Sreda, 6. 2. 2013, 20.36
8 let, 7 mesecev
Štuhec: Nikakor se ne morem strinjati, da si lahko nekdo prisvaja vseslovensko vstajo
Pred shodom, ki ga 8. februarja na Trgu republike v Ljubljani organizira Zbor za republiko, smo se na Planet Siol.net s predstavnikom zbora Ivanom Štuhecem pogovarjali o namenu shoda, razlogih za izbiro datuma in pričakovanjih pred izvedbo dogodka.
Zbor za republiko 8. februarja v Ljubljani na Kongresnem trgu pripravlja javni shod. Kakšen je osnovni namen tega shoda?
Zbor za republiko ima od vsega začetka osnovni namen kritično in analitično presojati položaj države, v kateri živimo. V zadnjem času smo ugotavljali, da se država ne nahaja v najbolj zavidljivem položaju. Ko so se nekatere stvari odvijale v smeri neke vrste stabilizacije politične situacije in finančne konsolidacije, se je zdelo, da gremo v pravi smeri, da se stvari umirjajo in da se lahko gospodarstvo zažene, da se odprejo delovna mesta in da se okrepi socialni položaj prebivalstva. Nato se je zgodila afera s protikorupcijsko komisijo, ki je to politično situacijo močno destabilizirala. V tem smislu se zdi Zboru za republiko potrebno, da se javno opredeli do problemov in dilem, ki so nastale v aktualni situaciji, in to je naš glavni namen.
Ampak kaj točno želite sporočiti s svojim shodom?
V prvi vrsti mislimo, da je zbiranje v obliki shoda ali protesta ustavna pravica državljanov, zato si ne dovolimo, da se nam ta pravica oporeka ali pa da se poskuša to določitev Zbora za republiko prikazovati ali pa interpretirati kot nekaj, česar ne bi smelo biti, oziroma kot nekaj, s čimer se po mnenju nekaterih posameznikov slovenska družba dodatno polarizira. Mi s svojimi stališči ne polariziramo slovenske družbe, ampak se opredeljujemo do problemov. Eden od teh osnovnih problemov je, ali so recimo reformni procesi in poteze aktualne vlade primerni ali ne. Mi ocenjujemo, da so primerni. V tem nas podpira vrsta ekonomistov, tako doma kot v tujini, ki vidijo v teh ukrepih vlade v zadnjem letu pravo pot.
Drugo, kar se nam zdi, da ni primerno, je, pogojno rečeno, demokracija na ulici. Mi imamo demokratični družbeni sistem, imamo večstrankarski sistem, imamo volilni sistem, ki omogoča, da menjujemo tiste, ki jih izbiramo za naše predstavnike v različnih vejah oblasti. To se nam za zdaj zdi najbolj varna pot. Vse drugo je zelo negotova in najmanj varna pot. Tako imenovana neposredna demokracija nima nekih jasnih vzvodov, kako priti do res boljših politikov. Ocenjujemo, da tudi ne ustreza resničnosti, da so vsi politiki pokvarjeni, da je celo politično elito treba zamenjati. To so neke revolucionarne ideje, za katere vemo, da takrat, ko so se v preteklosti dejansko realizirale, niso prinesle na vrh samih genialcev, ampak so naplavile marsikaj.
Vse to in še marsikaj drugega nas je v Zboru za republiko motiviralo, da smo si rekli, da je treba iti iz naše akademske razprave k ljudem, zato smo organizirali zbore po različnih krajih v Sloveniji in na koncu tudi en vseslovenski shod v Ljubljani.
Koliko udeležencev pričakujete?
Naša dozdajšnja srečanja nas utrjujejo v tem, da je bila naša odločitev pravilna. Povsod smo namreč imel nabito polne dvorane. Bili smo pravzaprav prijetno presenečeni nad odzivom ljudi. To pomeni, da smo spregovorili o pravih vprašanjih in problemih, na pravi način in ob pravem času. V tem duhu upamo, da se bo zgodil tudi 8. februar.
Zakaj ste za organizacijo shoda izbrali ravno ta datum?
8. februar je padel na podlagi presojanja nekih okoliščin, ki so merodajne za nek tak shod. V prvi vrsti smo želeli, da se dogaja pri belem dnevu, ne pa v temnih večernih urah, ko se zaradi slabe vidljivosti lahko dogaja marsikaj. Drugič, zadeva mora potekati na dan, ko bodo ljudje lahko prišli. Ker se je v tem času, ko so se te stvari odločale, kot edini prosti delovni dan kazal 8. februar, je na nek način kot naravna in normalna odločitev padel ta datum. Sicer pa, če ga ne bi bilo, bi verjetno morala biti kakšna sobota.
Očitajo vam, da gre pri izbiri datuma za provokacijo, ker je bilo že prej znano, da bo 8. februarja na isti lokaciji potekala tudi t. i. 3. vseslovenska vstaja.
Ni res, da je bilo že prej znano. Pa četudi bi bilo prej znano, smo mi šli po uradni poti in pridobili ustrezna dovoljenja na Mestni občini Ljubljana. Vsak drug, ki je želel organizirati dogodek, bi lahko ubral isto pot in če bi bil prostor zaseden, nam bi MOL moral dati informacijo, da se to ne da. Tega ni dal, zato ne vem, v čem je problem. Nikakor se tudi ne morem strinjati, da bi si nekdo lahko prisvojil tako rekoč vseslovensko vstajo, drugi pa ne smejo protestirati na isti dan v istem mestu z nekoliko drugačnim poudarkom. Ustava tako enim kot drugim daje to svoboščino, da se smemo shajati, zborovati ali protestirati. Mi ne želimo protestirati, zato se ne zbiramo na protestu, ampak na shodu, s katerim želimo demonstrirati naša stališča in poglede na aktualno situacijo v državi.
V Mariboru se je na tribuni Zbora za republiko zgodil pretep med udeležencem tribune in enim izmed protestnikov. Kako komentirate ta dogodek?
Ni šlo za pretep na samem dogodku Zbora za republiko, ampak za prerivanje zunaj prostora, kjer je potekala okrogla miza. Poročanje v medijih ni ustrezalo stvarnosti. Zgodila sta se dva incidenta. En se je zgodil na ploščadi pred dvorano, kjer se je nek kolesar želel peljati po javni poti, ki so mu jo blokirali protestniki s transparenti. Po besedah očividcev je prišlo najprej do verbalnega spopada med protestnikom in kolesarjem, ki se je končal tako, da je protestnik skočil na kolesarja in ne obratno, kot je bilo rečeno. Ta kolesar se je potem pobral in se odpeljal. Torej ne vemo, ali je želel iti na shod ali ne. Tudi konflikt med njima je bil prozaične narave, saj je kolesar želel le prostor, da bi se peljal mimo. Ni šlo za spopad na ideološki ali kateri drugi ravni.
Kar zadeva incident v dvorani, pa je šlo za to, da so bili v dvorani tudi ljudje, ki se ne strinjajo s stališči, ki jih zagovarjamo v Zboru za republiko. Ko je Bernard Brščič med drugim dejal, da je bil problem nekdanje jugoslovanske socialistične države v tem, da smo bili enaki v revščini, se je skupina protestnikov, ki so se že prej identificirali z raznimi letaki, začela oglašati, protestirati in vpiti. Ob tem se je, kot pravijo očividci, dvignil nekdo od udeležencev in šel do neke gospe ter jo odrinil, ni pa je davil. Med tem so pristopili varnostniki in zadevo v relativno hitrem času umirili in odstranili del protestnikov. To je bilo vse, ampak novica v večini slovenskih medijev je bila nekako pod geslom "udeleženci zbora za republiko so napadli protestnike".
Menite, da bi lahko nasilje izbruhnilo tudi med udeleženci enega in drugega dogodka 8. februarja?
Močno upam, da tisti, ki se bodo udeležili Zbora za republiko, ne bodo provocirali. Če pridejo udeleženci drugega dogodka ob napovedanem času, to pomeni, da se lahko v miru razidemo, ne da bi se sploh srečali na istem prostoru. Če ne bo nekdo namerno infiltriral provokacij v shod Zbora za republiko, ne vidim nobenega razloga za nastanek kakršnihkoli problemov.
Kako pa komentirate sovražni grafit, ki se je prejšnji teden pojavil na enem od nakupovalnih središč v Ljubljani in ki poziva k poboju kristjanov?
Ob tem sem žalosten, prizadet, zgrožen. Moram reči, da sem bil zadovoljen, ker se je velika večina pomembnih osebnosti v Sloveniji do tega kritično opredelila. To me malo pomirja, ampak to ni dovolj. Mislim, da grafit ni padel z lune, ampak je posledica vzdušja, ki smo mu v Sloveniji priča že nekaj časa. Predvsem je na nek način povezan tudi s tem, da nismo razčistili s svojo preteklostjo, kot bi bilo prav, da z njo razčistimo, na distanco, z argumenti in z neko kolikor se da objektivno podobo, kaj se je in kaj se ni dogajalo med drugo svetovno vojno in po njej.
Nekatere strasti, ki so jih nekateri podžigali v zadnjem času, lahko dajo krila nekim ekstremnim posameznikom ali skupinam, ki si potem privoščijo tudi take izgrede. Pomislite samo na Dražgoše, kjer je tako rekoč uradni zgodovinar Slovenije in akademsko izobražen človek imel govor, v katerem je mimogrede napadel tudi predsednika republike. Mislim, da je ta napis zelo resno opozorilo javnosti, da moramo zbrati vse sile in energijo, da se spravimo za mizo in se začnemo pogovarjati o stvareh brez tabujev in predsodkov, ampak z argumenti in čim bolj racionalno.
Kolega Branko Cestnik je v enem svojih zadnjih komentarjev zapisal, da ima Slovenija čustveno demokracijo. To je res. Naša demokracija je zelo nabita s čustvi. Premalo je racionalna. Bolj kot je krizna situacija, bolj nevarno je, da demokracijo vodijo čustva, ne pa razum. Narediti moramo vse, da bo prevladal razum.
Vse to, o čemer sva govorila, kaže, da je slovenski narod močno razdeljen in da smo se znašli v globoki moralni, v zadnjem obdobju pa še politični krizi. Kako vi na splošno ocenjujete stanje v naši državi?
Stanje duha v Sloveniji seveda ni dobro. Med letoma 1990 in 1995 se je naredilo kar nekaj potez, ki so to stanje duha v slovenskem prostoru razelektrile oziroma naj bi prišli do nekega bolj spravnega procesa. Po letu 1995, od vladavine LDS naprej, ki je prevladovala praktično desetletje, se je situacija samo poslabševala. Ni se izboljšala. Rezultate vsega tega polariziranja, ki ni samo politično, ampak ga zasledimo tudi na kulturni in drugih ravneh, žanjemo v tem času, v katerem živimo in v katerem ugotavljamo, kakšni ekscesi nastajajo.
Kje vidite rešitve za nastali položaj? Po 22 letih je spet napočil čas, da se vrnemo na izhodišča, ki smo jih poznali v letih 1991, 1992 in 1993, da svoje različne poglede soočimo na trezen in miren način, da se zavestno odločimo za sobivanje v isti državi kljub različnim prepričanjem in da politični boj spremenimo v politično tekmo, kajti med tema pojmoma obstaja pomembna razlika. Napočil je tudi čas, da se na različnih ravneh v tej državi sprožijo ustrezni procesi, ki bodo privedli do sprave v narodu, kajti brez sprave ni miru in brez miru ni pravične družbe, brez mirne in pravične družbe pa ni boljše socialne države.