Slatinčan o življenju v Barceloni: Ljudje si želijo turistov, a na sosednji ulici

Barcelona velja za eno turistično najbolj obleganih mest na svetu. Kako gledajo domačini na turiste, glede na to, da je turizem zelo pomembna gospodarska panoga v mestu?

Ko med pandemijo ni bilo turistov, so vsi malo tanko piskali, saj turizem predstavlja ogromen delež bruto domačega proizvoda, a zdaj, ko je spet vse polno turistov, skušajo obisk na različne načine omejiti. Še posebej so "prizadeti" tisti, ki živijo v strogem centru, v turističnem delu, saj so restavracije in bari odprti pozno v noč sedem dni na teden in seveda domačine to moti. Poleg tega je vse več omejitev prometa v strogem centru, problem so turistična stanovanja, ki dvigujejo cene nepremičnin na trgu. Zaradi turistov naraščajo cene tudi v trgovinah, restavracijah in še kje. Pod črto si tu ljudje želijo turistov, a naj bodo ti morda na sosednji ulici.

Kako ste stanovanjsko problematiko občutili na lastni koži? Ste se morali velikokrat seliti?

Najprej sem živel v Rubiju, približno trideset kilometrov izven Barcelone, nato sem se preselil v center in tukaj zamenjal tri stanovanja. Kjer zdaj živimo z družino, smo podnajemniki že osem let. Stanovanjska problematika je tukaj zelo pereča. Ker pričakujemo drugega otroka, nam bo to stanovanje počasi tesno, tako da že nekaj časa iščemo novo, a ni lahko. Stanovanja za nakup so izredno draga, dostopnih najemnih stanovanj pa praktično ni.

Po koncu pandemije je bil naval turistov na Barcelono tako velik, da so bili hoteli neprestano polni in so ti zato tudi za več kot sto odstotkov dvignili cene nočitev.

Nova stanovanja se namreč gradijo počasi, velik problem pa so posamezniki, skladi in banke, ki imajo v lasti več deset stanovanj in jih enostavno ne dajo na trg, ker lahko tako držijo visoke cene. Drugi problem pa so turistična stanovanja, saj se nekomu bolj izplača dati stanovanje v najem turistom za nekaj dni na mesec in v tem času zaslužijo več kot s podnajemnikom v celem mesecu. Enostavno je povpraševanja ogromno, ponudb pa premalo.

Če ni skrivnost – koliko plačujete najemnine in za kakšno stanovanje? Je to običajno visoka najemnina ali bi zdaj, če bi najemali, plačali več?

Zdaj plačujemo približno tisoč evrov za okoli 70 kvadratnih metrov veliko stanovanje bolj na obrobju mesta, blizu Tibidaba. Če bi hoteli zdaj najeti podobno stanovanje, bi bila cena okrog 1.500 evrov. Ampak je problem, ker takih stanovanj sploh ni na voljo.

Kako je sploh zdaj z Airbnb in oddajo stanovanj prek Bookinga? Niso napovedali prepovedi kratkoročnega oddajanja stanovanj turistom?

Prepovedali tega niso, mislim pa, da so zahtevali od Airbnb, da odstrani nekaj tisoč stanovanj, ker naj ne bi ustrezali predpisom. Poteka debata o tem, da bi se to morda prepovedalo, a glede na to, da turisti prinesejo veliko denarja, osebno dvomim, da bo prišlo do korenitih sprememb.

Po koncu pandemije je bil naval turistov na Barcelono tako velik, da so bili hoteli neprestano polni in so ti zato tudi za več kot sto odstotkov dvignili cene nočitev. Nekateri turisti seveda ne morejo toliko plačati, hočejo pa v Barcelono in AirBnb ter Booking imata zelo veliko ponudbo cenejših stanovanj.

Ena od stvari, ki jo v Barceloni pogreša, je stik z naravo. Kdor si zaželi pohodniškega ali kolesarskega izleta, se mora sprijazniti z vsaj 30-minutno vožnjo ven iz mesta. Foto: osebni arhiv Zdi se mi, da z nekajletnim zamikom postaja situacija v Ljubljani podobna – bi rekli, da dajo najemniki v Barceloni za stanovanje s stroški vred že več kot polovico dohodka?

Bi rekel, da nekateri res namenijo toliko za stanovanje, večinoma pa okrog 40 do 45 odstotkov.

Če zavrtimo čas dvajset let nazaj – katere so okoliščine, ki so vas pripeljale v Španijo?

V času, ko sem delal še kot novinar pri oddaji Trenja na POP TV, sem dobil občutek, da bi v življenju raje delal kje drugje kot v novinarstvu. Zato sem se že v tistem času vpisal na podiplomski študij ekonomije, smer turizem. Ko sem leta 2006 zaključil prvi letnik, se mi je ponudila priložnost, da grem kot prvi študent iz Ljubljane na Erasmus izmenjavo magistrskih študentov turizma v Girono (katalonsko mesto, približno sto kilometrov oddaljeno od Barcelone, op. a.), in sicer za eno leto. Ideja je bila, da se po letu dni vrnem na POP TV, a ko se je končalo študijsko leto, se mi je zdelo, da bi moral ostati v Kataloniji vsaj še čez poletje. Ker za to nisem imel denarja, sem se na Kompasu pozanimal, ali bi lahko čez poletje dobil službo v španski podružnici v Barceloni. Dogovorili smo se za trimesečno delo z možnostjo podaljšanja. No, in se je podaljšalo do danes (smeh). Prvotni namen je torej bil, da se vrnem po koncu poletja v staro službo, a so se stvari razpletle drugače.

Zakaj se vam je zdelo, da morate podaljšati bivanje v Španiji še čez poletje? To je potem konec koncev pripeljalo do tega, da ste ostali tam še bistveno dlje.

V času bivanja v Gironi sem spoznal veliko dobrih prijateljev, z nekaterimi od njih sem v stiku še danes. Z njimi sem želel doživeti še kakšno dogodivščino, poleg tega pa sem spoznal, da je Katalonija res zanimiva španska pokrajina in sem hotel še malo raziskovati in začutiti njen utrip čez poletje.

Šola se začne ob 9:00 in traja do 16:30, tako da zjutraj vstanemo okrog 7:30, pozajtrkujemo in potem jaz odpeljem hčerko Laio v šolo, tukaj začnejo otroci hoditi v šolo pri treh letih, in grem v službo, kjer sem od 9:30 do nekje 17:00, delam namreč ponavadi 7 ur v službi in potem še 1 uro doma, to je zjutraj, preden se zbudijo ostali.

Za drugo podaljšanje čez tri mesece, ko mi je potekla poskusna doba, pa je kriva sama služba. Začutil sem, da sta priprava in organizacija potovanj nekaj, kar delam z veseljem, dobro sem se vklopil v ekipo in hitro smo se dogovorili za pogodbo za nedoločen čas.

A tudi takrat ste še razmišljali, da bi se vrnili v Slovenijo?

Da, po približno dveh letih sem imel namen nadaljevati na Kompasu v Ljubljani, a sem potem spoznal svojo sedanjo partnerko in zdaj sem tukaj.

Ste imeli težave navezati stike? S kom ste se družil prva leta?

Na samem začetku so bili večinoma študenti iz tujine, ker so se mi zdeli Katalonci sprva malo bolj zaprti in sem potreboval čas, da sem se spoprijateljil z njimi. A ko enkrat vidijo, da si tudi ti čisto v redu, se ti popolnoma odprejo in ostanejo tvoji prijatelji za dolgo časa. Bolj kot se je bližal konec mojega bivanja v Gironi, več je bilo teh pristnih stikov z lokalnimi ljudmi in na koncu samo še z nekaterimi študenti iz tujine.

Kako poteka vaš tipičen dan? Je v Španiji res vse zamaknjeno na kasneje v dnevu?

Da, res je, tukaj je vse nekoliko bolj zamaknjeno. Šola se začne ob 9:00 in traja do 16:30, tako da zjutraj vstanemo okrog 7:30, pozajtrkujemo in potem jaz odpeljem hčerko Laio v šolo, tukaj začnejo otroci hoditi v šolo pri treh letih, in grem v službo, kjer sem od 9:30 do nekje 17:00, delam namreč ponavadi 7 ur v službi in potem še 1 uro doma, to je zjutraj, preden se zbudijo ostali, ali pa zvečer. Popoldne gre moja partnerka Cristina v šolo po Laio in potem smo vsi skupaj doma ali na aktivnostih od 17:30 dalje. Obšolske aktivnosti so tudi pozno popoldne in se včasih končajo komaj ob 19:00 ali 19:30, večerjamo okrog 20:00 in potem gre otrok v posteljo okrog 21:00, midva pa okrog 23:00.

Vam tak tempo življenja ustreza?

Sem bolj jutranji tip, zato to izkoristim, da začnem delati zjutraj ob 6:00, da naredim čim več, preden vstanejo ostali in sem potem popoldne prej doma.

Strasti, povezane z odcepitvijo Katalonije od Španije, so se v zadnjih letih umirile, pravi sogovornik. Foto: osebni arhiv Španija je znana tudi po siesti, popoldanskem počitku. Je to danes v mestu, kot je Barcelona, sploh še prisotno?

Da, odmori za kosilo so daljši, nekateri si vzamejo čas tudi dve uri in malo zadremajo, opažam pa, da je tega vse manj in se malo bolj približujemo evropskemu ritmu.

Kako lahko zadremajo v službi?

Tisti, ki živijo blizu službe, gredo domov, dosti ljudi pa dela tudi od doma. Tisti, ki živijo malo dlje od službe, običajno pojedo kosilo hitreje in gredo potem prej domov.

Še vedno delate na Kompasu?

Da, sem vodja oddelka na Kompasu v Barceloni in skupaj z ekipo organiziramo potovanja, predvsem večdnevne ali večtedenske ture po Španiji, Portugalski in južni Franciji.

Mestu mogoče manjka malo več zelenih površin in neposreden dostop v naravo: v Sloveniji sedeš na kolo in si v manj kot petih minutah, tudi če živiš v Ljubljani, nekje v naravi, gozdu, tišini in hitreje najdeš svoj mir, v Barceloni recimo tega ni.

V očeh mnogih je Barcelona sanjska destinacija. Ali upraviči ta pričakovanja, tudi če tam živiš dalj časa?

V Barceloni obožujem to, da je sicer veliko mesto, a greš lahko na večino točk peš, tako da avta skoraj ne potrebuješ. Prednost velikega mesta se kaže v kulinarični in drugi ponudbi, ki je res ogromna – različnih restavracij z različnim poreklom je toliko, da je mogoče vedno poskusiti kaj novega. Tudi klima je z izjemo prevročih poletnih mesecev zelo prijazna, saj se temperature nikoli ne spustijo pod pet stopinj Celzija. Poseben pridih mestu gotovo daje tudi morje.

Kaj pa so stvari, ki vas motijo?

Gneča v prometu in obnašanje ljudi v prometu, še posebej motoristov, kolesarjev in voznikov električnih skirojev. Motoristi nenehno skačejo sem in tja, menjajo pasove, kolesarji in vozniki električnih skirojev pa prometnih predpisov sploh ne upoštevajo. Za njih rdeča luč in prehodi za pešce enostavno ne veljajo. Druga stvar so tudi same kolesarske steze: ali jih ni ali pa so zelo ozke, nekatere imajo recimo samo pobarvan rdeč pas na pločniku, a na vsakih sto metrov je na sredini tega pobarvanega pasu obcestna svetilka. Tako da če bi se hotel voziti po kolesarski stezi, bi se vsakih sto metrov zaletel – smešno, a resnično. Stvari se sicer na tem področju malo izboljšujejo.

Mestu mogoče manjka malo več zelenih površin in neposreden dostop v naravo: v Sloveniji sedeš na kolo in si v manj kot petih minutah, tudi če živiš v Ljubljani, nekje v naravi, gozdu, tišini in hitreje najdeš svoj mir, v Barceloni recimo tega ni. Če hočeš iti kam na izlet s kolesom, se moraš najprej odpeljati kakšnih 30 kilometrov ven iz mesta.

Je Barcelona prijazno mesto za družine ali se ljudje z otroki selijo v okolico?

Življenje v Barceloni je za družine super, na voljo je mnogo stvari, ki jih lahko počneš med tednom in med vikendom, je pa res, da postaja vse dražja in ljudje vedno bolj razmišljajo tudi o selitvi na obrobje.

Kako ste posvojili katalonsko zavest? Kako na to vprašanje gledate kot nekdo, ki se v to ni rodil? Je to vseskozi prisotna tema ali se o tem ne govori toliko?

Imam srečo, da sem spoznal veliko različnih ljudi z različnimi mnenji in si ustvaril podobo o Kataloncih. So zelo ponosni na svojo Katalonijo in nekaj jih je res ekstremnih ter hočejo osamosvojitev, a mislim da jih je večina, vsaj teh, ki jih poznam jaz, zadovoljna s trenutnim stanjem. Stvari, ki so se dogajale pred desetletjem, so malo izvodenele, ljudje imajo zdaj večje težave, kot je projekt neodvisne Katalonije. Poleg tega so uvideli, da je bilo v času razprave o tem, v času "referenduma", vse bazirano bolj na čustveni bazi, brez prave ekonomske osnove. Mislim, da je zaenkrat ta politični projekt za nekaj desetletij propadel.

Čeprav v Kataloniji živi že skoraj 20 let, ideje o vrnitvi v Slovenijo ni povsem pokopal. Foto: osebni arhiv Koliko ste še v stiku s Slovenijo?

S Slovenijo sem v stiku neprestano. Z družino se slišim skoraj vsak dan, v Slovenijo potujemo z družino približno trikrat na leto, tako pogosto pridejo sem tudi moji starši. Vidimo se nekje na dva meseca.

Se vam je zaradi Dončića, Rogliča in Pogačarja kot Slovencu dvignila prepoznavnost? Kateri od teh je najbolj poznan v Španiji?

Ko sem začel živeti v Barceloni, je bila Slovenija dokaj neprepoznavna, a v zadnjih letih vse več ljudi potuje v Slovenijo. Ne bi rekel, da je ta večja prepoznavnost samo zaradi Dončića, Pogačarja, Rogliča ali Oblaka, glede na to, da je še vedno šport številka ena z naskokom nogomet, gotovo pa so nekaj doprinesli. Bi pa rekel, da so kar vsi omenjeni športniki zelo prepoznavni v Španiji in se večkrat znajdejo na naslovnicah.

Si predstavljate, da bi kdaj še živeli v Sloveniji ali kje drugje kot v Španiji?

Kar se tiče vrnitve v Slovenijo, zame to ne bi bil problem. O tem smo se z družino tudi že pogovarjali, a dlje od pogovora nismo prišli.

S hčerko govorite slovensko ali večinoma špansko?

S hčerko govoriva med seboj samo slovensko. Tako da obvlada trenutno tri jezike: slovensko, špansko in katalonsko.

Sportal Nejc Štern in njegovo življenje v norveški vasici

Trendi Manca Izmajlova o življenju v Avstriji: Slovanska duša je vendarle malce drugačna

Sportal Kolesar Žiga Horvat o življenju na Kitajskem: Vsakokrat doživim kulturni šok