"S tistimi velikimi kremplji naredi, kar hoče. Ko ti jih nekam zasadi …"

Zgodilo se je zaradi faktorja presenečenja

Tistega dne se je Staš Škrabec od svoje hiše v Ribnici kot ponavadi odpravil na rekreacijski tek po gozdni poti. Sam je prepričan, da do napada ne bi prišlo, če se po spletu okoliščin ne bi z medvedko in njenim mladičem srečala praktično iz oči v oči:

"Pihal je močan veter v mojo smer, tako da me medvedka ni mogla zaznati z vonjem. Ona je z mladičem prečkala cesto, jaz pa sem po tisti cesti tekel in sva se na isti liniji srečala zelo na blizu, na tri metre. Bilo je popolno presenečenje za njo in za mene. Jaz sem tekel naprej, ker sem hitro ocenil, da če se bom ustavil zraven mladiča, nikakor ne bo dobro. Drugače se moraš ustaviti, moraš biti miren. Stekla je za mano in me tudi zelo hitro ujela. Preden me je podrla sem se vrgel po tleh in takoj, ko je prišla do mene, me je ugriznila v nogo in me tudi s kremplji poškodovala višje, praktično povsod malo," nam bližnje srečanje z medvedom skoraj neverjetno mirno opiše Staš Škrabec.

Da se je naredil mrtvega, mu ni pomagalo, odločil se je boriti, a rešil ga je medvedek

Dejstvo je, da človek v takih trenutkih izjemno težko obdrži razsodnost in mirno kri. A nekaj tistega prvinskega nagona po preživetju pa smo ljudje, glede na Staševo izkušnjo, le obdržali. Tudi ko se je znašel pred čekani in šapami divje zveri, ki je besno ščitila svoj zarod, je mrzlično razmišljal, kaj narediti. Menda pomaga, če se v takem primeru človek narediti mrtvega:

"Ja, to sem na nek način hotel narediti, ko sem skočil na tla in obmiroval. Zdaj mrtev? Predvsem je vsekakor pametno ne še dodatno vznemirjati živali, saj če obležiš, si medvedka morda misli, da ni več nevarnosti za njenega mladiča. V mojem primeru je bil tam mladič in ona se je zanj ustrašila in to je vse. Jaz sem hitro uvidel, da to, da ležim na trebuhu in se delam mrtvega, ne pomaga. Ona je še naprej lomastila po meni. V tistem trenutku sem se odločil, da se bom branil in jo udaril po smrčku. S tem namenom sem se obrnil, se pravi prevalil s trebuha na hrbet in ko sem jo hotel udariti, sem uvidel, da ima odprt gobec, da je ne bom mogel udariti po smrčku. Zato sem jo udaril v njeno levo oko. Ona je obrnila glavo proti medvedku in ko je videla, da odhaja, me je pustila in odšla za njim. Predvidevam, da je moj udarec seveda ni odvrnil od nadaljnjega napadanja."

Kot bi te v hipu povozil avtobus

Ljudje, ki take izkušnje nimamo za sabo, si res težko predstavljamo, kakšna sila se skriva v medvedovih mišicah. Pregovor močan kot medved verjetno pove dovolj. Imamo sploh kaj možnosti, če se napad zgodi. Staš se ob tem vprašanju le nasmehne in pove:

"Kje pa. Mi smo proti njim taki reveži, tako 'slow motion', tako počasni … Mi nimamo nobene prave obrambe. Jaz mislim, da tudi, če bi imel takrat pištolo ali pa tisto pršilo, ne bi mogel ničesar. To je tako kot bi te v hipu povozil avtobus. Te zgodbe, da moraš imeti nekaj pri sebi … Ja, nekaj, kar je glasno, da nase, na svojo prisotnost medveda pravočasno opozoriš, da do srečanja sploh ne pride. To je edina obramba. Vse drugo pa ne pomaga nič, če se že zgodi. Misliti, da se boš z njim boril, je totalno zgrešeno. To je neverjetno hitra in močna žival. Jaz običajno tečem s hitrostjo 13 km/h, takrat sem pospešil recimo na 20 km/h. Od njiju sem se oddaljil že okoli 20 metrov, ko je medvedka skočila, pa me je ujela, še preden sem jaz pretekel naslednjih 10 metrov. Ko se medved začne gibati, ko štarta, je pri tebi res v trenutku. Jaz se spomnim, da je kožuh kar valoval proti meni. Nima smisla bežati, ker sploh ne moreš ubežati. Mogoče le s kolesom."

Kremplji naredijo največ škode

Medved je seveda anatomsko odlično opremljen za svoje prehranjevanje in obrambo. Močne mišice premikajo čeljust, polno zob, ki lomijo kosti in trgajo mrhovino, ter šape, na katerih so veliki kremplji za brskanje po štorih, kopanje po zemlji, plezanje … Staš je na svoji koži občutil oboje.

Kaj je torej medvedovo najbolj pogubno orožje:

"Ko mi je zarila kremplje v stegensko mišico, to je res … Še čez en teden mi je šel zdravnik lahko z žličko v to rano, ker jo niso takoj povsem zašili, da se je lahko čistila. In kot sem rekel, čez en teden je zdravnik z žličko še vedno lahko, pet, šest centimetrov globok v tkivo preverjal, da notri ni gnoja. Medved s kremplji naredi dosti večjo škodo kot z zobmi. S tistimi osem,centimetrskimi kremplji dejansko naredi praktično vse, kar hoče. Ko ti to zasadi nekam … Mi smo proti medvedu res revčki, veliki revčki."

Vprašamo ga naravnost. Je imel veliko sreče, da se je izteklo kot se je?

"No, vi ste imeli večjo, ker niste srečali jeznega medveda. Ampak dogodek mi je bil na nek način zanimiv, nekaj posebnega. Rekel sem si vau, kaj se je tebi zgodilo, eni plačujejo drage letalske vozovnice, da potujejo na konce sveta, da se jim kaj zgodi. Jaz pa sem to doživel skoraj pred svojo hišo na gozdni poti v Ribnici. Bilo je fino, ker se je dobro končalo. Tudi po napadu sem šel sam nazaj do hiše, ker me zaradi adrenalina ni še nič bolelo, vedel sem, da se ne smem ustaviti. Potem ko me je žena dala v avtomobil, pa je zelo bolelo. Kričal in preklinjal sem na vsaki luknji."

Okreval je hitro, a imel je srečo, da se rane niso vnele

Globoke raztrganine in dejstvo, da je del medvedove prehrane tudi mrhovina, ki je gojišče najrazličnejših tudi zelo nevarnih bakterij, lahko ustvarjajo pogoje za naporno okrevanje in zahtevno zdravljenje. Staš Škrabec pa je po napadu okreval zelo hitro:

"Na srečo mi medvedka ni poškodovala nobenih vitalnih organov. Že čez en mesec sem povsem normalno hodil in zopet lahko odšel v gozd. Dva zdravnika sta me dve uri šivala oziroma bolj krpala, ker te rane ne zašijejo tako, da bi jih čisto zaprli. Zaradi morebitnega vnetja, da jih je možno čistiti. Potem sem bil samo še tri dni v bolnišnici, potem pa v domači oskrbi. Imel pa sem srečo, da se mi rane niso nič vnele, zagnojile. Če se ti zgodi to, zna biti okrevanje dolgotrajno."

V gozdu se po napadu počuti še bolj varnega, ker stvari razume

Marsikdo po takem dogodku verjetno sam nikoli več ne bi stopil v objem in senco stoletnih dreves. A Staš nas opozori, da je na magistralni cesti Ribnica – Ljubljana v teh nekaj letih, ki so minila od njegovega napada, ugasnilo veliko življenj v gozdu, pa zaradi medveda niti eno.

V ribniških gozdovih se zdaj počuti bolj varnega in se manj boji raznih šumov, ker ve, kdo mu stopa naproti, z medvedom v naravnem okolju se v povprečju še vedno sreča vsaki dve leti:

"Ja, še vedno redno zahajam v gozd in se manj bojim kot prej. Zdaj vem, zakaj gre. Zdaj so mi stvari jasne. Drugače pa jaz recimo na ene dve leti srečam medveda v gozdu. Ponavadi ob teh srečanjih medved sploh ne odreagira in svoje dela naprej, če zraven ni mladičev. Včasih takoj pobegne. Dostikrat sem ga zaznal tudi po vonju, ker mnogokrat smrdi po mrhovini. Velikokrat sem imel občutek, da je medved blizu, pa ga nisem videl. Včasih sem trznil ob vsakem šumu v gozdu, zdaj pa mi je jasno, da je to miš, ptič, veverica … Ko je blizu medved, pa veš, ker ga je bolj slišati, saj ni majhna živalca, da bi samo malce zašumelo, ko pride mimo. Pa tudi tisto leto, ko se je zgodil napad name, sem nabral dosti več gob, ker je zaradi tega napada veliko manj ljudi hodilo po gobe."

Takoj je medvedki stopil v bran

Ko se v morju, gozdu, savani ali drugem življenjskem okolju divjih živali zgodi napad na človeka, ponavadi ljudje s harpunami in kroglami, če je le mogoče, čim prej želimo poravnati račune v opomin vsem drugim zverem, ki bi se nas drznile dotakniti. Staš Škrabec je na naše vprašanje, ali si je zaželel, da bi medvedka, ki ga je napadla, postala lovska trofeja, takoj odločno odgovoril:

"Ne, ne, takoj sem lovcem rekel, da ne smejo ukrepati. Te živali so res okej. Ne vem, zakaj vse pobijejo, če se kaj takega zgodi. Veseli me, da so pristojni tudi po zadnjem dogodku v Postojni povedali oziroma odreagirali realno in niso odšli v neko veliko akcijo lovljenja. Po nekem napadu v Velikih Laščah pa se je zgodila prava hajka. Jaz mislim, da mora to biti malo bolj strokovno določeno, kaj je varno in kaj ni. Ne pa kar po čez v smislu dejmo ga ulovit in ustrelit. Treba se je zavedati, da ni v njihovi naravi, da bi nas pokončali. Tega ne more trditi nihče, saj so bili v večini napadov ljudje samo poškodovani, čeprav je medvedu glede na moč, hitrost in sredstva ubiti človeka oziroma karkoli mala stvar."