Usodni kongresi, ki so zaznamovali slovensko zgodovino

V Sloveniji se že nekaj tednov ugiba, kdo bo zmagal na današnjem kongresu Pozitivne Slovenije, ko se bosta za vrh te stranke pomerila premierka Alenka Bratušek ter ljubljanski župan in ustanovitelj stranke Zoran Janković. Bo morebitna Jankovićeva zmaga usodno zamajala zdajšnjo vlado in potisnila državo k predčasnim volitvam?

Usodni kongres SDZ V sodobni, poosamosvojitveni zgodovini Slovenije že poznamo primer, ko je razplet na strankarskem kongresu pozneje zrušil vlado in vzpostavil dolgoročna razmerja moči v slovenski politiki in družbi, ki so vidna še dandanes. To je bilo oktobra 1991, ko je prišlo na kongresu takratne Slovenske demokratične zveze (SDZ) do razkola med desno in levo strujo.

Potem ko se je izkazalo, da ima desno krilo stranke, ki ga je vodil tedanji pravosodni minister v Demosovi vladi Rajko Pirnat, med delegati na kongresu prevlado, je manjšina, ki so jo sestavljali pomembni in vplivni člani stranke (Dimitrij Rupel, Igor Bavčar, France Bučar, zakonca Tine in Spomenka Hribar, Jelko Kacin …), zapustila kongresno prizorišče in v sosednjem prostoru ustanovila Demokratsko stranko.

Eden od pomembnih dejavnikov za razkol stranke, če ne najpomembnejši, je bil različen pogled znotraj SDZ in Demosa na zakon o lastninjenju. Desno krilo SDZ je zagovarjalo stališče ameriškega ekonomista Jeffreyja Sachsa, naj se družbena podjetja privatizirajo s pomočjo investicijskih skladov, levo krilo pa je zagovarjalo pogled Jožeta Mencingerja, da je treba dopustiti zaposlenim, tj. vodstvom družbenih podjetij, da postanejo notranji lastniki svojih podjetij.

Razkolu v SDZ sledi razkol v Demosu in padec vlade Razkol v SDZ na Pirnatove narodne demokrate in Bavčarjeve demokrate se je prenesel tudi v Demosovo vlado, ki jo je vodil krščanski demokrat Lojze Peterle. Po dveh neuspešnih konstruktivnih nezaupnicah je aprila 1992 novi slovenski premier postal liberalni demokrat Janez Drnovšek.

Na parlamentarnih volitvah leta 1992 se Pirnatovim demokratom ni uspelo uvrstiti v Državni zbor, Bavčarjevim demokratom pa komajda. Ti so se še z nekaj manjšimi strankami z Liberalnodemokratsko stranko marca 1994 združili v Liberalno demokracijo Slovenije (LDS).

Prvi predsednik združene LDS je postal Drnovšek, ki je od marca 1992 vodil Liberalnodemokratsko stranko – njegov predhodnik je bil Jože Školč, ki pa se je moral umakniti bolj priljubljenemu in za volivce sprejemljivejšemu Drnovšku.

LDS menjava predsednika in nezadržno pada Dokler je bila LDS na oblasti, je bila stranka enotna glede svojega predsednika. Težave so se začele, ko je Drnovšek postal predsednik države in je zapustil krmilo stranke. Nasledil ga je Anton Rop, ki pa je izgubil parlamentarne volitve leta 2004, zato se je moral posloviti.

Na kongresu oktobra 2005 je postal predsednik stranke Kacin, kar pa je stranko razdrobilo. Del članov stranke je pod vodstvom dolgoletnega generalnega sekretarja LDS Gregorja Golobiča izstopil in ustanovil stranko Zares, del članov, ki jih je vodil Rop, pa se je pridružil Pahorjevim Socialnim demokratom.

Kacina, čigar stranka je razpadala, je junija 2007 na kongresu v Žalcu zamenjala do tedaj širši javnosti neznana pravnica Katarina Kresal, t. i. novi obraz. Tudi Kresalovi ni uspelo stranki povrniti stare slave, na predčasnih parlamentarnih volitvah jeseni 2011 je nekdaj mogočna stranka, ki je vladala tranzicijski Sloveniji, izpadla iz parlamenta.

Janševa pot iz SDZ k Pučnikovim socialdemokratom Kresalova je odstopila in se umaknila iz politike, LDS pa je dobila še dva predsednika. Najprej je marca 2013 postal predsednik nekdanji šef Sove Iztok Podbregar, ki pa je odstopil po pičlih treh mesecih, šele maja lani je LDS dobila novega predsednika, Antona Anderliča.

Z usodnim kongresom SDZ je povezana tudi politična pot Janeza Janše. Ta se po razkolu SDZ ni pridružil niti Pirnatu niti Bavčarju, ampak je sprejel povabilo Jožeta Pučnika in pristopil k Socialdemokratski stranki Slovenije, predhodnici zdajšnje SDS.

Po slabem izidu Pučnikovih socialdemokratov na volitvah leta 1992, ko so se za las uvrstili v parlament, se je maja 1993 Pučnik umaknil z vrha stranke in položaj predsednika prepustil Janši, ki zdaj tej stranki vlada že skoraj 21 let. Glede neprekinjenosti vladanja kakšni slovenski stranki ga prekaša le Zmago Jelinčič, ki svoji Slovenski nacionalni stranki (SNS) vlada že od ustanovitve marca 1991 dalje.

SLS – rekorderka po menjavi predsednikov Prav nasprotno velja za Slovensko ljudsko stranko (SLS), ki jo je – če prištejemo še njeno stanovsko predhodnico Slovensko kmečko zvezo – od maja 1988 vodilo že osem predsednikov. Prvi predsednik je bil Ivan Oman, ki pa je bil vnet zagovornik združitve SKZ oziroma SLS s Peterletovimi Slovenskimi krščanskimi demokrati (SKD).

Odločen zagovornik samostojne poti SLS pa je bil njegov zet Marjan Podobnik. Tast in zet oziroma dva popolnoma različna pogleda na prihodnost SLS sta se spopadla na kongresu novembra 1992. Na tem pomembnem in usodnem kongresu je večina delegatov podprla Marjana Podobnika, ki je postal novi predsednik SLS.

Mlajši od bratov Podobnik je stranki vladal do aprila 2000, ko so se (za nekaj kratkih mesecev) uresničile želje tasta Omana. 15. aprila 2000 sta se namreč na združitvenem kongresu SLS in SKD združili v SLS+SKD. Predsednik združene stranke je postal France Zagožen, eden od ustanoviteljev SKZ.

Usodni združitveni kongres Kongres je bil usoden tudi zato, ker je združena stranka v parlamentu postala največja stranka, zato je tudi pričakovala mesto predsednika vlade. Kandidat SLS+SKD, argentinski Slovenec Andrej Bajuk, je tako maja 2000 na čelu vlade zamenjal Drnovška.

A združitvena idila ni trajalo dolgo. Zaradi Zagožnove podpore ustavnemu zakonu, s katerim se je večina v DZ izognila uresničitvi izida referenduma o večinskem volilnem sistemu, je poleti 2000 velik del nekdanjih članov SKD z Bajukom in Peterletom na čelu zapustil združeno stranko in ustanovil Novo Slovenijo (NSi).

To stranko je do izpada iz parlamenta jeseni 2008 vodil Bajuk. Ta se je moral od leta 2004, ko je stranka vstopila v prvo Janševo vlado, otepati očitkov številnih članov, da je stranka preveč v senci SDS. Na čelu stranke ga je nasledila Ljudmila Novak.

SLS in NSi spet skupaj SLS+SKD, ki se je kmalu preimenovala v SLS, se je sicer na vseh volitvah do zdaj obdržala v parlamentu, a njeni izidi niso bili več tako bleščeči, kot na volitvah leta 1996, ko so dobili skoraj 20 odstotkov glasov. Neuspeh se je kazal tudi v pogostem menjavanjem predsednikov.

Zagožna je tako nasledil Franci But, za njim je prevzel krmilo Janez Podobnik, nato je strankin up postal celjski župan Bojan Šrot, sledil je Radovan Žerjav, zdaj pa stranki predseduje Franc Bogovič, ki se na evropske volitve podaja s skupno listo z NSi.

Kongres, ki bi lahko bil usoden za kakšno slovensko vlado, pa je bil zadnji kongres DeSUS. Potem ko je Karl Erjavec leta 2012 vstopil v drugo Janševo vlado, je bil velik del stranke nezadovoljen. Še zlasti po tem, ko je vpliven član in nasprotnik koalicije z Janšo Ljubo Jasnič napovedal kandidaturo za predsednika stranke, so številni ugibali, ali lahko Erjavec na kongresu pade, kar bo pomenilo tudi padec vlade.

Kako se je Erjavec izognil usodnemu kongresu, Pahor pa ne A kongres ni bil usoden niti za vlado niti za Erjavca, Janševa vlada je namreč že začela razpadati zaradi poročila KPK, zato kongres ni več odločal o usodi Janševe vlade. Erjavec, ki stranki upokojencev vlada od leta 2005, je tako na kongresu marca 2013 prepričljivo zmagal.

Je bil pa junija 2012 strankin kongres usoden – negativno in pozitivno hkrati – za politično kariero Boruta Pahorja. Junija 2012 je namreč na kongresu SD v Kočevju tesno izgubil boj z Igorjem Lukšičem. Na tem kongresu pa je Pahor, ki je stranko vodil od leta 1997 (prej so SD oziroma njenim prehodnicam med drugim predsedovali Janez Kocijančič, Ciril Ribičič in Milan Kučan), napovedal, da se bo potegoval za položaj predsednika države. Ta cilj je decembra 2012 uspešno uresničil.