To so bili najbogatejši Slovenci

Tako kot po večini evropskih dežel je tudi na Slovenskem v 19. stoletju začel nastajati sloj bogatašev, ki ni prihajal iz plemiških vrst, ampak se je do bogastva povzpel iz kmečkih ali meščanskih vrst.

Trgovina, varjenje piva, gradbeništvo, sodelovanje pri gradnji železniškega omrežja, zakupništvo, denarni posli in industrija so bili najpomembnejši viri bogastva uspešnih podjetnikov. Poglejmo nekatere med njimi.

Družina Kozler V 19. stoletju je bila ena od najbogatejših družin na Slovenskem družina Kozler (tudi Kosler). Po rodu so bili kočevski Nemci. Bogastvo je začel kopičiti že kramar Ivan Kozler (Johann Kosler), ki je imel na Dunaju trgovino z južnim sadjem in kožami. Kupoval je hiše na Dunaju in Reki ter v Trstu in Ljubljani. Kupil je tudi graščino Ortnek in postal graščak.

Njegovi sinovi so nadaljevali njegovo poslovanje oziroma še naprej bogateli. Med njimi je bil tudi Peter Kozler, znan po zemljevidu Zedinjene Slovenije. Leta 1866 je skupaj z brati in sestro v Ljubljani ustanovil pivovarno, predhodnico zdajšnje Pivovarne Union. Kozlerji so bili tudi med ustanovitelji Kranjske stavbinske družbe, ki je uspešno delovala 70 let.

Miha Stare Miha Stare (1790–1872) je prihajal iz Mengša. Najprej se je tako kot njegov oče ukvarjal s krošnjarstvom in kramarstvom, nato se je začel njegov vzpon: najprej je kupil gostilno, nato pa leta 1818 zgradil pivovarno v Mengšu (varjenje piva je bilo takrat eden od virov bogatenja številnih slovenskih podjetnikov). Leta 1834 je Mengeš prizadel hud požar. Podjetni Stare je takoj zavohal novo priložnost in odprl opekarno strešnikov. Še bolj je obogatel s preprodajo nepremičnin, s trgovino z vinom in žganimi pijačami ter gradbeništvom. Gradbeništvo je razmah doživelo z gradnjo železnic (med drugim je Stare zgradil glavni ljubljanski kolodvor in dele železniških prog). Denar je vlagal tudi v sadjarstvo.

Ivan Medic Kot zgoraj omenjeni se je tudi Medic (1894–1950) iz Novega mesta oziroma Birčne vasi do bogastva povzpel iz kmečko-kramarskih vrst. Začel je s krošnjarstvom – z blagom je zalagal ženske v okolici Novega mesta, ki so imele šivalne stroje. Takrat je namreč na slovensko podeželje zašla moda nošenja spodnjih hlač. Ker je posel dobro tekel, je v Novem mestu leta 1924 zgradil šivalnico perila – začetek tovarne Labod (labod je bil zaščitni znak njegove konfekcije, zlasti srajc). Povezal se je s podjetnikom Jožkom Povhom in zgradil tekstilno tovarno, poznejši Novoteks. Med drugo svetovno vojno je pomagal partizanom. Po drugi svetovno vojni so mu komunisti vzeli tovarno, kar ga je tako prizadelo, da je umrl, potem ko ga je zadela kap.

Martin Hočevar Martin Hočevar (1810–1886) velja za najbogatejšega Dolenjca vse časov. Rojen je bil v okolici Velikih Lašč (njegov oče je bil prekupčevalec s konji), gospodarsko dejaven pa je bil zlasti v Krškem. Vir njegovega bogastva so bili zakupi trošarin na Kranjskem in tudi v drugih velikih avstrijskih mestih (z Josipom Gorupom sta imela skupaj v zakupu pobiranje davkov v Gradcu).

Trgoval je z vinom, dajal v najem vinograde, bogatel je tudi z gradnjo železniške proge med Zidanim mostom in Zagrebom ter gradbenimi deli pri regulaciji Save. Bil je velik dobrotnik, saj je veliko denarja namenil za javno korist in dobrodelne namene že za časa svojega življenja – med drugim je financiral gradnjo bolnišnice v Krškem. Po njegovi smrti je njegova žena Josipina veliko denarja namenila za gradnjo šol in obnovo cerkva.

Družina Luckmann Znana bogata ljubljanska družina Luckmann izvira iz Krope. Lambert Karel Luckmann (1798–1879) je bil najprej trgovec, nato se je začel ukvarjati s posojanjem denarja, kupoval je nepremičnine, med drugim hotel Toplice na Bledu. Skupaj s poslovnimi partnerji je ustanovil parni mlin, da bi trgoval z moko. Sodeloval je pri izgradnji plinske razsvetljave v Ljubljani in ustanovitvi Kranjske industrijske družbe (v njenem okviru je bila tudi jeseniška železarna). Lambert Karel se je tudi bogato poročil, in sicer s hčerko nekega trgovca iz Nürnberga, to "spretnost" pa so obvladali tudi njegovi potomci: ena od njegovih hčerk je bila poročena z zgoraj omenjenim Petrom Kozlerjem, druga z generalnim direktorjem češke Škode … Te rodbinske povezave so še bolj gospodarsko krepile družino Luckmann.

Fidelis Terpinc Fidelis Terpinc (1799–1875) je svojo poslovno žilico že kot mladenič pokazal s slamnikarstvom. Sledili so trgovanje s kmetijskimi pridelki in usnjem ter špedicijski posli. Pozneje je ustanovil papirnico v Vevčah, v Medvodah in Goričanah je imel brusilnico lesa za proizvodnjo lesovine. S tem je utemeljil kompleks Vevče-Goričane-Medvode in se v slovensko gospodarsko zgodovino vpisal kot prvi veliki slovenski industrialec. V lasti je imel tudi kocarno v Ljubljani.

Družina Hribar Zgoraj omenjeno kocarno je pozneje kupil Karl oziroma pozneje Dragotin Hribar (1862–1935). Ta je bil sin prvega ljubljanskega trgovskega vrtnarja. Najprej se je ukvarjal s tiskarstvom. Poročil se je z Evgenijo Šumi, njena starša sta bila slaščičarja Franc in Josipina oziroma Jožefa Šumi. Ta je ustanovila tovarno bombonov Šumi. Franc Šumi oziroma Franz Schumi je bil po rodu iz Budimpešte. Dragotin in Evgenija sta najprej živela v Celju, ko sta kupila kocarno, pa sta se preselila nazaj v Ljubljano, in iz kocarne na Zaloški je nastala tekstilna tovarna Pletenina.

Dragotin se je ukvarjal tudi s finančnimi posli, med drugim je finančno vodil obnovo Ljubljane po potresu 1895, financiral je tudi izgradnjo Moderne galerije. Imel je 13 otrok, najbolj znan je Rado Hribar, ki se je prav tako ukvarjal z bančništvom oziroma denarnimi posli. Rado je tudi financiral gradnjo prve planiške letalnice. Leta 1944 so Rada in njegovo ženo Ksenijo umorili partizani.

Josip Gorup Ksenija Hribar je vnukinja Josipa Gorupa (1834–1912), ki velja za enega od najbogatejših, če ne celo najbogatejšega Slovenca vseh časov. Gorup je podedoval bogato dediščino po stricu Janezu Kalistru (umrl leta 1864), ki je obogatel v Trstu, a se je še pred tem v stričevem podjetju izkazal pri gradnji železnice med Mariborom in Celovcem.

Josip se je po stričevi smrti ukvarjal s finančnimi posli, v zakupu je imel pobiranje davkov, prevzemal je gradnjo železnice in železniških objektov. Ustanovil je predilnico v Ajdovščini. Poslovno kariero je nadaljeval na Reki in še bolj bogatel z ladjedelništvom, zavarovalništvom in bančništvom. Po smrti je zapustil premoženje v višini 8,5 milijona kron v gotovini in 5,2 milijona kron v nepremičninah. Za primerjavo: leta 1912 je država od dežele Kranjske zahtevala 1,2 milijona davka od zemlje. Torej je bilo njegovo premoženje več kot 12-krat večje od letne vsote pobranih davkov od zemlje na Kranjskem.

Bil je zaveden Slovenec in je podpiral narodno politiko. Zgradil je vrsto monumentalnih hiš na Slovenski cesti, tudi Mladiko. Po njegovi smrti so po njem v Ljubljani poimenovali ulico, a so jo po drugi svetovni vojni preimenovali v Kardeljevo ulico.

Janez Puh Med slovenske bogataše spada tudi Janez Puh oziroma Puch (1862–1914). Rojen je bil slovenskim kmečkim staršem v Sakušaku pri Ptuju kot najstarejši od devetih otrok. Že kot osemletni fantič je odšel z doma služit, pri dvanajstih je bil vajenec pri ključavničarju na Ptuju. Leta 1877 se je po koncu vajeništva preselil v takratno prestolnico dežele Štajerske – Gradec. Tam se je specializiral za izdelavo koles.

Leta 1889 je ustanovil samostojno kolesarsko delavnico, ki se je leta 1891 razvila v podjetje Johann Puch & Comp. Kolesa je prodajal po vsej Avstro-Ogrski in tudi v tujino. Leta 1903 je njegovo podjetje začelo izdelovati motorna kolesa, leta 1904 pa tudi avtomobile. Umrl je tik pred izbruhom prve svetovne vojne, 19. julija 1914, in sicer v Zagrebu med ogledom konjeniške dirke zaradi posledic kapi. Leta 1934 je njegovo podjetje postalo del podjetja Steyr-Daimler-Puch.

Fran Bonač Fran Bonač (1880–1966) je bil eden od najpomembnejših gospodarstvenikov na Slovenskem med obema vojnama. Bil je lastnik petih tovarn (Ljubljanska kartonažna tovarna, Tovarna papirja Količevo, Tovarna celuloze v Krškem, Tovarna lepenke Ceršak, Kartonažna tovarna v Zagrebu) in Ljubljanskega velesejma.

Peter Kozina Peter Kozina (1876–1930) se je rodil kmečkim staršem v Dolenji vasi pri Ribnici. Najprej je izdeloval zobotrebce in jih prodajal na Dunaj in Češko, nato je začel odkupovati čevlje od tržiških čevljarjev, ki jim je dobavljal usnje, in jih prodajal. Leta 1903 je skupaj z družbeniki ustanovil podjetje Peter Kozina&Co, ki je leta 1906 v Tržiču začelo izdelovati čevlje. Po prvi svetovni vojni je postal edini lastnik tovarne, ki jo je leta 1928 po prvih dveh črkah svojega imena in priimka preimenoval v Peko.

Avgust Praprotnik Avgust Praprotnik (1891–1942) je bil ena od vodilnih osebnosti slovenskega gospodarstva med obema vojnama. Začel je bančništvu, nato pa svoj denar vlagal v rudarstvo, trgovino in industrijo. Od leta 1937 je vodil Zvezo industrijcev v Ljubljani. Bil je tudi ustanovitelj Slovenskega gledališkega konzorcija in pomemben denarni podpornik Slovenske ljudske stranke. Leta 1942, med drugo svetovno vojno, so ga umorili pripadniki komunistične Varnostne obveščevalne službe (Vos).

Franjo Sirc Franjo Sirc (1891–1950) se je rodil v Kranju. Njegov oče je bil znani kranjski gostilničar. Franjo Sirc se je po prvi svetovni vojni začel ukvarjati s tekstilstvom, ko je v Kranju ustanovil prvo tekstilno tovarno. Tako kot vsi predvojni industrialci je tudi Franjo Sirc po drugi svetovni vojni izgubil svojo tovarno. Njegov sin je znani ekonomist Ljubo Sirc, ki je bil leta 1992 tudi kandidat na volitvah za slovenskega predsednika.