To je ena največjih nevarnosti našega časa: komu verjeti?

Kaj so dezinformacije in kakšen vpliv lahko imajo?

Evropska komisija dezinformacije podobno kot številne organizacije in strokovnjaki s področja preverjanja dejstev opredeljuje kot "dokazljivo napačne ali zavajajoče informacije, ki so ustvarjene, predstavljene in se razširjajo za pridobivanje gospodarske koristi ali za namerno zavajanje javnosti ter lahko povzročijo javno škodo". 

Kot eno največjih nevarnosti, ki jo predstavlja ustvarjanje in razpečevanje dezinformacij, pri Evropski komisiji izpostavljajo njihov potencialni vpliv na demokratične procese, predvsem na poskuse vplivanja na voljo volivcev, ki jo nato izražajo na volitvah. 

"Vsak poskus škodoželjnega in namernega ogrožanja javnega mnenja ali manipulacije z njim pomeni resno grožnjo," poudarjajo.

Na okrogli mizi Evropske volitve in dezinformacije, ki je v začetku meseca potekala v Ljubljani in ki je potekala v organizaciji Slovenske tiskovne agencije ter predstavništva Evropske komisije (Pek) v Sloveniji, so opozorili, da bodo dezinformacije zagotovo uporabljene za poskus vplivanja na izid prihajajočih evropskih volitev. Urednica rubrik Inšpektor, Fokus in Dejstva na POP TV Alenka Marovt je izrazila pričakovanje, da bodo med glavnimi temami dezinformacij stroški zelenega prehoda, pesticidi, avtomobili z motorji na notranje zgorevanje, hrana, migracije ter, kot običajno, bruseljske plače in koristi, ki jih ima Slovenija od Bruslja. Foto: STA ,

Uporaba dezinformacij za poskus vplivanja na javno mnenje ni novost – naftni gigant Exxon Mobil je svet desetletja prepričeval o absurdnosti vpliva prometnih emisij na podnebne spremembe, čeprav so njihovi lastni znanstveniki to že pred desetletji predvideli s strašljivo natančnostjo (vir).

Del širšega javnega in spletnega diskurza so sicer v veliki meri postale v zadnjem desetletju, natančneje po letu 2016, ki je prineslo dva prelomna dogodka – zmago Donalda Trumpa na predsedniških volitvah v Združenih državah Amerike in brexit, izstop Velike Britanije iz Evropske unije.

V obeh primerih so se pojavili utemeljeni sumi, da so v prvem primeru na izid volitev vplivale dezinformacije, ki so jih po naročilu Kremlja širile različne organizacije in posamezniki, v drugem primeru pa naj bi na izid referenduma tudi z dezinformacijami vplivali brexitu naklonjeni britanski politiki, ruski propagandni kanali in tudi nekatere vidne figure ameriške politične desnice. 

Pravi cunami dezinformacij je nato sledil po začetku in med pandemijo bolezni covid-19, botrovalo pa mu je predvsem nestrinjanje dela prebivalcev z epidemiološkimi ukrepi in kasneje nasprotovanje cepivu.

Novice Dezinformacijski odred: to so osebe, ki ovirajo konec epidemije

Pandemični dezinformacijski ogenj je sicer zanetilo izredno malo število vplivnih akterjev, ki so za to imeli ali dobičkarske ali politične vzgibe, zelo močno pa so ga nato podpihovali algoritmi družbenih omrežij, kjer se dezinformacije po ugotovitvah nekaterih študij širijo tudi šestkrat hitreje od z viri podprtih kredibilnih novic (vir).

Okrog dvema tretjinama vseh neresnic, ustrahovanj in zavajanj o cepljenju proti novemu koronavirusu, ki krožijo po družbenih omrežjih, je bilo mogoče slediti do samo dvanajstih "tovarn" lažnih novic o cepivih, je aprila 2021 v analizi objav na družbenih omrežjih Facebook in Twitter razkril ameriški Center za boj proti digitalnemu sovraštvu. V ozadju večine so bili posamezniki s finančnim interesom, ki so računali na to, da bodo na krilih povečane prepoznavnosti in vpliva na javno mnenje glede zdravstvene oskrbe prodali več prehranskih dopolnil, knjig, terapij alternativnega zdravljenja in lastnih nastopov na dogodkih. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Svetovna zdravstvena organizacija je izjemen porast dezinformacij o nalezljivih boleznih in cepljenju v obdobju med letoma 2020 in 2022 večkrat označila za "infodemijo".

Prihaja infodemija na deseto potenco?

V zadnjem obdobju se pojavlja vse več svaril, da bo hiter razvoj orodij, ki temeljijo na umetni inteligenci, stanje, kar zadeva razširjenost in prepričljivost dezinformacij, še bistveno poslabšal. 

Z aplikacijami, ki so brezplačno na voljo slehernemu uporabniku z nekaj osnovnega računalniškega znanja, je danes namreč že mogoče ustvarjati fotografije sintetičnih oziroma neobstoječih oseb, ki jih je na prvi pogled nemogoče ločiti od resničnih ljudi.

Tisti z več tehničnega znanja medtem ustvarjajo tako rekoč popolne umetnointeligenčne replike pravih oseb tako, da umetnointeligenčne modele urijo z njihovimi fotografijami in videoposnetki. Prav takšni posnetki so konec januarja razburkali svetovni splet, neznanci so na družbenih omrežjih namreč delili lažne, a izjemno prepričljive fotografije razgaljene Taylor Swift.



Eksponentno bi lahko ustvarjanje zavajajočih vsebin pospešila Sora, nov umetnointeligenčni model podjetja OpenAI, ta hip verjetno najbolj vročega imena v svetu razvoja umetne inteligence. Obstoječe aplikacije lahko iz besedilnega opisa ustvarijo fotografije, Sora pa strašljivo realistične videoposnetke.

Dezinformacije, napačne informacije in lažne novice – kaj je kaj?

Na spletu se vsi trije izrazi večkrat uporabljajo kot sopomenke, sploh v angleškem jeziku, kjer pogosto prihaja do mešanja izrazov disinformation in misinformation, torej dezinformacija in napačna informacija. Med sabo so sicer tesno povezani, a razlika med njihovo uporabo je predvsem v namenu. 

Dezinformacija je informacija, za katero tisti, ki jo je ustvaril oziroma jo razširja, ve, da je zavajajoča, netočna ali povsem napačna, a to vseeno stori z namenom manipuliranja javnega mnenja ali povečanja lastnega premoženjskega stanja oziroma druge koristi.

Napačna informacija je medtem informacija oziroma podatek, za katerega tisti, ki ga razširja, zaradi pomanjkanja znanja ali nesporazuma ne ve, da je zavajajoč, netočen ali napačen. 

Lažna novica je medtem eden od načinov za širjenje dezinformacij tako, da je ta predstavljena kot objava legitimnega medija, novinarja, javne osebe ali organizacije. Lažne novice se uporabljajo tako za poskuse vplivanja na javno mnenje kot za pridobitništvo (prek spletnih oglaševalskih platform, na primer) ter za širjenje teorij zarot in spletnih prevar.

Kremelj je pogosto tarča očitkov, da med državljane širi propagando, saj ali lastniško ali pa prek ključnih oseb, ki so blizu Putinovemu režimu, obvladuje vse največje medije in tiskovne agencije v državi, kjer neodvisno novinarstvo tako rekoč ne obstaja več oziroma deluje v tujini. Po poročanju ruskih medijev, ki je namenjeno domačemu občinstvu, je za vojno v Ukrajini kriva napadena država in ne država, ki jo je napadla, Rusija pa naj bi bila tudi v neposredni nevarnosti, da preneha obstajati, krivca za to pa sta združeni Zahod oziroma zveza Nato, na primer. Foto: Shutterstock
Z dezinformacijami je zelo tesno povezana tudi propaganda. Pravzaprav gre za eno od posebnih oblik širjenja dezinformacij – propaganda lahko namreč pomeni tudi širjenje resničnih informacij, pri čemer pa so izpuščena določena za širši kontekst oziroma za razumevanje celotne slike zelo pomembna dejstva. 

Kdo širi dezinformacije?

Shakuntala Banaji in Ramnath Bhat, profesorja na univerzi za ekonomske in politične vede v Londonu, sicer strokovnjaka za medije, dezinformacije in vpliv tehnologije na širjenje informacij, sta v leta 2022 izdani knjigi Družbena omrežja in sovraštvo (Social media and hate) utemeljila sedem osrednjih tipov ustvarjalcev in razpečevalcev dezinformacij:

1. Organizirane skupine ali posamezniki, povezani z državo oziroma oblastjo. Praviloma delujejo po taktirki desnih ali skrajno desnih vlad z avtoritarnimi nagnjenji, kar zadeva državno gospodarstvo, represivne organe in civilno družbo. V državah, kjer je na oblasti liberalna ali leva vlada, lahko organizirane skupine ali posamezniki, ki širijo dezinformacije, delajo za glavno opozicijsko stranko. 

V Rusiji in na Kitajskem na primer, ki veljata za avtoritarni državi, glavne medije tako rekoč v celoti nadzoruje oblast, njihovo poročanje pa je selektivno oziroma propagandno naravnano, saj neredko izpuščajo ključne podatke, ki bi lahko škodili domačemu ugledu Moskve oziroma Pekinga. 

2. Organizirane skupine ali posamezniki, ki niso povezani z državo oziroma oblastjo. Kot v knjigi pišeta Banaji in Bhat, so ti lahko plačani ali neplačani, mogoče pa je tudi, da niti ne vedo, da s svojo aktivnostjo v resnici napeljujejo vodo na mlin aktualni oblasti ali vladajoči stranki, ki je svojo platformo zgradila in volivce pridobila ali pa jih še pridobiva prav na temeljih politične, verske ali rasne ideologije, ki jo razpečujejo te organizirane skupine ali posamezniki. 

3. Neorganizirani akterji, ki niso povezani z državo. Gre za posameznike ali skupine, ki jih družijo ali predsodki proti določeni rasi, veri ali političnemu prepričanju oziroma prav pripadnost določeni rasi, veri ali političnemu prepričanju.

V to skupino bi lahko uvrstili tudi teoretike zarot, pri katerih predsodke glede rase, vere ali politike nadomeščajo prepričanja o ploščatosti našega planeta, pršenju strupov iz potniških letal, smrtonosnosti cepljenja proti nalezljivim boleznim, obstoju ljudi – kuščarjev in še bi lahko naštevali.

Podporniki znane teorije zarote o tako imenovanih chemtrailih ali kemičnih sledeh pogosto trdijo, da nizkocenovni letalski prevozniki karte za polete poceni prodajajo in velike dobičke kljub temu ustvarjajo zato, ker jim svetovna elita plačuje za škropljenje nevarnih kemikalij po ljudeh. Tega ni še nikoli dokazal nihče, je pa že bilo mogoče dokazati nasprotno: da pisci senzacionalističnih lažnih novic o kemičnih sledeh z manipulacijo služijo oziroma vsaj poskusijo služiti na račun tistih, ki jim verjamejo. Foto: Reuters
Pri skupnosti teoretikov zarot in skupnostih, ki diskriminirajo na podlagi rase, vere ali politike, sicer prihaja do določenega prekrivanja stališč, saj teoretiki zarot odgovornost za dogodke in pojave, ki jih pred javnostjo domnevno prikriva neznana svetovna elita, zelo pogosto pripisujejo določenim etničnim skupinam, v prvi vrsti Judom. 

Pogosto so tehnološko zelo pismeni in imajo velik digitalni odtis, saj so prisotni na številnih spletnih platformah, kot so X (nekdaj Twitter), Facebook, YouTube, Discord in druge. Čeprav delijo stališča, praviloma delujejo neodvisno drug od drugega. 

Novice "Teoretikov zarot ni mogoče prepričati, lahko jih samo izobrazimo"

4. Oportunisti, goljufi, iskalci slave oziroma prepoznavnosti. Gre za posameznike, ki dezinformacije ali zavajajoče informacije širijo izključno zaradi lastnega povzpetništva, saj želijo ali povečati svoje premoženje ali pa prepoznavnost v javnosti in na spletu.

Mnogi so svojih pet minut slave iskali med pandemijo bolezni covid-19 in z nasprotovanjem pristojnim (zdravstvenim) institucijam zgradili platformo za nadaljnje širjenje dezinformacije, nekateri pa tudi za prodajo izdelkov, na primer prehranskih dopolnil.

Trend se je nadaljeval med rusko invazijo Ukrajine z iskanjem opravičil za Putinovo agresijo in nato tudi po začetku izraelskih napadov na Gazo, ki je sledil moriji izraelskih civilistov in vojaškega osebja s strani skrajnežev palestinskega gibanja Hamas. 

Knjiga Družbena omrežja in sovraštvo med drugim opozarja tudi, da tovrstni oportunisti pogosto postanejo osebe, ki v javnosti že imajo določeno mero prepoznavnosti, na primer glasbeniki in igralci, športniki, politiki, tudi spletni vplivneži. Med njimi so tudi osebe, ki so nekdaj zagovarjale bolj liberalna oziroma leva stališča, nato pa so z namenom iskanja prepoznavnosti ali obogatenja začele svoj politični kompas javno, torej predvsem na družbenih omrežjih, premikati čedalje bolj v desno. 

Londonski Kraljevi kolidž je junija 2020, ko je bila epidemija bolezni covid-19 glavna tema na svetu, objavil študijo o ljudeh, za katere so bila glavni vir novic družbena omrežja, kot je Facebook. Razkrila je sledeče: skoraj tretjina od dva tisoč sodelujočih v raziskavi je bila v času, ko je bil izvor bolezni še velika neznanka, prepričana, da je bil novi koronavirus ustvarjen v laboratoriju, približno enak delež vprašanih je verjel, da oblasti prikrivajo resnično število mrtvih, osmina vprašanih je menila, da je epidemija koronavirusa del velikega globalnega načrta za cepljenje vseh ljudi na svetu, osem odstotkov vprašanih je verjelo v povezavo koronavirusa s telekomunikacijskim omrežjem 5G. Foto: Shutterstock

5. Tako imenovani (internetni) troli. Gre za naključne uporabnike, ki dezinformacije, napačne informacije ali lažne novice razpečujejo iz zlonamernosti, zdolgočasenosti ali pa celo strahu, da bi nekoč sami postali tarče nadlegovanja ali sovražnega govora na družbenih omrežjih. To pogosto počnejo pod krinko anonimnosti, ki jo (do določene mere) zagotavljajo številne spletne platforme. 

6. Libertarci z željo po spreminjanju splošnih stališč glede določenih problematik ali vprašanj, anarhisti. Njihov glavni cilj je vsaj izzivanje, če ne že kar popolna destabilizacija političnega ali znanstvenega konsenza glede problematik, kot so globalne zdravstvene tegobe in rešitve zadnje (epidemiološki ukrepi in cepljenje, na primer), podnebne spremembe, aktualna gospodarska in družbena vprašanja.

Ena njihovih glavnih metod na spletu je vnašanje razdora s tako imenovanim trolanjem, torej načrtnim objavljanjem napačnih informacij (kar pomeni, da so dezinformacije, saj so bile uporabljene s točno določenim namenom), in žaljenjem ter napadanjem posameznikov ali organizacij, ki podpirajo stališča, ki jim sami nasprotujejo.

7. (Digitalni) zalezovalci. Gre za posameznike, redkeje skupine, ki se na družbenih omrežjih zapletajo predvsem v interakcije s točno določenimi uporabniki ali organizacijami. Razlogi za to so lahko ideološki ali osebni, kot je na primer močna navezanost ali občutek pripadnosti, zvestobe.

Foto: Guliverimage Zelo aktualni primeri tako imenovanih digitalnih zalezovalcev so goreči simpatizerji oziroma podpornika milijarderja Elona Muska na zdaj njegovem družbenem omrežju X, nekdanjem Twitterju, ki v obrambo Muskovih vseh pogostejših ekscentričnih ali politično zelo opredeljenih zapisov oziroma z namenom, da bi jih Musk opazil in jim namenil komentar ali všeček, neredko širijo informacije, ki jih je celo Muskova platforma X prek orodja Community Notes označila za nezanesljive, netočne ali napačne. 

Kako prepoznamo dezinformacije?

To je eden od večjih izzivov, saj so pogosto predstavljene na način, ki bralca ali gledalca poskuša prepričati o njihovi legitimnosti. Strokovnjaki podjetja Kaspersky, enega vodilnih s področja informacijske varnosti na svetu, pri prepoznavanju (potencialnih) dezinformacij svetujejo upoštevanje spodnjih smernic, ki zvečine sicer sovpadajo z nasveti za identifikacijo dezinformacij tako rekoč vseh specializiranih portalov in medijev, ki so aktivni na tem področju. Smernice se med seboj ne izključujejo – vse lahko uporabimo pri presoji o vsaki potencialni dezinformaciji. 

Preverite vir. Je informacijo delil ali objavil eden od znanih legitimnih virov informacij ali se nahaja na vam kot bralcu ali gledalcu doslej neznani spletni strani ali profilu na družbenem omrežju? Dobro si oglejte tudi naslov spletnega mesta, na katerem se nahaja novica ali videoposnetek – ustvarjalci dezinformacij občasno ustvarjajo lažne spletne strani, ki so zelo podobne resnični, izda pa jih slovnična napaka ali napačna domena v spletnem naslovu (URL).

Ali o tem poroča še kdo drug? Preverite še druge vire. Ali poročanje o informaciji najdete na spletnih straneh ali profilih na družbenih omrežjih kredibilnih medijev oziroma strokovnjakov? Ali je izvirna zgodba sploh podprta s preverljivimi viri? Če o informaciji poroča medij, ki v javnosti velja za kredibilnega in posebno pozornost posveča tudi preverjanju podatkov, je to dober znak, da je najverjetneje resnična.

Kdo je avtor? Ali gre za izkušenega novinarja, ki je že poročal o tej temi oziroma jo je podrobno raziskal, ali za strokovnjaka, ki se s tem področjem ukvarja poklicno, ali pa morda za osebo na družbenem omrežju, ki svoja mnenja o vsakem aktualnem vprašanju predstavlja kot dejstva? Je avtor sploh znan ali je bila informacija objavljena anonimno? Je v ozadju objave informacije agenda avtorja ali medija?

Pozorni bodite na dejstva. Legitimne novice praviloma vsebujejo precej dejstev, ki so podprta s preprosto preverljivimi podatki, statistikami, mnenji strokovnjakov. Če manjkajo, je to velik opozorilni znak. 

V zadnjih letih trditve in dejstva preverja vse več medijev in specializiranih portalov, bitko dezinformacijam pa so že pred časom napovedale tudi najvišje institucije Evropske unije vključno z Evropsko komisijo. Med prizadevanji EU za boj proti dezinformacijam sta med drugim kodeks ravnanja proti dezinformacijam in pobuda EU proti dezinformacijam. Foto: Shutterstock

Razmišljajte kritično. Eden od poglavitnih namenov ustvarjanja in objavljanja dezinformacij je, da pri bralcu oziroma gledalcu izzovejo čustven odziv, predvsem strah, jezo in žalost. Poskusite presoditi, zakaj bi bila določena novica oziroma zgodba napisana oziroma posneta – ali obravnava specifično problematiko ali pa je v ozadju drug namen? 

Odmislite lastne predsodke. Zloglasna lastnost algoritmov družbenih omrežij je, da uporabnike s pogostejšim predlaganjem vsebin, ki sovpadajo z njihovimi zanimanji in stališči, zapirajo v tako imenovane informacijske mehurčke. To lahko povzroči stopnjevanje prepričanj in predsodkov, zaradi česar se lahko posamezniki na novice in zgodbe, ki imajo značilnosti dezinformacij, odzovejo bolj čustveno. Vprašajte se – ali vaši lastni predsodki morda vplivajo na vaš odziv na določene informacije? 

Preverite, če morda ne gre za šalo. Razmeroma pogosto se zgodi, da uporabniki družbenih omrežij ne poznajo (oziroma ne prepoznajo) satiričnih medijev oziroma spletnih portalov in njihove novice delijo kot dejstva, neredko z ogorčenjem. Če je vir informacije, nad katero se hudujete, The Onion, Babylon Bee, ClickHole, The Hard Times, so vas povlekli za nos. 

Informacije je smiselno pridobivati iz obilice različnih virov in ne zgolj iz tistih, ki potrjujejo naša prepričanja, saj lahko tako pogosto pridemo do bolj natančnega zaključka, svetujejo strokovnjaki za informacijsko varnost. Foto: STA/Katja Kodba

Preverite izvor fotografij v novici. Ustvarjalci dezinformacij in lažnih novic za manipulacijo bralcev ali gledalcev neredko uporabijo grafične materiale. Ti so lahko ali predelani z orodjem za urejanje fotografij ali pa gre za povsem legitimne slike oziroma fotografije, ki pa so bile uporabljene na zavajajoč način, kot je fotografija določene osebe na določenem kraju, ki pa je bila v resnici posneta pred nekaj leti in ne v času, ki je naveden v novici. Za prepoznavanje izvora fotografij si lahko pomagate z orodji za iskanje s fotografijo, kot sta Google Image Search ali Tineye.com.

Uporabite vire in orodja za preverjanje dezinformacij. Spodaj smo našteli nekaj spletnih portalov, ki se ukvarjajo skoraj izključno s preverjanjem, kaj je res in predvsem, kaj ne drži. Izredno uporabno orodje je uporabnikom ponudil tudi Google, in sicer Fact Check Explorer, specializirani spletni iskalnik, ki omogoča iskanje obstoječih preverjanj dejstev o določeni temi ali osebi. Najdete ga na tej povezavi. 

Googlov raziskovalec preverjanja trditev. Foto: Google / Posnetek zaslona

Borci proti dezinformacijam: kdo preverja dejstva?

To je nekaj virov, ki se ukvarjajo s preverjanjem verodostojnosti informacij in so še posebej relevantni tudi za slovenske uporabnike, saj prežijo na potencialne dezinformacije, ki so vzniknile v Sloveniji, in iz tujine izvirajoče dezinformacije, ki pa lahko vplivajo tudi na javno mnenje v Sloveniji.

Ne/Ja, projekt Slovenske tiskovne agencije (STA). Kot pojasnjujejo na spletni strani, je portal Ne/Ja "namenjen preverjanju dejstev in razbijanju mitov o družbeno relevantnih temah, njegov namen pa je tudi seznanjati in osveščati javnost, zakaj so projekti preverjanja dejstev v dobi, ko so dezinformacije ter zavajajoče vsebine del medijske realnosti, pomembni, in kako se jih lotevajo drugi."

Projekt Razkrinkavanje, ki deluje v okviru slovenskega spletnega medija Oštro, namenjenega raziskovalnemu novinarstvu. Na portalu Razkrinkavanje poteka preverjanje dejstev oziroma informacij, ki se pojavljajo tako v slovenskem kot tujem medijskem prostoru. 

Faktograf.hr, hrvaški spletni portal za preverjanje dejstev in sploh edini hrvaški medij, ki deluje izključno na področju preverjanja dezinformacij. 

EUvsDisinfo, paradni projekt Evropske službe za zunanje delovanje, diplomatske službe EU. Gre za portal, ki prepoznava, analizira in javnost ozavešča o vseh vrstah dezinformacij, ki bi lahko manipulirale javno mnenje v državah članicah EU. Velik poudarek je na dezinformacijah, ki jih morda ustvarjajo ter razširjajo akterji, povezani z oblastjo v nekaterih avtokratskih državah, in ki bi lahko vplivale na javni diskurz o aktualnih vojaških konfliktih, kot je vojna v Ukrajini, in o politično nestabilnih regijah. Od leta 2015 so objavili že več kot 16.500 preverjanj dejstev. 

Bellingcat, nizozemski portal za preverjanje dejstev in raziskovalno novinarstvo, ki se razkrinkavanja dezinformacij pogosto loteva zelo tehnično, in sicer s tako imenovano obveščevalno dejavnostjo zbiranja in analiziranja javno dostopnih podatkov (OSINT). Bellingcat se najpogosteje posveča preverjanju dejstev o dogajanju na vojnih območjih, v zadnjem obdobju predvsem vojni v Ukrajini, svetu organiziranega kriminala oziroma kriminalnemu podzemlju ter zlorabam človekovih pravic.

Portal Fact Check za preverjanje dejstev nemškega medija Deutsche Welle, ki se osredotoča predvsem na raziskovanje verodostojnosti vsebin, ki so priljubljene na družbenih omrežjih, na potencialne dezinformacije s področja zdravja (na primer o epidemiji bolezni covid-19, o cepivih proti nalezljivim boleznim), na morebitna zavajanja ali propagando pred volitvami. 

FactCheck.org, projekt politične skupine The Annenberg Public Policy Center na univerzi v Pennsylvanii, ki ga snovalci opisujejo kot "politično povsem nevtralnega", preverja pa predvsem potencialne politične dezinformacije, pa tudi dezinformacije s področja zdravja, podnebnih sprememb, vojnih spopadov. 

Metabunk.org, spletni portal v obliki foruma, katerega uporabniki se zvečine poglabljajo v dezinformacije in mite, ki spadajo v kategorijo raznoraznih teorij zarot. Metabunk je ustanovil znani britansko-ameriški znanstveni skeptik in razvijalec videoiger Mick West.

Siol.net s prispevki v tematskem sklopu Aktivno državljanstvo predstavlja poglobljene vsebine, tematike in procese, da lahko državljani sprejemajo informirane odločitve o svojem življenju in delovanju družbe, katere del so. Tako se krepi poznavanje demokratičnih procesov in demokracije nasploh. Brez kakovostnih, verodostojnih in preverjenih informacij, ki jih zagotavljajo mediji, kot je Siol.net, državljani težko soustvarjamo demokratično družbo.