Nedelja, 1. 2. 2026, 4.00
1 mesec, 1 teden
Potovanje po Argentini in Braziliji
Na poti po Argentini in Braziliji nas je večkrat oblila vročica: v z orožjem prepleteni faveli, klubih Ria in divji džungli #video #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,50
Med vožnjo s čolnom je mimo nas priplaval kajman.
Zimski meseci so za tiste, ki ne marajo zime, idealen čas za pobeg na toplo. Tudi mi smo novembra poleteli čez Atlantik ter se prepustili pustolovščinam in dogodivščinam, ki jih ponujata barviti argentinski Buenos Aires in vroča Brazilija. Od pestre emigracijske zgodovine, pregrešno dobrih steakov, strastnega tanga, nogometnih tekem na največjih stadionih, slovitih večkilometrskih slapov Iguazu, eksotičnih živali, favel, prepletenih z revščino, kriminalom in drogami, pisanega dogajanja na Copacabani ter dolgih in vročih noči v klubih Ria de Janeira pa vse do divjega življenja v džungli s prvinskimi domačini. Vse to in še veliko več smo doživeli na tritedenski poti po delu Latinske Amerike. Če vas zanimajo podrobnosti, se "sprehodite" po spodnji reportaži, fotografijah in videoposnetkih.
Popotovanje smo začeli v daljni Argentini, natančneje v Buenos Airesu, kamor smo prispeli po 14-urnem letu iz Madrida. Že na začetku smo se ob ogledu mesta spoznali z zgodovino Argentine, ki je, kot nam je dobro znano, zelo povezana tudi s številnimi Slovenci.
Argentina je samostojnost razglasila leta 1816, nato pa od 50 do 60 let bila v državljanskih vojnah, saj se niso mogli dogovoriti, ali bo centralistična država in bo Buenos Aires nadzoroval celotno Argentino ali bo federativna in bodo posamezni deli države delovali po svoje. Tako se je Buenos Aires sprva osamosvojil od Argentine, okoli leta 1860 pa so se dogovorili, da bo Argentina zvezna država s prestolnico Buenos Aires.
9. julij, dan razglasitve argentinske neodvisnosti. Po tem datumu je ime dobila tudi avenija 9. julija. Dolgo časa je veljala za najširšo avenijo na svetu, saj ima kar 24 pasov. Na sredini avenije stoji Obelisk, nacionalni zgodovinski spomenik in ikona Buenos Airesa. Leta 1936 je bil postavljen v spomin na štiristoletnico prve ustanovitve mesta.
Z imigracijskim zakonom vabili Evropejce
Država še danes velja za izredno neposeljeno, takrat pa je bila še toliko bolj, zato so sprejeli zakon o imigraciji in v državo vabili Evropejce. S sprejetim zakonom je začelo veljati, da kot priseljenec najprej prideš na določen teritorij, da ozemlje postane tvoje, pa moraš na njem bivati vsaj deset let. V tem času skoraj gotovo pridejo potomci in tako populacija raste.
Tudi ime Argentina je neposredno povezano z emigracijo. Beseda Argentina namreč izhaja iz besede argentum, ki pomeni srebro, plemenito kovino, ki je bila povod za evropsko kolonizacijo.
Cabildo je ena najstarejših stavb v središču Buenos Airesa. Zgrajena je bila v začetku 17. stoletja. V kolonialnem obdobju je bila v stavbi upravna baza podkraljevstva Rio de la Plata.
V Argentini kar 30 tisoč Slovencev
Tako naj bi v Argentino prišlo sedem milijonov imigrantov, danes pa je tam že 40 milijonov potomcev imigrantov v šestem kolenu. Več kot 40 odstotkov jih je bilo Italijanov, zato je v Argentini še danes zaznati ogromno italijanskega vpliva, država pa velja za edino v Latinski Ameriki, kjer se lahko popije dobro kavo, saj so jih tega naučili prav Italijani. Čeprav je Argentina znana po odličnih steakih, je prav zaradi italijanskega vpliva mogoče dobiti tudi dobre testenine.
Okusne steake in drugo meso je mogoče kupiti v restavracijah in na ulicah.
Druga največja skupina priseljencev so bili Španci, teh je 35 odstotkov, preostali pa prihajajo iz celega sveta, vključno s 30 tisoč Slovenci. Prvi val priseljencev iz Slovenije je prišel leta 1875, drugi val pred prvo svetovno vojno, tretji po prvi svetovni vojni in četrti po drugi svetovni vojni. Samo v Buenos Airesu so vsaj tri do štiri slovenske skupnosti, ki so precej dobro organizirane. Imajo vaški kulturni dom in druge ustanove, kjer se družijo in organizirajo razna društva.
Izvažali steake, vse se spremeni, ko v Evropi izbruhne vojna
V obdobju od leta 1880 do 1890 se populacija Argentine podvoji, država postane gospodarsko močna in tako se za 200-krat poveča izvoz pšenice, za 15-krat pa izvoz goveda. Govedoreja in ovčereja še danes veljata za najpomembnejši argentinski izvozni panogi. V preteklosti so goveje meso izvažali predvsem v Anglijo, zato so za prevoz čez Atlantik prilagodili genetiko krav in vzredili ravno prav velike, da so jih lahko shranili v hladilnikih na ladjah.
Goveje meso v delu trgovine v Argentini.
Leta 1908 je bila Argentina zaradi svoje rasti sedma na svetu po bruto domačem proizvodu (BDP). Svojo ekonomijo so zgradili na izvozu v Evropo, a se je to spremenilo, ko se je v Evropi začela prva svetovna vojna. Ker je bilo priseljencev, ki jih je treba nahraniti, vse več, je Argentina začela padati v ekonomsko-socialno krizo, ki jo je druga svetovna vojna še dodatno pospešila.
Slavna, vplivna in ključna zakonca Peron
Po drugi svetovni vojni pride na oblast Juan Domingo Peron, mož Eve Duarte ali Evite, slavne radijske igralke in manekenke. Da bi si pridobil priljubljenost, je nacionaliziral železnice, ki so bile pred tem v britanski lasti, v koncesiji, s tem pa je številnim prebivalcem zagotovil delo ter izboljšal socialni položaj države in državljanov. Zaradi priljubljenosti je dobil tudi drugi mandat, med katerim je njegova žena Evita zaradi raka materničnega vratu umrla pri samo 33 letih. Peron drugega mandata ni končal. Bil je izgnan in pobegnil je v Španijo. Tam se je poročil še s svojo tretjo ženo in se vrnil v Buenos Aires. Leta 1973 je bil ponovno izvoljen za predsednika. Ker je po enem mesecu umrl, ga je na položaju predsednika nasledila njegova tretja žena.
Pokopališče La Recoleta
Pokopališče, kjer najem grobnice stane med 300 tisoč in štirimi milijoni dolarjev Pot nas je vodila tudi mimo pokopališča La Recoleta, ki je bilo ustanovljeno leta 1822 in velja za prvo javno pokopališče. Takrat je bil guverner Buenos Airesa razsvetljenec, ki ni bil naklonjen cerkvi, zato se je odločil ustanoviti prvo javno pokopališče. La Recoleta kot javno pokopališče služi do leta 1881, potem pa so si zaželeli nekaj bolj monumentalnega in ne le navadnega pokopališča. Vse posmrtne ostanke so preselili in nastalo je pokopališče za premožne.
Danes je na pokopališču 4.900 grobnic, ki so v najemu. Najem grobnice za obdobje 99 let stane med 300 tisoč in štirimi milijoni dolarjev, odvisno od prestižnosti lokacije. Občasno tukaj še vedno potekajo pogrebi, zato je na grobnicah videti tudi novejše letnice pokopa ter relativno sveže in nerazpadle krste.
Primer grobnice, ki že leta razpada (desno), in grobnice, v katero so nedavno položili krsto s pokojnikom (levo). Pri zadnji je mogoče razbrati, da gre za nekdanjega črnogorskega veleposlanika.
Med grobnicami je tudi grobnica družine Duarte, kjer je pokopana Eva Duarte de Peron. Pot do pokopa njenega trupla v tej grobnici pa je vse prej kot običajna. Njeno truplo so najprej balzamirali in postavili na ogled, dokler Juan Perón leta 1955 z vojaškim pučem ni izgubil oblasti. Potem so truplo odpeljali v Milano in ga tam pokopali. Juan Perón se je čez 16 let, leta 1971, vrnil iz pregnanstva in znova postal predsednik. Leta 1974 je umrl, Evino truplo pa so vrnili v Argentino in ga za kratek čas postavili na ogled poleg njegovega. Nato so jo ponovno pokopali v grobnico družine Duarte na buenosaireškem pokopališču La Recoleta.
Danes pa Argentina velja za državo v razvoju. Gospodarska aktivnost je namreč v usodnem letu 2020 zelo upadla. Stopnja revščine se je v drugi polovici leta 2020 povzpela na 42 odstotkov, saj je država zaradi pandemije koronavirusa utrpela najhujšo recesijo.
Čeprav se v države, kot sta Brazilija in Argentina, odpravimo z vedenjem in mislijo, da je tam revščina zelo prisotna in nanjo prej ali slej naletimo, te taki prizori vsakič znova šokirajo. Prvi takšen prizor smo doživeli v središču Buenos Airesa, ko smo v restavraciji na enem od trgov jedli kosilo. Na obzidju poleg je sedelo nekaj fantov, ki so med seboj klepetali in opazovali okolico. Takoj, ko je skupina gostov zapustila sosednjo mizo, so se pognali proti njej in pograbili vso hrano, ki so jo gostje pustili. Vrnili so se na obzidje, hlastno požirali preostanke hrane, le nekaj minut potem pa z nekakšnega kartončka "pošmrkali" kokain.
Malo potem je za drugo mizo, ki so jo zapustili gostje, pritekel približno 12-letni fant. S seboj je imel vrečko, v katero je pobasal ostanke hrane. Vzel je tudi kruh iz košarice poleg krožnikov in si ga za povrh namazal s kečapom in majonezo. Zanimivo je, da ga je natakar potrpežljivo počakal. Mizo je začel pospravljati šele, ko je fant odšel. Takšne situacije si v Sloveniji oziroma Evropi težko predstavljamo. Natakarji bi človeka, ki jemlje ostanke hrane z mize, najverjetneje pregnali, češ da kvari ugled restavracije.
Ostanke hrane je pobral z mize in jih hlastno pojedel. Nekaj minut po tem je "pošmrkal" kokain.
Na podoben primer sem naletela tudi v eni od restavracij na otoku Morro de San Paulo. Naročili smo pečeno ribo in nekaj drugih jedi. Ko smo jih dobili, smo videli, da je riba precej suha in preveč zapečena. Preostale jedi smo pojedli, ribo pa tipično evropejsko pustili. Preostala druščina se je odpravila proti blagajni, da bo plačala, sama pa sem nekoliko še posedela ob mizi in "skrolala" po telefonu. Bežno sem dvignila pogled in ob mizi opazila natakarja, okoli 20-letnega fanta, ki je hlastno trgal meso ribe, si ga tlačil v usta, ob tem pa gledal levo in desno, da ga kdo ne opazuje, ter hitel pospravljati krožnike. 
Vodnik Ivan
Šokirala pa me je tudi zgodba našega vodnika Ivana, ki je poleg glavnega vodnika štiri dni preživel z nami v džungli. Povedal je, da prihaja iz kraja, ki je 355 kilometrov oddaljen od Manausa. V prenočišču v džungli, kjer smo bivali, si je pred štirimi leti našel službo. Zdaj tukaj živi in dela. Z njim je tudi eden od bratov, dva sta v Manausu, eden pa je ostal doma z mamo in očetom.
Povedal je, da cele dneve dela, tudi za praznike, domov gre le redko, nazadnje je šel junija lani. Mesečno zasluži 1.500 realov, kar je 230,97 evra, v najboljšem primeru dva tisoč realov, kar je 307,96 evra. Od zasluženega del denarja mesečno pošilja še svojim staršem.
Dežela tanga in nogometa
Seveda Buenos Airesa ne moreš zapustiti, ne da bi si ogledal vsaj en ples tanga. Plešejo ga po ulicah in trgih, mogoče pa si ga je ogledati tudi v teatru ali najrazličnejših restavracijah, kjer je v ceno všteta tudi večerja. V takšnem primeru je treba rezervacijo urediti dovolj zgodaj, sicer ne dobiš mesta. Mi smo si ga ogledali na enem od trgov v središču Buenos Airesa. Strast, ki je izkazana v plesu tanga, je nemogoče opisati, zato najbolje, da si pogledate spodnji videoposnetek.
Poleg tanga Argentino povezujemo tudi z nogometom – od Diega Maradone do Lionela Messija. Na tokratnem potovanju smo imeli možnost podrobneje spoznati prvega. Obiskali smo slikovito četrt Boca, kjer stoji stadion La Bombonera. To je matični stadion kluba Boca Juniors, enega najslovitejših argentinskih klubov, za katerega je svoj čas igral tudi Maradona – eden najboljših nogometašev vseh časov.
Na zemljišču v La Boci so že leta 1923 postavili preprost lesen stadion, leta 1938 pa se je na istem zemljišču začela gradnja sodobnejšega stadiona. Projektirali so ga José Luis Delpini, Raúl Bes in Viktor Sulčič, ki je bil slovenskega rodu. Stadion lahko sprejme skupno 57.395 gledalcev. Po kapaciteti gledalcev je postal drugi največji stadion v Argentini.
Da Diega Maradono slavijo še danes, je razvidno iz spominkov, ki jih je mogoče kupiti v uličnih trgovinah, četrt Boca je obdana z njegovimi poslikavami, številni pa so oblečeni tudi v njegov dres.
Številne znamenitosti v četrti La Boca so posvečene slavnemu nogometašu Diegu Maradoni.
Sloviti Iguasujski slapovi, famozne are, ogromni kuščarji in nagajivi nosati medvedki
Na poti proti Braziliji smo se ustavili na argentinsko–brazilsko–paragvajski meji. Na brazilski strani smo obiskali Foz do Iguaçu, na argentinski pa Puerto Iguazu – dve ločeni mesti, katerih glavna značilnost je reka Iguazu s slovitimi Iguasujskimi slapovi, ki v širino merijo 2.700 metrov in štejejo okoli 275 slapov. 80 odstotkov slapov pripada Argentini, 20 odstotkov pa Braziliji.
Ležijo približno 23 kilometrov pred izlivom reke Iguazu v reko Parana. Visoki so med 40 in 90 metri, vodni pretok pa je – odvisno od količine dežja in deževnega obdobja – med 300 in 6.500 kubičnimi metri na sekundo. Povprečen vodni pretok je 1.500 kubičnih metrov na sekundo. Najbližji mesti, obe sta v neposredni bližini izliva, sta Puerto Iguazú na argentinski in Foz do Iguaçu na brazilski strani. Ob našem obisku je bila reka izrazito rjave barve. Ob povečani količini dežja namreč deževnica v reko spere več zemlje, zato je v reki več sedimentov in je reka rjava.
Z argentinske strani slapove opazuješ z zgornje strani, z brazilske s spodnje, na tej fotografiji pa se jih vidi s ptičje perspektive iz helikopterja.
Ob ogledu slapov naletiš tudi na številne živali, predvsem kuščarje. Teh je še posebej veliko. Na večkilometrski poti od točke, kjer se začne ogled slapov, do hotela sem jih na travniku ob cesti naštela najmanj trideset.
Tako velikih kuščarjev ne vidiš povsod. Ker se s svojo barvo prilagajajo okolju, se v naravi dobro skrijejo, zato jih včasih povsem nepripravljen zagledaš čisto blizu sebe.
Na pešpoti ob slapovih sem naletela tudi na pajka, zelo pa me je presenetila majhna srnica, ki je mirno ležala za ograjo okoli parka. Videti je bilo, kot da se je ujela. Neprestano te obletavajo tudi najrazličnejši metulji. So vseh barv in velikosti ter prav nič boječi. Priletijo na tvojo roko ali lase in za nekaj trenutkov nepremično obstanejo. V parku je kar 700 vrst različnih metuljev. Še bolj nesramežljivi pa so južnoameriški koati oziroma nosati medvedki. Še posebej jih zanima, če imaš kaj hrane, pogledajo ti tudi v nahrbtnik. Živali, ki smo jih videli v naravnem okolju, si oglejte v spodnji fotogaleriji.
Še več vrst živali, značilnih za to območje, pa si je mogoče ogledati v parku – Parque das Aves. To je zatočišče in zavetišče za ptice v mestu Foz do Iguaçu, v bližini slapov. Tam je ogromno ptic, metuljev, pa tudi drugih živali. Park je bil odprt leta 1994 in se razprostira na 16 hektarjih gozda. Živali, ki smo jih videli tam, si poglejte v spodnji fotogaleriji.
Polet v 1.500 kilometrov oddaljeni Rio de Janeiro
V Braziliji živi 50 odstotkov ljudi mešanih ras (črni, beli in staroselci), 40 odstotkov je belih Brazilcev in deset odstotkov črnih Brazilcev.
Po ogledu Iguasujskih slapov na argentinski in brazilski strani smo znova sedli na letalo in odleteli v 1.500 kilometrov oddaljeni Rio de Janeiro. Še preden smo si začeli ogledovati mesto, smo skozi hiter pregled spoznali Brazilijo, največjo in najbolj naseljeno državo v Južni Ameriki ter edino portugalsko govorečo državo v Južni Ameriki.
Tako kot Argentina je tudi Brazilija država priseljencev. Danes v državi živi 50 odstotkov ljudi mešanih ras (črni, beli in staroselci), 40 odstotkov belih Brazilcev in deset odstotkov črnih Brazilcev. Ljudstva so Brazilijo naseljevala že pred prihodom Evropejcev. Iz Amerike so namreč sem pripeljali kar 40 odstotkov vseh sužnjev, ko so prišli belci, pa je bilo tukaj tudi okoli sedem milijonov staroselcev. Prvi belec, ki je prispel v Brazilijo (leta 1499), je bil Amerigo Vespuci.
Po letu 1500 Portugalci začnejo ustanavljati zaselke, ki jih leta 1549 združijo v eno administrativno enoto – generalni guvernat Brazilija.
Sprva se območje portugalskih zaselkov imenuje Terra de Santa Cruz ali po naše Dežela svetega križa, a se to ime ne prime. Trgovci, ki trgujejo s temi zaselki, ozemlju rečejo Brazilija, kar je ime vrste dreves z rdečim lesom, ki so takrat glavni izvozni izdelek tega območja. Tako se ob formalizaciji teh zaselkov ime Terra de Santa Cruz izgubi in ga nadomesti Brazilija.
Vse prestolnice Brazilije: Salvador, Rio de Janeiro, Brasilia
Portugalski kralj je vse Portugalce, ki so prišli v Brazilijo in se tukaj naselili, leta 1549 združil v eno upravno administrativno enoto s prestolnico v Salvadorju. Tam je namreč bilo finančno najmočnejše območje, imeli pa so tudi plantaže sladkornega trsa. Naselja so se razvijala počasi, vse dokler v drugi polovici 17. stoletja niso odkrili ogromnega nahajališča zlata v kraju Ouro Preto, oddaljenem 300 kilometrov od Ria de Janeira. Ta najdba je privabila številne priseljence, ki so se sčasoma začeli seliti tudi v notranjost države.
Svoj čas je prestolnica Brazilije bilo mesto Rio de Janeiro.
Leta 1793 se upravni center preseli iz Salvadorja v Rio de Janeiro, ki postane prestolnica. Leta 1807 v Rio pobegne portugalski kralj, saj Portugalsko ogroža Napoleon, in leta 1815 ustanovi kraljestvo Brazilije, Portugalske in Algarva, ki ima prestolnico v Riu. Leta 1821 se portugalski kralj vrne domov na Portugalsko, da svojim potomcem zagotovi nasledstveno krono, v Braziliji pa pusti sina. Brazilija nato leta 1822 razglasi neodvisnost. Tako nastane cesarstvo, ki traja do leta 1889. Tega leta z državnim udarom pride na oblast vojska, nato pa sledi obdobje, ko so se na prestolu menjali različni diktatorji.
Leta 1950 pride na oblast Getúlio Vargas, ki deloma zmaga tudi zato, ker je obljubil gradnjo nove prestolnice. Tako na sredi Brazilije nastane mesto Brasilia, ki je že od leta 1960 do danes prestolnica Brazilije. Sledijo diktature, ki trajajo do leta 1980, danes pa je Brazilija predsedniška demokracija, kjer ima vojska še vedno pomembno vlogo, vendar ne tako vplivno kot nekoč.
Portugalski kralj je vse Portugalce, ki so prišli v Brazilijo in se tukaj naselili, leta 1549 združil v eno upravno administrativno enoto s prestolnico v Salvadorju.
Danes je glavni vir BDP v Braziliji storitvena dejavnost. Za največje mesto velja São Paulo, ki je ekonomski center države. Brazilija je sicer največji proizvajalec kave, soje in pomaranč. Velja tudi za državo, ki je zelo bogata z rudami – železo, zlato – in je največji južnoameriški proizvajalec nafte.
"Verjetno boste videli koga z orožjem ali koga, ki se drogira." In res smo ga.
Brazilija je posuta tudi s favelami. V Riu de Janeiru so pretežno umaknjene iz središča mesta in so postavljene v odmaknjenih hribovitih delih. Samo v Riu jih je okoli tisoč, v največji pa živi okoli 200 tisoč ljudi.
Eno smo si ogledali tudi mi, favelo Santa Marta. Gre za prvo favelo, ki je bila pacificirana, kar pomeni, da je prišla vlada in začela delati razne skupnostne projekte za razvoj. Zato je tukaj opaziti tudi mirovniško policijo.
Leži na 185 metrih nadmorske višine, ima pet tisoč kvadratnih metrov, v njej pa živi osem tisoč ljudi in 5.300 družin v okoli 800 hišah. Iz mesta do vrha favele je 790 stopnic, zato imajo vzpostavljeno tudi vzpenjačo, s katero se prevažajo v mesto in iz njega.
Favela Santa Marta
Še preden smo vstopili v favelo, so sledila stroga navodila. "Verjetno boste videli koga z orožjem ali koga, ki se drogira," nam še pred vhodom pove lokalni vodič Tiago, ki je tukaj rojen in je do nedavnega tukaj tudi živel. Strogo nam je naročil, naj ne fotografiramo, razen kadar nam bo on dal znak, da lahko. Favele so namreč zaprte skupnosti z nekaj ključnimi vstopnimi točkami, na katerih so običajno ljudje z orožjem, ki obveščajo druge, kaj se dogaja, kdo vstopa v favelo in kdo iz nje odhaja. Če opazijo koga, ki jim ni znan, ga lahko imajo za policijskega vohuna.
Pospraviti smo morali tudi sončna očala, saj so, kot je povedala lokalna vodnica Gabriela, pred kratkim imeli ogromen problem, ko so zagledali človeka s sončnimi očali in prepoznali, da ima za stekeli kamero ter jih snema. Opozorila niso bila odveč, saj smo nekje sredi ogleda naleteli na po videzu sodeč 16-letnika, oboroženega od glave do pet in z "jointom" v ustih. Tudi na tleh okoli njega je bilo zloženega še precej orožja. Po pravici povedano sem mimo njega šla s strahom, postalo mi je vroče.
Podgana v odprti kanalizaciji
V faveli imajo rezervoar z 2.250 litri pitne vode, ki je enaka tisti v mestu. Kot je povedal vodnik, je v Braziliji minimalna plača 1.500 realov, od tega država vzame 300 realov, 1.200 jih ostane delavcu. Od tega za vodo plačajo 32 realov na mesec. Imajo tudi elektriko, za katero plačajo toliko kot je porabijo. Smeti jim ne odvaža komunalna služba, zato morajo za njihov odvoz poskrbeti sami. Kanalizacija je odprta in neurejena, naokoli se širi izrazit vonj, v kanalih in na neposeljenih delih pa je opaziti ogromno smeti. Videli smo tudi podgano, ki se je sprehajala po kanalizaciji in veselo grizljala ostanke hrane.
V faveli tudi nogometna tekma, glasba in ples
A kljub revščini in neurejenim razmeram je bilo v faveli zaznati precej veselja. V faveli Santa Marta so namreč zelo ponosni na to, da je prav pri njih svoj videospot za pesem They Don't Care About Us posnel Michael Jackson. Na majhnem trgu sredi favele imajo njegov kip in mozaik, v lokalni trgovini pa predvajajo njegov videospot.
V faveli Santa Marta so zelo ponosni na to, da je prav pri njih svoj videospot za pesem They Don't Care About Us posnel Michael Jackson.
Tudi sami radi posežejo po inštrumentih in zaigrajo.
Sprejeli so nas tudi v svojo nogometno ekipo in z nami odigrali tekmo.
Igranje nogometa v faveli Santa Marta
Strastni navijači na stadionu Maracana vročico hladijo s pivom
Že mladi fantje iz favele so dokazali, kako močno prisoten je v Braziliji nogometni duh, še toliko bolj pa smo to občutili, ko smo se udeležili nogometne tekme med kluboma Fluminense iz Ria in Mirassol iz São Paula na stadionu Maracana v Riu de Janeiru.
Stadion so odprli leta 1950, da bi gostil svetovno prvenstvo v nogometu, na katerem je Brazilijo 16. julija 1950 premagal Urugvaj z 2:1. Takrat so na stadionu imeli rekordno udeležbo – 173.850 gledalcev. Prvotna zmogljivost stadiona se je nato zmanjšala in tako trenutno stadion sprejme 73.139 gledalcev. Velja za največji stadion v Braziliji in tretji največji v Južni Ameriki. Med glavnimi nogometnimi klubi v Riu de Janeiru so Fluminense, Flamengo, Botafogo in Vasco da Gama.
Navijači kluba Fluminense se med igro ne jezijo na nasprotnike temveč najpogosteje na svoje favorite, ko ne zadenejo gola ali naredijo prekršek. Pri tem mahajo z rokami, ob tem pa glasno vzklikajo besedo "puta" (kurbe).
Navijanje večtisočglave množice je nepopisno. Zanimivo je, da se med igro ne jezijo na nasprotnike, temveč najpogosteje na svoje favorite, ko ne zadenejo gola ali naredijo prekršek. Pri tem mahajo z rokami, ob tem pa glasno vzklikajo besedo "puta" (kurbe). Vročico hladijo s pivom, ki ga neprestano toči natakar, ki jeklenko s pivom nosi v nahrbtniku. Imenujejo ga Choppi. Strastne navijače si poglejte v spodnjem videoposnetku.
Mogočni 30-metrski Kristus bdi nad mestom
Pod kipom Kristusa v Riu de Janeiru se vije množica ljudi.
V Riu je seveda obvezen ogled kipa Jezusa, kultne ikone mesta in Brazilije ter enega od sedmih novih čudes sveta. Kip tehta 635 ton in stoji na vrhu 700 metrov visoke gore Corcovado v narodnem parku Tijuca. Zgrajen je bil med letoma 1922 in 1931, visok je 30 metrov – brez osemmetrskega podstavka – roke pa se raztezajo v širino 28 metrov. V podstavku pod Kristusom je kapelica. Ne mine dan, da se okoli njega ne bi vila množica ljudi. Prostor za fotografijo si je treba izboriti.
Pregrešno vabljiva, a nevarna Copacabana
Neizogiben je tudi sprehod po Copacabani, štirikilometrski plaži, ki se razteza ob obali Ria. Tam smo bili le teden dni po najsmrtonosnejši policijski operaciji v zgodovini Brazilije, v kateri je umrlo 121 ljudi, zato je bilo vzdolž Copacabane opaziti povečano število policistov. Na vsakih deset metrov so v tropih stali na Copacabani in skrbeli za varnost.
Spomnimo, operacija se je zgodila v faveli Penha in je bila usmerjena proti tolpi Comando Vermelho, ki nadzira trgovino z mamili v več favelah. Med racijami je umrlo 121 ljudi, med njimi štirje policisti. Oblasti zagovarjajo operacijo, državni uradniki so jo opisali kot uspešno, guverner Claudio Castro pa je dejal, da so bile "edine resnične žrtve" ubiti policisti, saj so bili po njegovem mnenju vsi drugi ubiti kriminalci. Castro vztraja, da oblasti niso imele druge izbire, kot da onemogočijo oborožene "narkoteroriste".
V Riu de Janeiru smo bili le teden dni po najsmrtonosnejši policijski operaciji v zgodovini Brazilije, v kateri je umrlo 121 ljudi, zato je bilo vzdolž Copacabane opaziti povečano število policistov. Na vsakih deset metrov so v tropih stali na Copacabani in skrbeli za varnost.
Od prebivalcev favel do bogatih Brazilcev iz elitnih sosesk
Sicer pa je na štirikilometrski plaži opaziti pisanost, ki te kot obiskovalca nedvomno prevzame. Mešane rase, kulture, ljudje različnih socialnih razredov, povsem svojevrstnega načina oblačenja, strenirani športniki in športnice, ki vzdolž Copacabane tečejo, igrajo odbojko, telovadijo, ljudje, ki uživajo v hitri prehrani, pripadniki skupnosti LGBTQ, prodajalci raznovrstnih drobnarij, prodajalci znane brazilske pijače Caipirinha (kapirinja), ki ti mimogrede ponudijo še travo ali kokain ... Vse to in zagotovo bi lahko še naštevala.
Pisana množica ljudi na Copacabani
Ob vsem tem je slišati glasbo, ki vzdušje še izboljša. Tako imaš zmeraj občutek dogajanja, veselja in sproščenosti, ki jo opaziš tudi na obrazih ljudi.
Angleščina je zanje španska vas, znajo jo le redki, nekoliko boljše je, če jih ogovoriš v španščini. Na srečo se danes z Google Prevajalnikom že precej dobro sporazumeš. Nasmejani fant, ki nam je prodal caipirinho in na prenosnem zvočniku predvajal glasbo po naši želji, pove, da prihaja iz ene od favel in da je prodaja caipirinh njegov edini zaslužek. Kljub verjetno ne najlažjim razmeram, v katerih živi, ni skrival zadovoljstva nad življenjem.
Nič manj prijazen ni bil moški srednjih let, ki me je sredi belega dne ogovoril na Copacabani, medtem ko sem fotografirala tamkajšnje prizore. Že po videzu, pametni uri na roki in električnem kolesu, s katerim se je pripeljal, je bilo vidno, da je pripadal drugačnemu socialnemu razredu. Na kratko sva spregovorila in povedal je, da je domačin, da živi na Ipanemi, znani plaži in elitni soseski v Riu de Janeiru, ter da se vsak dan za sprostitev s kolesom pripelje do Copacabane. Vprašal me je, od kod sem, in presenetljivo vedel za Slovenijo. "To je država bivše Jugoslavije. Pred leti sem bil v Črni gori. Evropa mi je zelo všeč," je dejal.
"Zakaj ste prišli v gej klub?"
Rio pa je tudi mesto dolgih nočnih zabav, kjer prav tako ne manjka pestrosti, vse od Copacabane do Ipaneme. V eni od noči smo obiskali gej klub – Pink Flamingo – in preverili tamkajšnji utrip. Množica moških je navdušeno plesala in spremljala dogajanje na odru, ki je bilo več kot vroče. V klubu je vladala popolna sproščenost, različnost pa je bila še kako sprejeta.
Vroča predstava v gej klubu Pink Flamingo
Za razliko od ljudi na ulici so tukajšnji gostje precej dobro govorili angleško, zato je bilo sporazumevanje veliko lažje. Vse je zanimalo, kaj počnemo tukaj, od kod smo in zakaj smo prišli v gej klub. Ko povemo, da smo turisti, da smo radovedni ter da smo prišli plesat in se zabavat, so bili navdušeni. O svoji spolni usmerjenosti so spregovorili povsem odprto. "Da, rad imam moške in v tem klubu je vedno odlična glasba in dobra energija. Morda pa kdaj koga spoznam," pove Maike, doma iz Ria.
Spregovorim tudi s skupino petih fantov, ki so plesali poleg nas. "Tukaj smo na enotedenskih počitnicah, sicer prihajamo iz mesta, ki je 300 kilometrov oddaljeno od Ria." Povedo tudi, da so Gabriel, Jose, Luis in Bruno gej, Carlos pa je "straight". Ko Carlosa vprašam, zakaj je tudi on šel v gej klub, pove, da so prijatelji že dolga leta, da mu je glasba tukaj všeč in da so danes šli v gej klub, jutri pa gredo kam drugam.
S čolnom po tokovih Amazonke do džungle
Iz mestnega vrveža pa naravnost v divjino. Po neprespanih nočeh v Riu nas je pot vodila v Manaus, dvomilijonsko mesto, ki je daleč naokrog obdano z džunglo. Prvo noč smo prespali v mestu, naslednji dan pa se z avtobusom in nato s čolnom prek Amazonke odpeljali v neokrnjeno džunglo. Pot do tja je trajala kar tri ure.
Po Amazonki smo se vozili s čolnom
Reka Amazonka v dolžino meri slabih sedem tisoč kilometrov, medtem ko njena gladina niha tudi po deset metrov med suho in deževno dobo. V času našega obiska je bila gladina vode na predelu, kjer smo se vozili, relativno nizka, zato je voznik na določenih mestih moral upočasniti, da ne bi nasedli.
S čolnom smo se odpeljali tudi na območje, kjer je sotočje rek Rio Negro in Amazonke. Rio Negro velja za največji levi pritok Amazonke. Zanimivo je, da se vodi ne mešata.
Na prvi fotografiji je tromeja med Argentino, Brazilijo in Paragvajem, na spodnjih dveh pa se vidi sotočje rek Rio Negro in Amazonke, ki se ne mešata.
Razlogov za to je več in eden od njih je njuna sestava. Rio Negro je namreč črna, bistrejša, alkalna in malo kiselkasta reka zaradi kompozicije skale, čez katero teče ter ker se v njej razkrajajo vsi listi in odpadla drevesa. Amazonka, rjava reka, pa je zaradi sedimentov gostejša. Eden od razlogov, da se ne mešata, so tudi različne stopinje. Rio Negro ima od 25 do 29 stopinj Celzija, Amazonka, ki prihaja iz gora in je hladnejša, pa ima med 20 in 24 stopinj Celzija. Tretji razlog pa je v hitrosti. Rio Negro teče s hitrostjo približno ene tretjine hitrosti Amazonke, ki teče med štiri in osem kilometri na uro.
Spoznavanje življenja v džungli
Tri noči smo bivali v lesenih hišicah na koliščih (The lodge), kjer si zaščiten pred živalmi. Gostili so nas prijazni domačini. Pripravljali so nam njihovo hrano – pretežno ribe, fižol, razno zelenjavo in sadje.
Tri noči smo bivali v lesenih hišicah na koliščih (The lodge). Gostili so nas prijazni domačini in nam pripravljali njihovo hrano.
Čez dan so nas s čolni vozili naokoli, nam razkazovali džunglo, skupaj smo lovili piranje, se kopali z rožnatimi delfini, predvsem pa so nas seznanili z načinom življenja v džungli in nam pokazali nekaj trikov, ki jim v tem okolju pomagajo preživeti. Utrinke iz džungle si poglejte v spodnjem videoposnetku.
Vsako drevo ima svoj namen
Prvi dan smo spoznavali drevesa v džungli. Eno od dreves, značilnih za džunglo, je trd les, ki raste naravnost. Uporabljajo ga za drogove za elektriko in podporne stebre. Notranjost debla je votla, zato tam prenočišče najdejo škorpijoni, pajki in netopirji.
Vodnik Motta nam je pokazal tudi drevo, ki ima v notranjosti debla belo smolo. Uporablja se za kurjenje, v kozmetiki za parfume in za ritualne namene – kot kadilo za čiščenje telesa in duše. Prav zaradi smole, ki jo drevo vsebuje, je v sušni dobi nevarno, da strela zaneti požar.
Najbolj izstopajoča so bila drevesa s termitnjaki, ki jih ustvarijo termiti – žuželke, zelo podobne mravljam, ki so znane po tem, da se hranijo z lesom. V le nekaj dneh lahko pojedo ogromne količine lesa.
Lov na kajmane
Videli smo tudi kar nekaj živali, predvsem kajmane, tako majhne kot "malo" večje. Naš lokalni vodnik Ivan je majhnega kajmana ujel z golimi rokami, po reki pa hodil le v gumijastih škornjih. "Lahko bi tudi malo večjega," je dejal, ko sem ga vprašala, kako velike kajmane si upa ujeti z rokami. Dovolil nam je, da smo ga prijeli v roke, potem ga je izpustil nazaj v reko.
Majhen kajman
Samica kajmana lahko izleže deset do sto jajc. Preživi jih samo okoli 20 odstotkov, saj se z jajci hranijo druge živali, kot so ptice. Ko so kajmani malo večji, pa jih pojedo večje živali, kot so anakonde, harpije in včasih tudi jaguarji, vendar imajo ti običajno dovolj hrane na kopnem v džungli. Včasih se zgodi, da kajmana poje tudi piranja, običajno v primeru, ko se poškoduje. Takrat piranje zavohajo kri, pojedo pa predvsem trebuh in mehkejše dele.
Z njimi pa se prehranjujejo tudi domačini. Ko smo jih obiskali, so enega ravno pekli na žaru. Njihovo meso je po okusu nekaj med ribo in piščancem ter je precej pusto. Za najokusnejše veljajo mišice pri rokah in nogah ter rep.
Za najokusnejše veljajo mišice pri rokah in nogah ter rep.
Tisti kajmani, ki preživijo, pa lahko dočakajo sto let. Ta, ki smo ga videli na reki, jih je moral imeti že kar precej.
Med vožnjo s čolnom je mimo nas priplaval kajman.
Prej omenjene ribe piranje smo imeli priložnost loviti. Imajo zelo ostre zobe. Nekatere so rastlinojede, druge mesojede. Da so njihovi zobje res ostri, je izkusil eden od sopotnikov, potem ko ga je ugriznila v prst. Nemudoma mu je pritekla kri. A tudi "zverinske" ribe nas niso odvrnile od kopanja v Amazonki.
Piranje imajo zelo ostre zobe
Kaj pa anakonde, previdno vprašam vodnika. "Tudi živijo tukaj. Pod slapom, kjer ste se prej kopali, so sedemmetrske," je dejal, a hkrati dodal, da se običajno umaknejo. Kljub temu se pod tem slapom ne bi več kopala.
V okolici tega slapa se potikajo sedemmetrske anakonde.
V džungli smo videli tudi tarantelo. Kot je povedal lokalni vodnik, tarantele niso strupene, lahko pa povzročijo alergijo. Ko se branijo, je njihov obrambni mehanizem takšen, da s telesa stresejo dlako. Človek v takšnem primeru začne kihati, če je bolj dovzeten, pa dobi alergijsko reakcijo. Vodnik jo je iz njenega skrivališča zvabil s paličico. Prišla se je pokazat, a se je kmalu vrnila v svojo luknjo.
Vodnik je tarantelo iz njenega skrivališča zvabil s paličico.
Ponoči tukaj lomastijo tudi jaguarji, vendar te ti po besedah lokalnega vodnika ne napadejo, še posebej ne, če si v skupini. "Napade te samo, če te prepozna kot plen – to je v primeru, ko čepiš."
Oblika korenin drevesa na spodnji fotografiji omogoča osnovo za bivak, služi pa tudi kot zaščita pred jaguarjem. Ko si v nevarnosti, se lahko skriješ za te korenine in te jaguar ne more napasti iz zadnje strani, pred seboj zakuriš ogenj, zgoraj pa si narediš streho iz palminih listov. Zjutraj, ko se zbudiš, lahko uporabiš naravno mobilno omrežje, da pokličeš na pomoč. To storiš tako, da s palico udariš ob korenine drevesa. Ob tem močno zadoni in slišati bi te morali tudi drugi prisotni v gozdu. Sliši se preprosto, če bi jaguarja zares srečal, pa bi jo najverjetneje ucvrl, kolikor bi te nesle noge.
Oblika korenin drevesa omogoča osnovo za bivak, služi pa tudi kot zaščita pred jaguarjem.
Sledila je zadnja noč v džungli – noč groze in trepeta, spali smo namreč sredi džungle v viseči mreži. Prekrili smo se le z mrežo, da nas niso pikali komarji, sicer pa bili pod milim nebom. Opazovali smo zvezde, slišali nenavadne živalske glasove, občasno videli tudi kakšne oči, ki so – vsaj tako se je zdelo – gledale prav nas. Kljub pomislekom in strahu je noč minila mirno, zanimiva izkušnja pa nam bo gotovo ostala v spominu.
"Prenočišče" sredi džungle
Več utrinkov iz džungle si poglejte v spodnji fotogaleriji.
Salvador – barvito mesto s črnsko kulturo in veliko glasbe
Za konec pa smo se preselili še v pisano mesto Salvador, ki je nastalo leta 1549. Kot že omenjeno, je bil Salvador svoj čas prestolnica Brazilije, in sicer do leta 1763. Zato vsa tamkajšnja infrastruktura izvira iz 15., 16., 17. in 18. stoletja. Ob ustanovitvi mesta so potrebovali delovno silo za gradnjo infrastrukture in delo na plantažah, a ker lokalno prebivalstvo ni bilo zainteresirano za delo in je pobegnilo, so začeli uvažati sužnje iz Afrike – Nigerije in Mozambika.
Prišlo jih je tri milijone, zato je tukaj še danes ogromno črne populacije, mesto pa je središče afro-brazilske kulture. Veliko je stvari, ki so povezane z Afričani – od sambe do capoeire. To je afro-brazilska borilna veščina, ki se je rodila iz tega, da so se na plantažah sladkorja pretvarjali, da trenirajo, a so se pravzaprav pripravljali za boj, če bi prišlo do upora. Iz Afrike je prišel tudi kandoble – način religije, ki izhaja z območja Nigerije.
Salvador je mesto afro-brazilske kulture. Pevec na fotografiji je pričaral čudovit glasbeni večer v središču mesta.
Na fotografiji je Baina, sužnja belih gospodarjev.
Tudi danes v osrednjem delu mesta živi tri milijone prebivalcev, od tega je 80 odstotkov črnskega prebivalstva in 20 odstotkov belega. Slednji nadzirajo celoten sistem in delovanje mesta.
Sužnje belih gospodarjev
V sklopu črnske kulture so v Salvadorju posebej poznane ženske Baina, sužnje belih gospodarjev. Leta 1888, ko so v Braziliji ukinili suženjstvo, so bile osvobojene, zato so nekatere zapustile svoje bivše gospodarje. Ker so morale preživeti, so začele prodajati hrano na ulici.
Njihova tipična obleka je široko krilo. Tega so nosile zato, da gospodar ne bi bil zapeljan stran od svoje žene. Še danes se oblečene v tradicionalno obleko sprehajajo po mestu in slikajo s turisti – a le za denar.
Tako kot Rio de Janeiro je po karnevalu oziroma po naše pustu poznan tudi Salvador.
"Tukaj je še večji razvrat. Za razliko od Ria tukaj ni tekmovanj, temveč imajo sedemdnevno zabavo, ki traja noč in dan, zadnji dan pa se spovejo," nam pojasni lokalni vodnik Fernando.
Več utrinkov iz Salvadorja si poglejte v spodnji fotogaleriji.
Sicer pa je Salvador izredno živahno mesto. V večernih urah skorajda ni ulice, kjer ne bi bilo žive glasbe, ljudje pa zraven plešejo. Prav v duhu glasbe in plesa s spodnjim videoposnetkom pa sklenemo tudi tale potopis.
