Polja smrti slovenskih fantov

Pred stotimi leti je na stari celini – mesec dni po tem, ko so v Sarajevu 28. junija 1914 umorili avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda − izbruhnila prva svetovna vojna. Slovenski vojaki se bojujejo na strani centralnih sil Spopadla sta se dva tabora – antantne sile (Francija, Velika Britanija, Rusija, Italija, Srbija …) in centralne sile (Nemčija, Avstro-Ogrska, Turčija in Bolgarija).

Slovenci so se kot del Avstro-Ogrske bojevali na strani centralnih sil (razen Beneških Slovencev in Rezijanov, ki so od leta 1866 spadali pod Italijo in so se bojevali pod italijansko zastavo). Najmanj 35 tisoč padlih slovenskih vojakov Po ocenah zgodovinarjev naj bi padlo najmanj 35 tisoč oziroma od 30 do 40 tisoč slovenskih vojakov. Te žrtve niso bile nikoli tako pomemben del slovenskega kolektivnega spomina, kot so bili na primer v drugih državah – Franciji, Veliki Britaniji … − njihovi padli vojaki.

Razlogi za potiskanje padlih slovenskih vojakov v ozadje so naslednji: slovenski vojaki so se bojevali za poraženo Habsburško monarhijo, po prvi svetovni vojni pa je slovenska politika – ki je bila pred letom 1918 kar precej zvesta cesarju − skušala pokazati, da nima nič z razpadlo Avstro-Ogrsko.

Pozabljeni slovenski vojaki Drugi razlog je bil, da so se v novoustanovljeno jugoslovansko državo združile dežele oziroma narodi, ki so se med prvo svetovno vojno bojevali na različnih bregovih. Zato se številnim ni zdelo smiselno, da se preveč poudarja padle iz prve svetovne vojne. Poleg tega so bili v novi jugoslovanski državi veliko bolj v ospredju padli srbski vojaki in dogodki iz prve svetovne vojne, povezani s srbsko vojsko – na primer znani umik srbske vojske čez Prokletije na grški otok Krf.

Soška fronta Tretji razlog je, da so po drugi svetovni vojni padle v prvi svetovni vojni še bolj v ozadje potisnili padli partizani in talci. Po letu 1945 so nove komunistične oblasti tudi uničile posamezne spomenike padlim vojakom v prvi svetovni vojni – na primer v Trbovljah. Ni bilo pa to pravilo – v sosednjem Zagorju ob Savi je namreč spomenik ostal.

Po osamosvojitvi Slovenije je precej naraslo zanimanje za soško fronto, ki je potekala od maja 1915, ko je Italija vstopila v vojno proti Avstro-Ogrski, do oktobra 1917, ko so avstrijsko-nemške čete prebile fronto – t. i. čudež pri Kobaridu – in pognale Italijane v beg.

Doberdob – slovenskih fantov grob Ti so novo bojno črto postavili na reki Piavi in se okrepili z vojaki, ki so jim jih poslali na pomoč Francozi in Britanci.

Prav soška fronta, ker je potekala po slovenskem narodnem ozemlju, je še najbolj v ospredju slovenskega zgodovinskega spomina. Na tej fronti se je bojevalo veliko Slovencev, veliko jih je tudi padlo. Doberdobsko planoto oziroma Doberdob so celo poimenovali kot slovenskih fantov grob.

Dolina Slovencev pod goro Monte Chiesa Niso pa se samo Slovenci bojevali na soški fronti, večino vojaštva so sestavljali drugi narodi. Prej omenjeni Doberdob je bil na primer tudi madžarskih fantov grob, če uporabimo ta izraz.

Slovenski vojaki so se bojevali tudi na tirolski fronti – na primer pripadniki 17. kranjskega pehotnega polka. Dolina pod goro Monte Chiesa je celo dobila ime Slovenska dolina oziroma Dolina degli Sloveni.

Polja smrti v Galiciji Največ slovenskih vojakov pa ni padlo na soški ali tirolski fronti, ampak daleč od doma, in sicer v Galiciji. Galicija, ta sega od Krakova do Bukovine, je bila del vzhodne oziroma ruske fronte, kjer so se enote Avstro-Ogrske in Nemčije spopadale z rusko vojsko.

Na ozemlju nekdanje vzhodne fronte je veliko pokopališč, kjer so pokopani tudi slovenski vojaki. Na te vojake je Slovenija pozabila, za njihove grobove na teh pokopališčih skrbijo druge države.

Slovenski vojaki so bili bolj zvesti Avstriji kot Čehi Večina slovenskih vojakov, ki so se bojevali v prvi svetovni vojni, je bila zvesta avstrijskemu cesarju in habsburški monarhiji, veliko bolj kot na primer Čehi, ki so bili bolj znani po svoji protiavstrijski usmerjenosti.

Se pa je – kot kažejo analize dnevnikov, spominov in korespondence slovenskih vojakov – nezadovoljstvo slovenskih vojakov do vstopa Italije v vojno počasi stopnjevalo (glej: Miha Sluga, Slovenski vojaki v prvi svetovni vojni. I. del: Od sarajevskega atentata do vojne z Italijo, Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 2009).

Sedmica – slovenska številka Z vstopom Italije v vojno, ki so ji antantni zavezniki obljubili dele slovenskega narodnega ozemlja, je vojna za Slovence dobila narodnoobrambni značaj.

Slovenski vojaki so se bojevali v vojaških enotah, ki so imele v imenu navadno številko sedem: na primer 7. celovški pehotni polk, 17. kranjski polk, 27. domobranski ljubljanski polk, 47. mariborski polk, 87. celjski polk in 97. tržaški polk.

Sto tisoč primorskih beguncev S padlimi slovenskimi vojaki v prvi svetovni vojni je povezan tudi običaj množičnega prvonovembrskega obiskovanja pokopališč na vse svete oziroma na dan mrtvih. To namreč ni kakšen večstoletni slovenski zgodovinski običaj, ampak je nastal v času prve svetovne vojne.

Poleg padlih in ranjenih slovenskih vojakov so bile žrtve prve svetovne vojne tudi primorski Slovenci, ki so živeli na ozemlju soške fronte. Pred spopadi je šlo tako v begunstvo v druge kraje Habsburške monarhije okoli 88 tisoč Primorcev, okoli 12 tisoč Primorcev pa so Italijani izselili kot begunce v Italijo.