"Socializem je zaznamoval ljudi s tem, da lahko vse ukradejo"

Psiholog Matej Tušak je svojo poklicno pot posvetil predvsem psihologiji športa. S svojim znanjem je do vrhunskih rezultatov pomagal marsikateremu slovenskemu športniku. Je avtor različnih knjig in več kot 300 znanstvenih člankov, v katerih teoretična znanja s področja psihologije športa združuje s praktičnimi izkušnjami. Zaposlen je na fakulteti za šport in filozofski fakulteti, kjer predava psihologijo in psihologijo športa. V zadnjem času poskuša znanje iz sveta vrhunskega športa prenesti tudi med menedžerje in podjetnike. Mi smo se z njim pogovarjali o njegovem pogledu na politiko in na pomen psihologije v tej družbeni sferi.

Kakšen je psihološki profil povprečnega slovenskega politika? Vsekakor mislim, da profil slovenskega politika ni tako vrhunski, kot je profil slovenskega vrhunskega športnika, čeprav smo športnike testirali, politikov pa žal nismo, bi pa bilo to zagotovo zanimivo. Zagotovo so med politiki tudi taki, za katere velja, da so vrhunski, da imajo komunikacijske spretnosti in določena moralna načela, vendar jih je manj, kot bi si želeli. Nekateri pa zagotovo so. Zadnje obdobje je sicer dajalo ljudem, ki imajo ustrezne moralne vrednote, občutek, da je s svojim pristopom težko narediti karkoli konkretnega. Številni so verjetno tudi zaradi tega odnehali, zato je danes stanje slabše, kot bi si želeli.

Ali obstajajo posebne značajske lastnosti, ki bi jih lahko pripisali slovenskim politikom? Zagotovo tisto, kar bi si najbolj želeli, torej jasne moralne vrednote in odsotnost razmišljanja v kontekstu korupcije, niso lastnosti, ki bi odlikovale povprečnega slovenskega politika. Povprečen slovenski politik si želi moči, vpliva, preprosto nima širšega pogleda. Če bi ga imel, bi se politika zagotovo znala poenotiti vsaj o nekaterih stvareh, ki so ključne za razvoj slovenske države.

Kakšni motivi ženejo nekoga, da se odloči za vstop v politiko? Teh motivov je, tako kot pri drugih poklicih, lahko zelo veliko, najpogosteje pa sta zagotovo velik motiv moč in vpliv na ljudi. To samo po sebi nima v ozadju nič napačnega. Težava je, ko ta motiv trči ob neustrezne vrednote in se združuje z njimi.

Vemo, da za najboljše vodenje velja vodenje z vzgledom. Tisti, ki vodi državo, bi moral v tem kontekstu biti najboljši, najbolj zgleden, tisti, ki si privošči najmanj napak. Tako bi moralo biti, če bi želeli, da bodo tudi državljani posnemali naše politike. Vidimo, da realnost zagotovo ni taka, v tem lahko iščemo razloge, zakaj nismo uspešni pri vodenju države.

Kakšen vpliv ima politika na posameznika, ki se vanjo aktivno vključi? Občutki so zelo odvisni od posameznika in položaja, v katerem se znajde. Načela, ki si jih prinesel v politiko, so lahko zelo močna. Taki ljudje lahko ostanejo na pravi poti tudi v politiki ne glede na to, da se spopadajo z vsemi mogočimi pritiski, lobiji in možnostmi podkupovanja.

Če so tvoja načela res stroga in jasna, te tudi politika ne more pokvariti. Kvečjemu lahko povzroči to, da rečeš: "Očitno ne morem ničesar narediti." In se raje umakneš. Če pa nisi vzgojil prave logike in vrednot, te možnost kraje in korupcije pokvari. Priložnosti za takšna dejanja je v politiki zelo veliko.

Vse skupaj izhaja iz družine in družbe, ki je bila leta in leta socialistična. Ta družba je med drugim zaznamovala ljudi s tem, da lahko vse ukradejo, ker nič nikomur ne pripada. To je danes ob tem, da je novonastali kapitalizem ustvaril veliko pohlepa, zagotovo pripeljalo do stanja, v katerem smo.

Kakšni so psihološki prijemi in metode, s katerimi politiki poskušajo nagovarjati volivce? Zagotovo se moramo zavedati, da velja pri nagovarjanju volivcev predvsem to, da je treba znati komunicirati in prodati zgodbo. V ozadju ni ključna vsebina zgodbe, ampak predvsem način, kako to predstavimo. To je tako kot v trgovini.

Res pa je, da se dolgoročno prodajanje slabih stvari vrne. Več kot je mehanizmov, ki jih država omogoča, na primer, da nimamo pravih informacij, dlje časa lahko takšno, po domače povedano, poneumljanje – v resnici gre za propagando – deluje.

Saj poznamo totalitarne sisteme. V Severni Koreji vsi ljudje še vedno mislijo, da je njihov vodja bog, a bodo enkrat verjetno tudi oni ugotovili, da to ni res. Vprašanje je, kako se bodo stvari takrat končale.

Je pa to mogoče kratkoročno narediti, če so ljudje nerazgledani, in očitno je to težava ne samo politike, ampak tudi naših volivcev, ki zaradi vseh mogočih, tudi zgodovinskih razlogov ne znajo videti širše od svojih trenutnih kratkoročnih pogledov, stališč in interesov.

Kakšen pa je značilen profil slovenskega volivca? Ljudje, tudi izobraženi, ne razumejo širine in ne vidijo stvari drugače kot na način, s katerim so determinirani. Mnenja in stvari, ki jih slišijo v medijih, jemljejo kot dejstvo. Kdo ve, kaj je dejstvo pri obtožbah, ki jih mediji posredujejo volivcem o tem in onem politiku?

Obtožba je seveda dejstvo. Ali je politik to res naredil, je pa vprašanje. Prvič, stvar sploh še ni prišla do konca na sodišču, drugič, pojavlja se vprašanje zaupanja v sodišča. Eni diskreditirajo sodbe, da tako postavljajo pod vprašaj vse, kar se tam dogaja, po drugi strani pa nikoli ne vemo, ali je to res.

Samo poglejmo totalitarne sisteme, kjer se to dogaja. Kdo nam lahko zagotavlja, da je pri nas vse prav? Ljudje pa se držijo svojih stališč, ki jih imajo, in niso pripravljeni videti širine vseh informacij, ki pa jih niti nimajo. Stereotipno dojemanje ljudi in pojavov je, da prebereš tisto, kar potrjuje tvoje mnenje o tem, vse preostalo pa zavrneš, diskreditiraš ali tega sploh ne prebereš.

Tako se ustvarjajo nasprotni poli in se onemogoča pametna presoja ljudi, ki pridejo na volitve s svojim programom. Pri nas programi, gledano realno, ne zmagujejo, ampak zmagujejo ljudje oziroma propaganda o ljudeh ali proti njim. To je pa težava slovenskih volivcev, na to se ujamejo.

Ujamejo pa se zaradi nerazgledanosti, pravite? Tudi zaradi determiniranosti, ki je posledica zgodovinskih dejstev. Še vedno imamo veliko ljudi, ki so determinirani s socializmom, in veliko ljudi, ki so determinirani z ekstremnim, krutim kapitalizmom. To so ljudje, ki nočejo slišati in videti realnosti. Ampak to ne pomeni, da so slovenski volivci neumni. Daleč od tega. To je pač zgodovinski sistem, ki je zaznamoval našo družbo drugače, kot je na primer avstrijsko ali pa švicarsko.

Po drugi strani se veliko huje kot v Sloveniji dogaja v Severni Koreji. Če pogledaš njihovo družbo, se vprašaš, ali so to najbolj neumni ljudje na svetu, ker ne vidijo tega, kar vidimo mi vsi. Mi vidimo, ker smo zunaj tega, oni pa ne, ker so desetletja dobivali popolnoma enosmerne informacije.

Petdeset let smo v socializmu dobivali samo ene informacije. Če si dobil drugo informacijo, če si upal pomisliti drugače, si bil nevaren za sistem in so te diskriminirali, zaprli ali pa v skrajnem primeru celo odstranili. Ljudje so se zato naučili razmišljati drugače. Kar se je dogajalo v letih zatem, vsega tega ne more izbrisati. Mislim, da bo potrebnih še precej let, da se bo pogled na splošne življenjske težave liberaliziral tako, da bo širši od današnjega.

Politiki morajo biti spretni tudi v medsebojnih odnosih, na primer v pogajanjih o reformah in koalicijskih pogodbah, ne samo v odnosu do volivcev. Ključna stvar so komunikacijske spretnosti in čustvena inteligenca, kar pa je v nekaterih primerih lahko premalo za učinkovitost, če imaš na drugi strani ljudi, ki tega pogosto ne znajo in so tudi povsem neprimerni kot osebe, ti pa jih moraš spraviti zraven, ker drugače ne moreš sestaviti koalicije. Kaj ti pomaga, če si zelo spreten, ko pa je nekdo na drugi strani negativističen, ozek in nekaterih stvari ne vidi?

V vsakem primeru so čustvena inteligenca in medosebne spretnosti koristne. Nekateri politiki bi lahko bili veliko bolj uspešni, če bi znali biti bolj čustveno inteligentni, kot so. Na drugi strani so nekateri razmeroma zelo čustveno inteligentni, vendar se skrivajo za popolnim neznanjem in dolgoročno naredijo državi veliko škode, ker ne razumejo vsebin. A so čustveno inteligentni in se jim tako uspe razvijati skozi dolgo obdobje.

S čustveno inteligentnostjo, ne pa s kakovostjo dela ali konsistentnostjo politike pridobijo volivce. Ti se na koncu sami odločijo, ali hočejo imeti vodjo, ki bo znal narediti rezultate, ali pa nekoga, ki bo všečen.

Ena od pogostih pogajalskih taktik je postavljanje zelo visokih zahtev, čeprav bi bili v resnici zadovoljni že z veliko nižjimi rezultati. Ko se dve strani pogajata, je njun cilj sporazum, sicer ne bi bili na pogajanjih, zato je včasih v svetu treba ljudi prisiliti k pogajanjem tudi z orožjem, saj se drugače niso pripravljeni pogovarjati.

Pri pogajanjih ima vsaka stran neki minimum, brez katerega se ne more vrniti pred volivce ali državo. Tega minimuma nikoli ne izda, ker bi tako izgubila svoje pogajalsko izhodišče. Največkrat zahteva veliko več, čeprav ve, da je to nedosegljivo, samo zato, da bi lahko, če ne drugega, pomirila svoje volivce, da so dosegli vsaj nekaj.

Če se hočemo dobro pogajati, moramo na nasprotno stran pritiskati. Ko začne tenko piskati, je to razvidno iz nebesedne komunikacije. Nasprotna stran laže. Govori tisto, za kar misli, da bo delovalo. Na nebesedni pa pokaže, kje je njena meja. Bolj kot jo pritiskamo do črte, čez katero ne more iti, bolj to kaže z nebesedno komunikacijo.

Če znamo to videti, nanjo pritiskamo samo do tam, ne naprej. Dobri pogajalci imajo veliko podporo psihologov, ki jim pomagajo prepoznati meje, čez katere nekdo ne bo šel. Ker ne more ali nima navodil, da bi lahko šel.

Po kakšni neverbalni komunikaciji bomo spoznali politika, ki laže? Prvič, besedna komunikacija je drugačna od nebesedne. Besedna kaže, kar hočemo povedati, nebesedna pa nasprotje. Tisto, kar znamo nadzorovati, so obrazna mimika, verbalni kot in še roke. Drugi kanali, ki so dlje od možganov, noge, drža telesa, obrnjenost k človeku, pa bodo ustrezali našemu počutju.

Na primer: z nekom smo prijazni, z njim se pogovarjamo in ga gledamo v oči, drža telesa pa je toga. Če ste z nekom v prijateljskem odnosu, je drža mehka. Trdi, zakrčeni ste, ker komaj čakate, da bo sogovornik šel. Nekdo, ki je spreten, bo opazil, da nebesedna komunikacija ni skladna z besedno. To je prvi znak, da politik laže.

Drugi znak je poudarjanje izrazov. Ko je nekdanja žena umrlega srečna, ker bo nekaj podedovala, mora jokati, da tega ne pokaže. Ker ne čuti žalosti, ampak veselje, ne zna jokati, tako joka izjemno na glas, ker ne ve, koliko je realno, te realnosti ne čuti. Pretirano čustvo, ki ni skladno z realnostjo, kaže, da lažemo.

Tretja stvar so mikroizrazi, ki jih težko nadzorujemo in se pojavijo, takoj ko politika vprašamo nekaj, na kar ni bil pripravljen. Ta mikroizraz je dolg desetinko sekunde in ga večina ljudi ne opazi. Bolj kot je politik spreten, hitreje bo vzpostavil izraz, ki kaže, kar hoče pokazati, ne pa tistega, kar čuti.

Nekatere politike sem pripravljal na soočanja in žal sem videl, da tisto, kar je realnost, velikokrat niti slučajno ne odraža tega, kar volivci vidijo na televiziji. Ljudje so za kamerami velikokrat še slabši kot pred kamerami. Čeprav jim očitamo, da ne znajo nastopati, tam pokažejo tisto, kar hočejo, v resnici pa so lahko še bistveno slabši ljudje.