"Srečen sem, res sem srečen!"

Ko je vlak z 260 begunci zapustil celjsko železniško postajo, sva se s fotografinjo odločila, da ga bova počakala na avstrijski mejni postaji Špilje (Spielfeld-strass). Zanimalo naju je to, kar je bilo za njih najpomembnejše vprašanje: ali bodo lahko vstopili v Avstrijo?

Brez vozovnic, brez popisovanja, brez prstnih odtisov V Špiljah so nama avstrijski mejni policisti in sprevodnica avstrijskih železnic brez obotavljanja povedali, da bodo lahko ostali na vlaku oziroma da bodo lahko svobodno odšli, kamor bodo želeli. Za pot ne bodo potrebovali vozovnic, ne bodo jih popisali in vzeli prsnih odtisov. Jim lahko vse to poveva, ko pridejo z vlakom? Seveda, so nama odgovorili.

Ob prihodu vlaka so prostovoljci iz Lipnice (Leibnitz) prvim potnikom povedali tisto, kar jih je najbolj zanimalo. Nekaj trenutkov niso mogli verjeli, kar so slišali, nato pa sta njihove obraze zajela veselje in olajšanje.

Kmalu ni bilo več obraza, na katerem ne bi bilo nasmeha. Oče dveh otrok nam je vidno ganjen skoraj zašepetal: "Zdaj sem pa srečen, zdaj sem pa res srečen!"

EuroCity vlak 150 Emona je svojo pot v notranjost Avstrije nadaljeval po voznem redu z vsemi potniki.