Metka Prezelj

Ponedeljek,
8. 7. 2019,
4.00

Osveženo pred

5 let, 4 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 10

24

Natisni članek

Natisni članek

Viadukt Peračica družina Eržen avtocesta avtocesta gorenjska avtocesta Gorenjska sodišče

Ponedeljek, 8. 7. 2019, 4.00

5 let, 4 mesece

Pod viaduktom ni mogoče živeti, družina nadaljuje boj na sodišču #video

Metka Prezelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 10

24

Družina Eržen je prepričana, da so upravičeni do odškodnine za svojo hišo ob viaduktu Peračica. Država zemljišča in objekte znotraj 40-metrskega varovalnega pasu ob avtocesti odkupuje - to so storili tudi z objektom na popolnoma primerljivi lokaciji zgolj dva kilometra stran. Življenje v hiši ni več mogoče, že dve leti je prazna. V hiši ni vode, z viadukta padajo kosi avtomobilov, spluženi sneg, pred pragom se že leta dogajajo samomori. Država vztraja, da varovalni pas za viadukte ni posebej določen in da njihov objekt v lokacijskem načrtu ni bil predviden za rušenje. A obstoječi načrt se je nanašal na rekonstrukcijo starega viadukta, zdajšnji pa je novogradnja.

"Deset let se že vleče to, tako da so eni že pod rušo," je v četrtek pred sodno dvorano kranjskega okrožnega sodišča s solzami v očeh dejala vidno vznemirjena Slavica Eržen. Prepričana je, da so na težave s srcem, ki jih je imel pokojni Ladislav Eržen, močno vplivale tudi njihove težave z zemljiščem. S svojimi tremi otroki na sodišču nadaljuje iskanje pravice, ki jo je pred devetimi leti začel iskati njen mož.

Vili Eržen je po svojem očetu, ki je preminil pred dvema letoma, edini dedič nepremičnine, ki stoji tik ob viaduktu Peračica, zato na sodišču v očetovem imenu nadaljuje boj z državo. | Foto: Metka Prezelj Vili Eržen je po svojem očetu, ki je preminil pred dvema letoma, edini dedič nepremičnine, ki stoji tik ob viaduktu Peračica, zato na sodišču v očetovem imenu nadaljuje boj z državo. Foto: Metka Prezelj

Z viadukta na hišo in zemljišče padajo kosi avtomobilov, smeti in splužen sneg

Ob gradnji viadukta je ob hiši zaradi plazenja presahnil edini vir vode in hiša dostopa do pitne vode nima, v bližini teče le potok. Z viadukta na njihovo hišo redno pada sneg, ki ga frezajo in plužijo na avtocesti – plundra s peskom in ledom pozimi prekrije polovico strehe njihove hiše, ki je bila zato tudi že večkrat poškodovana.

Platišče, ki danes leži v travi nedaleč od hiše. | Foto: Metka Prezelj Platišče, ki danes leži v travi nedaleč od hiše. Foto: Metka Prezelj Z viadukta padajo različni avtomobilski kosi, deli scefranih pnevmatik, plastenke, steklenice in podobno – ni se treba sprehoditi daleč, da bi takšne kose našli tudi sami.

Na sodišču je odvetnik Erženovih Matej Gašperšič priložil tudi devet fotografij avtomobilskih kosov, ki naj bi padli na njihovo zemljišče z viadukta, a je državni odvetnik Marko Čadež dejal, da fotografije same po sebi ne dokazujejo ničesar. Po njegovem mnenju Erženovi niso pravočasno dokazali, da so na fotografijah zajeti predmeti dejansko padli z viadukta oziroma da so to deli vozil, ki so vozili po viaduktu.

Video: Poglejte, kje stoji hiša

To so deli, ki jih s svojega zemljišča pobirajo Erženovi

Fotogalerija
1
 / 6

V okolici viadukta najdemo številne najrazličnejše predmete. | Foto: Metka Prezelj V okolici viadukta najdemo številne najrazličnejše predmete. Foto: Metka Prezelj 40-metrski varovalni pas bi moral veljati tudi pri premostitvenih objektih

Srečko Veselič, diplomirani inženir gradbeništva, je povedal, da to, koliko znaša varovalni pas, pri 70 metrov visokih viaduktih v Sloveniji ni posebej normirano, na to se sklicuje tudi Dars.

Po mnenju Veseliča bi moral 40-metrski varovalni pas veljati tudi ob premostitvenih objektih, kakršen je viadukt, po katerem je speljana avtocesta. Ob tem je opozoril, da bi lahko bil varovalni pas pri viaduktih celo širši, ker predmeti z višjega objekta padejo dlje stran. Na sodišču je z grafičnim prikazom balističnih krivulj, ki ponazarjajo, kako padajo različno težki predmeti pri različnih hitrostih, enako zatrdil tudi arhitekt Andrej Čufer.

Največ je manjših kosov pnevmatik.  | Foto: Metka Prezelj Največ je manjših kosov pnevmatik. Foto: Metka Prezelj Da bi moral 40-metrski varovalni pas veljati tudi za premostitvene objekte in da je hiša Erženovih znotraj tega pasu, je sodnici po svojih ugotovitvah ob koncu sojenja potrdil tudi izvedenec pomočnik sodnika. Opozoril je še, da je varovalni pas namenjen tudi varovanju cestišča pred vplivi iz okolja, ne le obratno.

Kot glavne emisije objekta, ki vplivajo neposredno na okolje, je Veselič omenil padajoče predmete, možnost preboja ograje in padca vozila z viadukta v primeru nesreče, padanje snega in plundre ob čiščenju z viadukta na streho objekta, ob gorenju avtomobila na viaduktu bi na objekt lahko padale saje, ob tem bi bilo oteženo dihanje, omenil pa je tudi vpliv na psihično stanje prebivalcev hiše ob dejstvu, da je z viadukta skočilo že več ljudi in tako naredilo samomor.

"Nekoč je s starega viadukta že visel priklopnik, vozniku se je na srečo uspelo rešiti," se spominja Slavica Eržen, ki je prepričana, da se podobno lahko zgodi tudi danes.

Video: Presahnil edini vir vode pri hiši

Drugi družini na popolnoma primerljivi lokaciji odkupili objekt

V primeru Erženovih je bil večkrat omenjen tudi primer nepremičnine družine Pavlič, ki je imela hišo pod okoli 35 metrov visokim viaduktom Dobruša v Mošnjah, le dobra dva kilometra od Erženovih.

Hiša Pavličevih je bila prazna, zato naj bi se v njej začeli zbirati brezdomci in narkomani. Država naj bi hišo, ki je prav tako stala znotraj 40-metrskega varovalnega pasu ob avtocesti, od družine odkupila za 340.000 evrov in jo nato porušila.

Kot pojasnjujeta Slavica in Vili Eržen, je pokojnega Ladislava Eržena najbolj bolelo to, da so družino Pavlič, ki je bila v isti situaciji kot oni, s to razliko, da na tistem delu samomori zaradi prenizke višine viadukta niso bili prisotni, obravnavali povsem drugače. Njim so torej izplačali odškodnino oziroma njihovo hišo odkupili, Erženovim pa ne. | Foto: Metka Prezelj Kot pojasnjujeta Slavica in Vili Eržen, je pokojnega Ladislava Eržena najbolj bolelo to, da so družino Pavlič, ki je bila v isti situaciji kot oni, s to razliko, da na tistem delu samomori zaradi prenizke višine viadukta niso bili prisotni, obravnavali povsem drugače. Njim so torej izplačali odškodnino oziroma njihovo hišo odkupili, Erženovim pa ne. Foto: Metka Prezelj

Veselič, ki si je ogledal tudi lokacijo pod viaduktom Dobruša, je dejal, da sta objekta obeh družin z vidika emisij povsem primerljiva. "40-metrski varovalni pas je predviden za obcestni svet, ki bi ga morali tudi v tem primeru odkupiti, a so menili, da gre za star objekt in star viadukt in to ni potrebno," predvideva Veselič.

Kako je prišlo do drugačne obravnave dveh zelo primerljivih hiš

Ko je bil leta 1967 na Peračici zgrajen prvi viadukt, so bili standardi pri preverjanju vplivov na okolje v časih gradnje bistveno milejši, meni Veselič. Po njegovem mnenju tehnični razlog za različno obravnavo objektov obeh družin ne obstaja.

Poleg tega, da sta uredbo za vsakega od viaduktov sestavljala dva različna strokovna tima, je bilo pri viaduktu Dobruša že v lokacijskem načrtu opredeljeno, da je treba hiši ob viaduktu spremeniti namembnost, saj za stanovanje objekt ne bi več bil uporaben, a tu je novi viadukt potekal po povsem novi trasi, zato se je vsa dokumentacija pripravljala na novo.

Lokacijski načrt v primeru Peračice, ki poteka po isti osi kot stari viadukt, te opredelitve ne vsebuje, je pojasnil Veselič.

Viadukt Peračica je bil v celoti novogradnja.
 | Foto: Metka Prezelj Viadukt Peračica je bil v celoti novogradnja. Foto: Metka Prezelj

Gradbeno dovoljenje le za rekonstrukcijo, Peračica pa je bila novogradnja

Razlog za to, da na Peračici niso izdelali nove presoje vplivov na okolje za novi viadukt, je, da je bila v gradbenem dovoljenju predvidena le rekonstrukcija starega viadukta, ta pa je v lokacijskem dovoljenju upošteval standarde, ki so bili v času socializma bistveno milejši.

Med samo gradnjo so ugotovili, da je stari objekt v tako zelo slabem stanju, da ga ne bodo mogli uporabiti, zato so ga popolnoma podrli in na tem mestu zgradili popolnoma nov, za odstavni pas širši viadukt. Peračica je tako postala novogradnja in ni šlo le za rekonstrukcijo.

Ljudje iz avtomobilov odmetavajo tudi plastenke in steklenice. | Foto: Metka Prezelj Ljudje iz avtomobilov odmetavajo tudi plastenke in steklenice. Foto: Metka Prezelj Celotno gradnjo so speljali zgolj z minimalno spremembo gradbenega dovoljenja v dveh stavkih, ob tem pa so spregledali, da bi morali ponovno narediti presojo vplivov na okolje, ki bi jih morali pretehtati z novimi pravili, saj je šlo za popolnoma nov objekt, ne glede na to, da je ta v svoji funkciji nadomestil starega.

"Narediti bi bilo treba nov lokacijski načrt. Čeprav je bil novi viadukt zgrajen v isti osi kot stari, je bilo vozišče širše in se je objektu Erženovih bolj približalo," je pojasnil Veselič.

"Novi viadukt je z večjo širino še bolj razvrednotil objekt pod njim, saj pri prejšnjem ob čiščenju snega ta ni padal na streho objekta, pri novem pa so morali čistiti do roba, ki se je premaknil še bližje," je pojasnil Veselič.

Kako razliko med objektoma pod Peračico in Dobrušo pojasnjuje Dars

Sodni cenilci v postopku izdelave cenitev za odkup nepremičnin za namen gradnje avtoceste cenijo vsako nepremičnino oziroma zemljišče posebej in upoštevajo tudi njeno dejansko stanje in rabo, so povedali na Darsu.

"Pomembna je tudi namembnost ocenjevanega zemljišča v času pred sprejemom uredbe vlade o državnem lokacijskem načrtu za avtocesto, saj cenitev opravi sodni cenilec oziroma izvedenec takšne stroke (stavbne, kmetijske ali gozdne stroke), kot je bila namembnost zemljišča pred sprejetjem uredbe," so zapisali.

Zaradi gradnje viadukta in plazenja je presahnil edini vir vode. | Foto: Metka Prezelj Zaradi gradnje viadukta in plazenja je presahnil edini vir vode. Foto: Metka Prezelj

"Glede primera Pavlič pojasnjujemo, da je bil objekt Pavlič skladno s sprejeto uredbo o lokacijskem načrtu predviden za rušenje, objekt v lasti gospoda Eržena pa ne (in še vedno stoji).

Vplivno območje se določa v postopku sprejemanja lokacijskega načrta in se zaključi s sprejemom uredbe o lokacijskem načrtu na vladi. DARS d. d. je dolžan gradnjo izvajati skladno s sprejeto vladno uredbo o lokacijskem načrtu in posledično izdanim gradbenim dovoljenjem s strani ministrstva za okolje," so pojasnili na Darsu.

Zemljina za hišo sega že do oken, česar prej ni bilo.  | Foto: Metka Prezelj Zemljina za hišo sega že do oken, česar prej ni bilo. Foto: Metka Prezelj

Dars zagotavlja, da so pridobili vsa zahtevana soglasja

Zaradi dotrajanega stanja stare polovice viadukta je Dars naknadno ugotovil, da rekonstrukcija ne bo mogoča.

Zaradi tega "je investitor pridobil spremembo gradbenega dovoljenja in namesto izvedbe rekonstrukcije stare polovice viadukta je ta del viadukta na novo zgradil. Novi del viadukta je bil zgrajen skladno z vsemi soglasji in dovoljenji, točno na mestu, kjer je prej stala stara polovica viadukta. Investitor je za spremembo pridobil vsa zahtevana soglasja s strani organa, ki je izdal gradbeno dovoljenje oz. spremembo tega dovoljenja," so pojasnili na Darsu.

Dars zagotavlja, da so imeli za gradnjo viadukta vsa potrebna dovoljenja. | Foto: Metka Prezelj Dars zagotavlja, da so imeli za gradnjo viadukta vsa potrebna dovoljenja. Foto: Metka Prezelj

Ladislav Eržen leta 2011 dosegel razveljavitev gradbenega dovoljenja in ustavitev gradnje

Kot pojasnjujejo Erženovi, gradbena jama njim najbližjega stebra novega viadukta stoji na njihovem ozemlju, za kar nikoli niso prejeli odškodnine. Prav tako gradbišča po gradnji, med katero so izsekali tudi pas njihovega gozda, niso nikoli sanirali. Ob ogledu površin lahko vidimo, da iz betonskih tal marsikje še danes štrlijo jeklene žice.

Pokojni je leta 2011 dosegel, da so ga upoštevali kot stranko v postopku pri izdaji gradbenega dovoljenja. Sodišče je gradbeno dovoljenje za Peračico razveljavilo, inšpekcija pa je gradnjo ustavila. Eržen, ki je že tri leta prej zahteval, da ga obravnavajo kot stranko v postopku, je ob začetku del leta 2010 tudi fizično protestiral na svojem zemljišču.

Iz zemlje in betonskih delov že vsa leta štrlijo tudi takšne jeklene žice. | Foto: Metka Prezelj Iz zemlje in betonskih delov že vsa leta štrlijo tudi takšne jeklene žice. Foto: Metka Prezelj Sodišče je njemu v prid odločilo zgolj dva meseca, preden bi se morala gradnja končati, zato je prejel tudi številne grožnje. Eržen je želel doseči, da bi investitor v gradbeno dovoljenje jasno zapisal, da za gradnjo potrebuje njegovo zemljišče in dobil zadolžitev, da bi njegovo parcelo odkupil.

V času, ko je bilo delo ustavljeno, je Primorje dobilo navodilo, da delo nadaljuje le tam, kjer je potrebno, da se zagotovi stabilnost in varnost nosilnih konstrukcij obeh viaduktov in se prepreči plazenje zemljišča, ki bi lahko bilo grožnja predorski cevi.

Dars je junija 2011 uspel s tožbo na Upravnem sodišču RS, ki je odpravilo odločbo okoljskega ministrstva. S tem je bila odprta pot, da se dela na tem avtocestnem projektu nadaljujejo, so pojasnili na Darsu.

Gradbena dela so se nadaljevala in dokončala, družina Eržen pa je svojo pot nadaljevala na sodišču.

Video: "Borili se bomo vse do Bruslja, če bo treba"

Doseči želijo odkup objekta in zemljišča za 114.500 evrov

Pokojni Ladislav Eržen je leta 2010 takrat še aktivnega sodnega cenilca in gradbenega mojstra Franca Valanta prosil za cenitev svojega objekta, da bi vedel, o kakšni ceni bi se lahko pogajal v primeru, če bi prišlo do odkupa.

"Ko sem prišel do objekta, sem presenečeno ugotovil, da so gradbena dela že pričeli," je dejal Valant, ki je z vsemi potrebnimi metodami in meritvami izračunal vrednost zemljišča in nepremičnine. Ta je bila 114.500 evrov, a to je bila cenitev, ki ni vključevala vplivov viadukta. Kot je pojasnil, je v cenitvi ugotavljal tržno vrednost objekta za namen prodaje. "Če bi upošteval vplive viadukta, bi bila tudi moja cenitev blizu nični. Te hiše nihče ne bi kupil," je prepričan Valant.

Ker Franc Valant pozna tudi primer objekta pri viaduktu Dobruša, je prepričan, da bi moral biti tudi objekt Erženovih obravnavan enako. Prepričan je, da se družini godi velika krivica. | Foto: Metka Prezelj Ker Franc Valant pozna tudi primer objekta pri viaduktu Dobruša, je prepričan, da bi moral biti tudi objekt Erženovih obravnavan enako. Prepričan je, da se družini godi velika krivica. Foto: Metka Prezelj

"Pritiski za hitro izvedbo tega zadnjega dela avtoceste z viaduktom Peračica so zahtevali izvajanje del brez ustreznih dokumentov – osnovna dovoljenja, lokacijsko in gradbeno, so se glasila le na rekonstrukcijo viadukta, in ne na novogradnjo in rušitev starega viadukta. Pridobitev novih dokumentov je obšla več zakonskih predpisov. Med drugimi tudi potrebo po odkupu hiše in zemljišč pod viaduktom," pravi Valant, ki je kot pomemben vir informacij o gradnji slovenskih avtocest navedel knjigo Slovenski avtocestni križ Metoda Di Batiste, ki je bil dolga leta vodilni na Družbi za državne ceste (DDC).

Napovedujejo boj vse do evropskega sodišča

Družina Eržen meni, da se jim dogaja velika krivica. Še posebno zaradi smrti Ladislava Eržena, ki mu je hiša njegove mame veliko pomenila, se v njegovem imenu za svoj prav bojujejo naprej.

"Prepričani smo, da bi nas morali obravnavati enako. Ni prav, da imajo dvojna merila. Vztrajali bomo, pa če si bomo morali denar izposoditi. Tako ne morejo delati z ljudmi. Če nam na sodiščih v Sloveniji ne bo uspelo, smo prepričani, da bodo v Bruslju drugačnega mnenja," je prepričana Slavica Eržen.

Državni odvetnik Marko Čadež je po sojenju komentiral, da je povsem normalno, da vsaka stran svoje argumente vidi kot prave, za napovedi končne sodbe pa meni, da je še prezgodaj in bo treba počakati na odločitev sodnice.

Streha je bila zaradi pluženja velikokrat poškodovana. | Foto: Metka Prezelj Streha je bila zaradi pluženja velikokrat poškodovana. Foto: Metka Prezelj