"Upam, da bo v Sloveniji tako kot v Grčiji, ne kot na Hrvaškem. Tam je bilo huje kot v čolnu na morju."

Pot od Rigonc, dolga dobrih osem kilometrov, s polja pod železniško progo, kamor so včeraj dopoldne prišli iz Hrvaške, je le ena od prehojenih razdalj na njihovi poti, je povedal mladi sirski zdravnik. Vremenske razmere brez dežja in z nekoliko višjimi temperaturami v primerjavi s prejšnjimi dnevi so jim bile sicer včeraj, vsaj čez dan, nekoliko bolj naklonjene kot skupini pred njimi. Ta je na polju pod železniško progo v Rigoncah na dežju in mrazu včeraj od 6. ure zjutraj več ur čakala na odhod v improvizirani center, ki so ga uredili v proizvodni hali tovarne Beti na Dobovi.

Brez vode in hrane Tako kot tista pred njimi se je tudi skupina, v kateri je naš sogovornik, tokrat do Brežic, vidno izčrpana, morala na pot odpraviti brez vode in hrane, saj za to ni bilo poskrbljeno. Ob prihodu v Rigonce jih namreč ni pričakala nobena humanitarna organizacija. "Vse to bodo dobili v Brežicah," so bile besede enega od policistov, ki jih je spremljal.

Osem kilometrov peš le v nogavicah V skupini je bilo veliko družin z majhnimi otroki, tudi dojenčki, nekateri so med potjo spali staršem na rokah. Šestletni fantek, ki ni imel obutve, je pot do Brežic prehodil le v nogavicah. Deček, kakšno leto starejši od prvega, pa je bil ob jesenskih temperaturah le v natikačih brez nogavic. Moški srednjih let je na pot šel z berglami.

Po kakšnih štirih prehojenih kilometrih, ko so odredili krajši počitek, čeprav bi ga številni potrebovali že prej, kar so kazali s postanki med potjo, so sicer policisti za nekatere družine z majhnimi otroki in še nekatere obnemogle uredili prevoz. A vendar so morali pot večinoma nadaljevati peš, tudi tisti z otroki.

Video- in fotodokumenti begunskih poti "Tu smo iz Sirije, Afganistana, Iraka in Irana," je države, iz katerih prihajajo begunci in migranti, naštel 25-letni sirski zdravnik. Iz Sirije je odšel z nahrbtnikom, polnim hrane in oblačil, a je še zadnja, ker jih ni več zmogel nositi s sabo, pustil na Hrvaškem. Zdaj ima le to, kar ima na sebi, v majhnem nahrbtniku, ki si ga delita s prijateljem, še polnilnik za telefon in glavnik, pod roko pa tri zvezke.

V enem si redno zapisuje dogodke in doživljanje s poti, kot nekakšen dnevnik, pravi. Pot sistematično dokumentira tudi s fotografijami. Pokazal jih je, pri tem se nam je v pogovoru priključil mlad fant, ki je na svojem telefonu predvajal posnetke. "Ko bo vse to za mano, bi rad naredil videoprikaz tega, kaj vse smo na poti prestali," je povedal.

"V Nemčiji si želim opraviti specializacijo" V drugih dveh zvezkih so nemška slovnica in številni prepisi krajših sestavkov, ki jih iz arabščine prevaja v nemščino, intenzivno se je je učil že doma. Medtem ko je njegova angleščina že zdaj odlična. "Pred kratkim sem končal študij medicine, v Nemčiji se želim specializirati v kirurgiji ali ginekologiji. V vojni ne morem več nadaljevati svojega izobraževanja in si ustvarjati življenja, čeprav bi se želel, ko bo varno, vrniti domov." Ko bo varno, bi se rad vrnil v Sirijo, je pritrdil tudi učitelj angleščine srednjih let, ki se nam je pridružil v pogovoru.

"Pet ur natrpani v kombiju" Na poti je sam, v Siriji so ostali starši in njegova brata ter sestra. "Mama in oče sta me poslala v Evropo, da nadaljujem izobraževanje in si uredim normalno življenje."

Petdeset ljudi v kombiju pet ur Iz Sirije je šel najprej v Turčijo, kjer se je moral za odhod v Grčijo povezati s tihotapci. "Preden smo se vkrcali na majhen gumijast čoln, smo pet ur čakali v kombiju. Petdeset nas je bilo, tudi otroci so bili med nami. Bili smo brez vode in le z majhnim oknom na strehi, skozi katero je prihajalo nekaj zraka." Slišal je, da so na poti težke razmere, a vseeno si ni predstavljal, da bo tako.

"Ko so končno prišli po nas v kombi, so nas odpeljali na mesto, od koder naj bi nas opolnoči vseh 50 z majhnim čolnom odplulo po morju do Grčije. A so nato presodili, da bo bolje, da odrinemo šele ob sončnem vzhodu." In res, navsezgodaj zjutraj so se vkrcali, a takoj po tem, ko je moški, ki jih je spremljal, prižgal motor, je iz njega tudi izstopil. "Prepuščeni smo bili sami sebi. V čoln je vdirala voda, saj nas je bilo na njem preveč. Motor je deloval izjemno počasi, nekajkrat se je ugasnil, na koncu pa nehal delovati."

Ves čas med vožnjo po morju so bili v stiku s sirskim tihotapcem, ki naj bi njihovo pot po morju opazoval s kopnega, tako jim je vsaj rekel po telefonu. Tako jih je tudi usmeril, in sicer da naj vozijo proti luči, ki jo vidijo. Tako je organiziral in spremljal njihovo pot.

Turčija, Grčija, Makedonija, Srbija … "Ko se nam je dokončno pokvaril motor, smo na pomoč poklicali grško obalno stražo," tako so prišli do Grčije. Od tam so šli naprej po ustaljeni begunski poti, do Makedonije, Srbije, Hrvaške in včeraj do Slovenije. Približno ob petih je prišel v begunski center Brežice, kjer je bilo v tistem trenutku, kjer je sicer zmogljivosti za 400 oseb, že okoli 600 ljudi. Od jutra, ko je bilo tam več kot tri tisoč oseb, so preostale čez dan prepeljali v različne namestitvene centre po Sloveniji. Včeraj popoldne pa je tako prišla še nova skupina približno dva tisočih.

"Upam, bo v Sloveniji tako kot v Grčiji" "Grška policija je bila do nas zelo prijazna, vsa naša izkušnja v Grčiji je bila pozitivna. Tam smo lahko hodili okrog, imeli smo hrano in, ker smo si to lahko privoščili, smo spali v hotelu. Upam, da bo dobra izkušnja tudi pri vas," je le nekaj ur po prihodu v Slovenijo dejal mladi Sirec, medtem ko je hodil proti prepolnemu sprejemnemu centru, zaprtemu z ograjami, a tega takrat še ni vedel.

"Sedem ur smo bili brez hrane in vode" "Na Hrvaškem je bilo grozno, huje kot na čolnu na poti do Grčije," pravi zdravnik, ki se je pred dnevi znašel pred srbsko-hrvaškim mejnim prehodom Beravsko-Bapska, ki so ga Hrvati takrat delno zaprli. Ljudje pa so bili tam brez hrane in vode, kot je pripovedoval, sedem ur ujeti na dežju, mrazu in v blatu. Dva sta padla v nezavest, bila sta obnemogla in premražena, je še opisal razmere. Zdravnikov tam ni bilo. "Prvo pomoč sem jima nudil jaz. Prosili smo tudi za kruh, a ga niso imeli."

"Hrvaška policija, ki nas je tako pustila tam, nima srca in milosti. Ne vem, zakaj je tako." Prav tako so jim dajali zmedene informacije, kdaj in kateri mejni prehod je odprt in kam bodo lahko šli. A različne informacije, ki jih dosegajo, tudi to, da se te spreminjajo v zelo kratkem času, je nekaj, s čimer se srečujejo tudi v drugih evropskih državah na svoji poti.

"Spali smo stoje" Do Slovenije so jih pripeljali z vlakom iz hrvaškega sprejemnega centra, kjer so "dobili nekaj hrane, vode in čaj. Trudili so se, lahko rečem in se jim zahvalim".

Tam so prespali, ob treh zjutraj pa so jih zbudili, da bi šli naprej do slovenske meje. Peljali so jih v natrpanem vlaku, veliko mladih moških je moralo med vožnjo stati več kot šest ur, kupeji so bili namreč namenjeni predvsem družinam. "Spali smo stoje." Bili pa so tudi brez vode in hrane.

In tako so včeraj v podobne razmere – v prepoln nastanitveni center v Brežicah, brez odgovorov, kako in kdaj bodo lahko nadaljevali pot proti Avstriji – prišli v Slovenijo.