Stanovnik: Sprave ni mogoče doseči s hinavstvom, kleveto in lažjo

Po mnenju Stanovnika, predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, ki se je odzval na nedavni pokop Strahinjskih žrtev, sprave ni mogoče doseči s hinavstvom, kleveto in lažjo. Kot je v pisni izjavi zapisal Stanovnik, zato podpirajo odločitev državnega zbora o prekopu 'prikritih grobišč' in pietetnem pokopu človeških ostankov pokojnih. "Politično zlorabljanje pokopa v nasprotju s pieteto" "Pietetni odnos do mrtvih je osnova človečnosti. Vsako politično zlorabljanje pokopa ali prekopa je v temeljnem nasprotju s pieteto. Sprava je vprašanje vzpostavljanja zaupanja in strpnega dialoga med živimi in je zato ni mogoče doseči s hinavstvom, kleveto in lažjo ob zlorabi človekovih posmrtnih ostankov," je poudaril predsednik borčevske organizacije v odgovoru na vprašanje, povezano s pokopom štirih od skupno šestih Strahinjskih žrtev ter takratnimi javnimi izjavami zgodovinarja Jožeta Dežmana.

Dežman: Partizani zagrešili vojni zločin

Dežman, predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč in direktor Muzeja novejše zgodovine, je prepričan, da so partizani zagrešili vojni zločin. Slednje je dejal v pisni izjavi 28. marca letos. Dežman možne vzroke zanj išče v dejstvu, da je bilo poletje 1944 težko obdobje za partizansko gibanje na ravninskih predelih Gorenjske. Po njegovem mnenju je "za partizansko gibanje značilno, da so se njegovi vodilni na svoje poraze praviloma odzvali s povečanjem nasilja, vendar ne nad okupatorjem, ampak nad Slovenci". Pri tem se je pogosto dogajalo, da so bolj iskali grešnega kozla, kot pa da bi utemeljevali svoje nasilje z dokazi, je opozoril. Dežman je avtor knjige Sprava pod Storžičem (Strahinjske žrtve 1944-2008).

Kot je znano, so na pokopališču v Naklem pri Kranju 29. marca v skupnem grobu pokopali posmrtne ostanke štirih od šestih žrtev, ki so jih med drugo svetovno vojno pobili partizani. Avgusta 1944 so sodelavci partizanskega gibanja in njegovega političnega vodstva iz okrožja Naklo in Kranj zaradi domnevnega sodelovanja z okupatorjem, vohunjenja in izdaj prijeli Petra Praprotnika s Police pri Naklem ter Jerneja Kisovca, Petra Stegnarja, Janeza Uraniča, Franca Kuharja in Toneta Rehbergerja. Odvlekli so jih pod Storžič, kjer so jih ubili in ob poti med Sv. Lovrencem in Veliko Polano pokopali. O šestih žrtvah je v Gorenjskem glasu 29. oktobra 2004 prvič javno pisala Marjeta Smolnikar. V Gorenjskem glasu so svojci žrtev od avgusta 1994 naprej objavljali osmrtnice s prošnjo po podatkih o grobu.

Za prekop so se odločili na pobudo Petra in Janeza Celarja iz Strahinja, ki sta sinova Zofije Celar, hčerke ubitega Franca Uraniča. Opravljen je bil 10. novembra lani. Sodelavci Instituta za sodno medicino so ugotovili, da so bili v grobu pokopani Jernej Kisovc, Janez Uranič, Franc Kuhar in Tone Rehberger. Posmrtnih ostankov Petra Praprotnika in Petra Stegnarja pa niso našli. Po nekaterih govoricah naj bi Stegnar poskušal uiti, vendar je padel v prepad blizu grobišča, v katerem bodo svojci na svojo pobudo nadaljevali iskanje, je objavljeno v spletni izdaji omenjenega časopisa.

"Uboj storjen v nasprotju s partizanskimi pravili"

"Raziskovanje okoliščin uboja je pokazalo, da je bil storjen samovoljno in v nasprotju s partizanskimi pravili, da smejo smrtne kazni izrekati samo vojaška sodišča. Na sestanku v Strahinju naj bi sklenili, da se ujeti ne smejo ubiti, in poslali k partizanom kurirki, ki so jima povedali, da sta prišli prepozno," je v sredo 2. aprila v prispevku z naslovom Mir in pokoj storžiških žrtev v spletni izdaji časopisa Gorenjski glas zapisal avtor članka Jože Košnjek.