Puritančki pijančki

Ludvik Hribar je bil 26. novembra 1946 v izjavi sotovariša označen takole: "Ni ženskar, ne kvartopirec in ne pijanec."

Pravi komunist torej krepostno abstinira od tistih grehov, proti katerim so se brez upa zmage borili konservativni moralisti vseh časov. In tudi komunistom so demoni greha lomili ideale in jih potapljali na čereh skušnjav.

Pavel Henigman se je leta 1946 pridušal, da ga je "Partija zares vzgojila in prevzgojila, pa sem postal zato še trdnejši, vztrajni in borbeni, linije se držim, imam zaupanje v Partijo in vodstvo ter jo cenim in spoštujem". Potem pa so v njegov anketni list pripisali: "Ukor pred izključitvijo od part. org. gostinskega podjetja Dom na Jezerskem 15. 5. 1950 zaradi nemoralnosti, pijančevanja in rušenja ugleda Partije."

Novice Zasužnjeni razum iz Moskve

Maligani in partizani

Slovenija je bila pred drugo svetovno vojno krepko prepojena z alkoholom. Razne svete vojne proti demonu alkoholu niso bile posebej uspešne. Tudi Partiji abstinenčni boj ni šel prida od rok.

Že v partizanih so se ga komunisti in tudi drugi večkrat napili.

Milan Škerlovaj je dobil partijski opomin zaradi streljanja v baraki partijske tiskarne Triglav. Razjezilo ga je, ko je "kader ta večer izkoristil za to, da se je opil. Programa niso izvedli, ampak so se pijani spravili spat. Jaz sem odgovoren kader in ostali kader dal pometati iz postelj, to, če ne zlepa pa zgrda. Tako sem v sobi odgovornih dal streljati v zrak. Da sem tako napram njim nastopal, je bil vzrok ta, da sem bil razdražen, ko sem videl, da se kolektivno življenje krha in da je organizacijsko delo na psu".

Julij Štampohar je bil izključen iz partije januarja 1943. Koncem leta so šli kupovat živila v vas Bevščice, tam so imeli ravno koline in "tov. Slanc nam je postregel z žganjem, nato s pečenko in klobasami in vinom kar preveč.

Ko smo se vračali nazaj pijani, smo v Bereči vasi srečali enega tov., katerega pa nisem poznal, ta nam je rekel, zakaj ne bi v vasi zastrašili izdajalce belogardiste, da nas ne bodo vedno javljali v Metliko, kod se kretamo, da tolčejo za nami s topovi. Nato smo krenili v eno hišo belogardistično in začeli v resnici jih strašiti, da če ne bodo pozvali svojih sinov domov od belogardistov, da jim bomo mi pa njih postrelili. Radi mojega sovraštva in razburjenosti preveč užitega alkohola sem izstrelil v strop iz samokresa menda 3 ali 4 metke, da jih zastrašim. Nato je prišla patrola in nam pobrala orožje in odvedla v vas Drage, tam je bil štab Odreda".

Ni pa šlo samo za enkratne pijanske izpade.

Jože Jakhel se je "radi nervoze včasih vdal v pijančevanje, v pijanosti sem imel nepravilen odnos do partijskih funkcionarjev in sem bil radi tega izključen. Po izključitvi nisem imel več obstanka v Gl. štabu ter tudi kmalu nato odšel na Koroško."

Raziskati bo treba, koliko in kako je alkohol botroval tudi kakemu hudemu partizanskemu porazu, ko so napadalci presenetili slabo zavarovane in nepripravljene partizanske enote.

Novice Umazane roke Putina, Tita ...

Pijana zmaga

Po vojni so si zmagovalci dali duška.

Visoki funkcionar politične policije Albert Svetina – Erno, ki je potem pobegnil na Madžarsko, je bil leta 1946 v preiskavi. Očitali so mu osebno okoriščanje, izvenzakonske spolne odnose, posebne pozornosti pa je bila deležna zabava neke nedelje, "na kateri so bile udeležene tudi ženske.

Tov. podpolkovnik Stenjka in komandant brigade major Dušan sta pripeljala na oddelek dve vlačugi iz okolice Ajdovščine. Poleg tega sta bili tam tudi dve administratorke. Zabava je trajala do dveh zjutraj, ko sta Stjenka in Dušan odšla z obema dekletoma ven. Mnogo so pili, bili so pijani, razbili so več kozarcev in se obnašali nepristojno. Stregel jim je kurir z vinom in menze in gostilne. Zabava se je vršila v jedilnici in v pisarnah. O tej zabavi so na oddelku mnogo govorili, predvsem stražarji in kurirji, ki so bili prisotni. Obe vlačugi, ki sta bili na zabavi, sta bili pod našo kontrolo, ker sta vzdrževali nedovoljene zveze preko zone A, za časa okupacije sta se vlačili z belogardisti in Nemci. Erno trdi, da tega ni vedel. Nekaj vina so plačali, nekaj pa je šlo na račun skupnosti."

Dodali so še: "Za komandanta Dušana je znano, da je večkrat rad pijančeval. Enkrat je popolnoma pijan še s tremi enako pijanimi oficirji ležal sredi trga v Ajdovščini v svojem pokvarjenem avtomobilu do srede dopoldanskih ur."

Narodni heroj Anton Riček – Zvonko je 8. marca 1948 dobil partijski ukor, in sicer zaradi tega, ker sta se ga 5. januarja 1948 v njegovem stanovanju napila s komandantom divizije, tudi narodnim herojem, Francem Tavčarjem – Rokom in ker je dovolil, da je bila tam tudi neka Greta, ki je bila znana kot nemoralna ženska. Tega Riček ne bi smel dovoliti, čeprav je bilo vse skupaj bolj na pobudo tovariša Tavčarja. Riček je cel dan popival tudi med službenim časom 7. januarja 1948.

Narodni heroj Albin Gruden – Blisk je bil novembra 1952 kaznovan s partijskim opominom. Dne 2. oktobra 1952 je bila proslava Zveze borcev v vasi Šmarje v okraju Koper. Gruden je bil v družbi v zadružnem domu. Tu se je napil, izzval prepir in potem tudi pretep.

Ker je bilo to na dan komemoracije za padlimi borci, je bilo tam veliko ljudi, ki so jih povabili tudi na podelitev odlikovanj nekdanjim borcem, je Grudnov izpad zelo slabo deloval.

V njegovi karakteristiki so napisali, da je prekaljen borec, toda "temu se pridružuje še iz partizanstva izvirajoča primitivnost in tako se težko vživlja v nove razmere".

Novice Revolucije zlorabljenih otrok

Partija terapira

Stane Semič – Daki je bil prvi Slovenec, odlikovan z redom narodnega heroja. Napisal je spomine z naslovom Najboljši so padli (samozaložba, 1971/1972). Sam je sicer vojno vihro nekako prekrmaril in se visoko vzpel v novi razred, potem pa se je pogreznil. Demobiliziran je bil avgusta 1946.

11. julija 1948 se je narodni heroj Anton Vidmar – Luka v pritožbi čez svojo karakteristiko branil očitkov, da pogosto pije in da zaradi tega trpi njegovo delo in ugled Partije. Zapisal je, da se je "v času službovanja v I. obmejnem odseku nekajkrat napil, in to skupaj s polkovnikom Stanetom Semičem, komandantom Divizije /zdaj je demobiliziran/, ampak jaz nisem razbijal stekla, oken in radijskih sprejemnikov po gostilnah, kot jih je on, torej nisem kvaril ugleda (Partije, op. p.), ampak je bilo narobe, ker sem bil v družbi z njim".

Takih, ki so popivali s Semičem, ni bilo malo.

Državno gostinsko podjetje Slovenije, in sicer Turist Hotel z Bleda, je 16. avgusta 1946 poročalo po naročilu člana Kontrolne komisije na organizacijsko instrukcijski aparat kontrolne komisije Centralnega komiteja Partije v Ljubljani:

"Tov. Daki v družbi tov. Luke in ppolkovnika Milana so obiskali gostinske obrate na Bledu doslej 15- do 20-krat. Največkrat so bili v njih družbi razni tovariši in tovarišice, ki pa niso poznani. Skoraj vsi ti obiski so končali z večjimi ali manjšimi incidenti, t. j. da so s svojim ponašanjem vzbujali pozornost okolice s tem, da so razbijali kozarce, izredno glasno razpravljali, udarjali s pestjo po mizi, kakor tudi po godbenem bobnu, ki se nahaja na odru godbene kapele v kavarni Toplice. Slednje je s posebnim veseljem delal tov. ppolkovnik Milan. Živahne debate so bile mestoma zelo neslane, hrupne in neokusne. Iz zibajočih kretenj je bilo očitno, da so preveč pili. Tov. Daki je razen navedenega hotel dejansko napasti vratarja hotela Toplic, ker mu isti ni hotel takoj poiskati poslovodje iz tega hotela oziroma ker ni iskanega poslovodja takoj našel. Ponovno so nastajali prepiri med gosti in navedeno družbo. Obstajala je večkrat nevarnost, da pride do pretepa, kar je strežno osebje v samem lokalu s pomirjevalno intervencijo preprečilo. Pred samim lokalom tovarne Toplic je prišlo ponovno do manjših pretepanj. Zadnji slučaj, ki se je zgodil 4. t. m. je nastal radi tega, ker je nekdo iz omizja iz družbe tov. Dakija vrgel kozarec v sosednje omizje, kjer je med drugim sedel tudi neki pijan kmet iz okolice Bleda, kateri je na to reagiral, a je, uporabljajoč vso spretnost, strežno osebje uspelo preprečiti večji incident, prišlo je samo do par udarcev po licu. Ponašanje družbe tov. Dakija ni v skladu s častjo oficirja J. A., zlasti v tem primeru, ko gre za splošno znanega borca in heroja, tem bolj, ker je tov. Daki in njegova družba bila vedno uniformirana."

Semič je bil odpuščen iz vojske 15. avgusta 1946 in je potem životaril.

Že omenjeni Anton Vidmar – Luka je ostal v vojski do leta 1956, popival pa je še naprej.

Uprava javne varnosti Celje je 3. oktobra 1968 poročala na Republiški sekretariat za notranje zadeve, da je Vidmar "ob govoru tovariša Edvarda Kardelja v Novi Gorici govoril v gostilni v Rogaški Slatini, da se ne razume v Kardeljeve fraze, ker govori v samih tujkah. Pripomnil je, da to ni dobro, ker se Jugoslavija vmešava v ruske zadeve. To je govoril 12. 9. 1968, ko je imel član IK (Izvršnega komiteja, op. p.) CK ZK Slovenije tovariš Marinc sestanek v slovenskem domu v Rogaški Slatini, kjer je govori o našem stališču zoper zasedbo Češkoslovaške. Dne 21. 9. 1968 je bil tovariš Vidmar pijan v bufetu Staneta Krumpaka v Rogaški Slatini. Ob 18. uri je tja prišel pomočnik komandirja oddelka milice v Rogaški Slatini tovariš Jože Stopar. Poklical ga je tovariš Vidmar in mu dejal, da mu ima nekaj povedati. Ko je pomočnik komandirja videl, da je Vidmar pijan, ga je povabil iz bufeta in pospremil domov. Med potjo je Vidmar Stoparju govoril, da ni dobro, da se vmešavamo v ruske zadeve, ker smo premajhni, da bi ukrotili Ruse. Stopar je opozoril Vidmarja, naj ne govori takih stvari. Ko sta prišla do Vidmarjevega stanovanja, je zaradi pijanosti Vidmar takoj zaspal".

O Vidmarju so na Centralni komite poročali tudi s komiteja občinske konference ZKS.

Šmarje pri Jelšah v Situacijskem poročilu 17. oktobra 1968: "Nekateri člani IK so že bili seznanjeni s problemom, ki ga povzroča obnašanje komunista tov. Toneta Vidmarja – Luke. Kot član osnovne organizacije Rogaška Slatina – teren, ki šteje 84 članov, je sicer hodil redno, vendar vinjen na sestanke in z neumestnim kritizerstvom negativno vplival na aktivnost te organizacije. /…/

Ko smo analizirali okolje, v katerem se tov. Vidmar giblje, smo prišli do vira takih njegovih zmotnih gledanj, ker ga nekateri posamezniki izkoriščajo za svojo kritiko."

Menili so, da partijska kazen verjetno ne bi pomagala. "Zato smo se odločili za razgovor, katerega se je 16. t. m. tudi po sporazumu s tov. Popitom udeležil razen predstavnikov občine ter narodnega heroja Rojška – Jake tudi Franc Leskošek – Luka.

Razgovor je bil zelo oster, ker je tovariš Leskošek zaostril vprašanje časti in odgovornosti narodnega heroja in komunista in zahteval od Vidmarja, da koregira svoja zmotna stališča. Tovariš Vidmar je priznal napake z izgovorom, da je bil pijan in se je tudi strinjal s tem, da naseda posameznikom, ki mu hočejo na ta način škodovati. Obljubil je, da tako ne bo več ravnal in da bo pri vseh spornejših vprašanjih poiskal najprej stik s političnim vodstvom v občini in republiki ter da bo omejil uživanje alkohola."

Tovrstno terapiranje se je običajno sklenilo s porazom Partije oz. izključitvijo obravnavanih. Tako so za enega od teh zapisali: "Po svobodi je zapadel pijančevanju in sektaštvu. Po prepričanju je anarhist in ni priznal nikake partijske discipline in kvaril partijski ugled. Celica je na vse načine vplivala nanj, da bi se popravil, ko pa za to ni bilo več nikakih izgledov, je bil izključen."

Popivanje je oborožena partijska in partizanska skupnost pogosto nadgradila z uporabo strelnega orožja, pretepi, nesrečami, družinskim nasiljem … Tudi to poglavje pijanske zgodovine Partije bo še treba napisati.

Omenimo le primer Rudija Hribarja, ki je bil izključen iz Partije 23. avgusta 1949: "Kljub večkratnim opominom s strani part. org. se je nevidno vdajal pijančevanju, kar je bila zopet posledica, da je dne 1. maja 1949 v kuhinji menze tekstilne tovarne v Št. Pavlu ob navzočnosti večih oseb manipuliral s svojo pištolo tako nepravilno, da je sprožil strel v komandirja IZNM (industrijsko-zavodska narodna milica, op. p.) Guna Ivana v trenutku, ko je ta nepričakovano vstopil v kuhinjo." Guna je ranjen umrl v celjski bolnici. Hribar je bil obsojen na eno leto zapora.

Novice Živčni in pozabljivi heroji

Šnopca sodi …

Tako kot je partijsko inženirstvo odpovedalo v gospodarstvu in še marsikje, tako si je Partija polomila zobe tudi pri uveljavljanju utopije treznosti. Pa s treznostjo tako ali tako niso nikoli resno mislili. Saj ikonska podoba jugoslovanskega komunizma je bil sam večni predsednik države, partije in vrhovni poveljnik vojske Josip Broz – Tito s cigaro in kozarcem viskija, konjaka ... To je postal tudi standard novega razreda. Tako je slovenski protokol Žigi Vodušku, generalnemu konzulu Federativne ljudske republike Jugoslavije v Trstu, naročal, naj do 6. oktobra 1961 dobavi "nekaj najboljših steklenic Whiskyja in cognaca" (Dokumenti o privilegijih političnih in državnih funkcionarjev v Sloveniji v obdobju socializma, 2008). Tihotapljenje cigaret in alkohola je postalo državna politika.

Tako se je v titoizmu alkoholna kultura (da o samomorilskih rekordih niti ne govorimo) razcvetela. Pijansko stanje proti koncu samoupravne dobe je Jaša Zlobec (Rdeča zloba, 1987) opisal s kremenitim geslom:

"Dobra volja je povsodi,

Kjer praznijo se šnopca sodi."

Toda pod to himnično slavo pijane družbe je dodal "drobno, toda pomembno korekcijo. Ko pijejo kmetje, delavci, poštena inteligenca in upravni aparat, se temu pravi konzumiranje alkohola kot dragocene kulinarične substance. Tu gre za ohranjanje in utrjevanje družabnih in družbeno pozitivnih tradicij. Ko pije nepoštena inteligenca (in drugi kvarljivi značaji, op. p.), gre tu za pijančevanje, razuzdanost, moralni razkroj, pohujševanje in kvarjenje mladine, z eno besedo za popolno degradacijo vsakršne nravnosti v človeku in okoli njega".

Pa smo že pri vrednotah zveze združenj borcev, mar ne …

Novice Tovariš tovariša ovaja in mori