"Univerza bi lahko veliko bolj vplivala na vpis, kot vpliva danes"

Doktor kemijskih znanosti se je na rektorski položaj Ljubljanske Univerze zavihtel leta 2009, pred tem je bil dekan Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, med letoma 2000 in 2003 pa državni sekretar za visoko šolstvo. Javnosti je bolj poznan kot naslednik Janeza Drnovška na položaju predsednika Gibanja za pravičnost in razvoj. Zdaj se vrača na matično fakulteto, kjer želi dokončati projekt gradnje kompleksa, v katerem bo kemijska fakulteta prvič na enotni lokaciji.

Stanislav Pejovnik se dan pred začetkom novega študijskega leta poslavlja z rektorata Univerze v Ljubljani (UL). Kot pravi, danes, ko posle predaja Ivanu Svetliku, najbolje ve, kaj bi moral storiti na svoj prvi dan te službe. Pa vendar je z opravljenim delom zadovoljen, žal mu je le, da se je zaradi varčevanja moral bolj kot študentom posvečati denarju.

Končujete štiriletni mandat na čelu največje slovenske univerze. Kaj si štejete za največji uspeh? To, da se je UL notranje povezala ter da so se drobne napetosti med rektoratom in članicami umirile. Delujemo kot univerza, pri tem pa smo ohranili samostojnost članic. Centralno usklajujemo študijski del dejavnosti, članicam pa dopuščamo popolno svobodo pri pogodbenem delu in upravljanju denarja, ki ga dobijo prek pogodbenih nalog. Rektorjem univerz po Evropi in svetu, s katerimi sem se pogovarjal, se zdi tak sistem zanimiv in dober.

Verjetno je tudi kaj, česar niste storili, pa bi lahko oziroma bi si želeli. Univerza ima po veljavni zakonodaji možnost, da bi veliko bolj vplivala na vpis, kot vpliva danes. To mora univerza narediti. Niso potrebni sprejemni izpiti, vsaj pogovor z vsakim kandidatom bi bil koristen. Marsikdo bi pri tem sam spoznal, da se ni odločil prav. Tu mora univerza sprejeti svoj del odgovornosti. Zelo mi je žal, da mi ni uspelo tega storiti bolje. A ker sem se moral ukvarjati z vsakodnevnimi težavami zaradi pomanjkanja denarja, preprosto ni bilo časa.

Na lestvici ARWU se UL uvršča med 401. in 500. mesto. Sami si to štejete za uspeh, predsednik SAZU Jože Trontelj in nekdanji minister Žiga Turk pa trdita, da bi morala biti uvrstitev višja. To je povprečje 23 fakultet in treh akademij, 50 tisoč študentov in šest tisoč zaposlenih. Lestvice nikoli niso edino merilo za kakovost, so pa eno od meril, in če nisi na tej lestvici, pomeni, da te ni. Kar zadeva stališče predsednika akademije, ga seveda v celoti razumem, kolega Turk pa bi lahko kot minister veliko storil, da bi v resnici bili višje. V javnosti je premalo znano, da je UL leta 2004 dobivala približno 75 odstotkov vseh državnih proračunskih sredstev za visoko šolstvo, letos pa je ta delež znašal le še 68 odstotkov. To pomeni, da je država, ko je ustanavljala nove visokošolske zavode, znaten del tega bremena pokrila z zmanjšanjem deleža UL.

Ste do novih visokošolskih zavodov kritični le zaradi sredstev, ki jih ti odžirajo UL, ali se tudi bojite konkurence? Nisem proti ustanavljanju zasebnih zavodov, prav tako se ne bojim konkurence, sem pa proti temu, da se državni denar porablja za nekakovostno izvedbo pouka. Če so to povrhu pretežno zavodi s področja družboslovnih dejavnosti, potem mi mora nekdo razložiti, zakaj je primerno za Slovenijo zmanjševati sredstva za UL in ustanavljati nove kvaziprivatne fakultete za področja, za katera že nam neprestano očitajo, da imamo preveč študentov.

Po navedbah Fakultete za družbene vede si njihovi študentje podaljšujejo študij zaradi socialnega statusa. Lahko sklepamo, da je iskanje služb za njihovo izobrazbo v zadnjih letih močno oteženo? To ni težava FDV, je težava visokošolskega prostora, v katerem delujemo. Študentov je v Sloveniji zelo veliko, tu ni dvoma. Na univerze se vpiše 70 odstotkov vse srednješolske populacije, kar je med tremi najvišjimi vpisi v Evropi. Vendar to ni nujno slabo. Slovenija nima veliko surovin in bo morala poskrbeti, da bo svojo prihodnost gradila na zelo izobraženem kadru. Diplomanti imajo možnosti za zaposlitev, ni pa rečeno, da v Ljubljani. V Sloveniji so kraji, kjer ne dobijo visoko izobraženega kadra.

Kaj ste sami kot rektor storili, da bi se število vpisnih mest na fakultetah prilagajalo trgu delovne sile? Živimo v času, ko ni nujno, da bomo opravljali poklic, za katerega smo se izobrazili, zato je frontalen napad na diplomante družboslovja prej posledica bojazni, da bodo ti ljudje kritični do obstoječe družbe. Težava nezaposlenosti bi se v nekem dobrem sodelovanju univerze in zavodov za zaposlovanje lahko rešila. Na UL imamo sicer izvrsten karierni center, vendar deluje nekaj let in bo moral delati še nekaj let, da bo študente naučil, kako graditi kariero. Kot gostujoči profesor v Ameriki sem spoznal, da tam ljudje kariero gradijo že v srednji šoli, mi pa večinoma šele po diplomi. Žal smo naredili veliko napako, ker še vedno vežemo diplomo s poklicem in zaposlitvijo.

Vaš mandat je zaznamovalo zmanjševanje deleža sredstev iz državnega proračuna. Kako ste se spopadali s tem? Skrajno neprimerno za univerzo. Lani smo zmanjšali število zaposlenih za pet odstotkov, znižali proračun za skoraj 30 milijonov evrov in to se seveda neposredno odraža na kakovosti. Vse, kar danes storimo na univerzi, učinek pokaže čez nekaj let. In tako ni preprosto na hitro niti zmanjšati niti povečati števila študentov. UL ne more kar tako ukiniti študijskih programov, saj mora po zakonu vsak študent končati študij po programu, v katerega se je vpisal. Če se za ukinitev odločimo danes, se bo to v resnici zgodilo najprej čez tri, štiri leta.

Pa je bilo med vašimi ukrepi tudi ukinjanje programov? Veliko število programov smo ukinili, ali jih nismo razpisali, na FDV, na ekonomiji in pravu pa smo močno zmanjšali vpis. Prva korekcija bolonjske reforme na UL gre v smeri zmanjšanja števila programov in izbirnih predmetov, saj jih je več, kot bi bilo potrebno. UL tu dela velike korake.

Kaj pa na Filozofski fakulteti? Filozofska fakulteta se večkrat omenja kot poseben sistem, ki ima izjemno veliko število programov, vendar menim, da je tu treba biti previden. Gre tudi za programe, ki so izhodišče za marsikatero drugo dejavnost, so kot poštevanka za matematiko. Poleg tega gre za programe, za katere se je država zavezala z mednarodnimi pogodbami. Tako mora univerza izvajati programe poljskega, češkega in, slovaškega jezika, za to pa ne dobi niti pribite pare več, kot je dobivala prej.

Kakšna prihodnost po vašem mnenju čaka UL in slovensko visoko šolstvo? Bo še brezplačno? Po mojem mnenju sta brezplačno šolanje in vsem dostopno zdravstvo zadnja stebra socialne države. Če ta dva padeta, ne bo socialne Slovenije, če te ne bo, ne bo ničesar več, samo še pehanje za dobičkom. Je potem sploh vredno živeti? Slovenci se moramo postaviti na svoje noge in pokazati, kje so meje, kjer nam drugi ukazujejo, kaj naj delamo. Prepričan pa sem, da je UL dobra univerza in bo dobra ostala. A dobra ni le zaradi dobrih učiteljev, temveč tudi zaradi dobrih študentov.