, zelo pomembno, ne glede na to, da so nekoliko drugačni kolesarji.