Peter Hribar: Opral sem spomin na družino Hribar

Konec oktobra so na gradu Strmol v spomin na zadnja lastnika gradu, Ksenijo in Rada Hribarja, ki so ju leta 1944 umorili pripadniki varnostno-obveščevalne službe, odkrili obeležje.

Ob tem smo se pogovarjali z njunim nečakom Petrom Hribarjem, ki je slovesnost tudi organiziral.

Predsednik države Borut Pahor je ob odkritju spomenika umorjenima zakoncema Hribar izrekel obžalovanje v svojem imenu in imenu države zaradi zločina, ki vam je vzel sorodnika, ter se opravičil, ker je minilo toliko časa, preden so jima vrnili čast in dostojanstvo. Menim, da je predsednik Pahor iskreno mislil, kar je rekel. Vemo, da je ena od njegovih prioritet sprava slovenskega naroda. Jaz menim, da sprava za zdaj ni mogoča, mogoča pa je pomiritev. In to na podlagi tistega, kar je storil predsednik, po poti majhnih korakov vseh vpletenih strani.

Ljudje bodo morali razumeti, da zgodovine ni mogoče spremeniti, in zato umorjenih ljudi ne moreš vrniti v življenje. Sam pri sebi se moraš odločiti, ali boš kuhal jezo in zamero ter temu ustrezno grenil življenje sebi in okolici, ali pa rekel, da je treba dati prednost razumu in čustvom ter na častni način prestopiti to oviro.

Je vam to uspelo? To je meni uspelo, sicer ne bi rekel, da je storilcem oproščeno. Pozabljeno ne bo nikoli, od države pričakujem ustrezno opravičilo. Predsednik Pahor je to sprejel in se opravičil v imenu države. Edino znano takšno opravičilo je izrekel nekdanji nemški kancler Helmut Kohl, ko se je opravičil vsem Poljakom.

S predsednikom Pahorjem sva se dogovorila, da to ni le opravičilo rodbini Hribar, ampak da se je na neki način opravičil vsem drugim podobnim primerom, ki jih je bilo na Slovenskem veliko.

Zakaj sprava po vašem ni mogoča? Predsedniku Pahorju sem odkrito povedal, da sprava ni mogoča, ker je še vedno veliko ljudi besnih. Tudi mladi so zastrupljeni s tem, čeprav pravijo, da to ni res. Toda že dvajsetletniki imajo ta "nahrbtnik". V mestu tega ni toliko, toda na slovenskem podeželju, ki zavzema velik del Slovenije, te napetosti še vedno tlijo, čeprav bi se morale nehati.

Zakaj tlijo? Ker se prenašajo iz roda v rod. Vsak goji neko sovraštvo iz tistih časov, ki ga še krepijo običajni spori med ljudmi. To govorim iz lastne izkušnje, saj sem bil 15 let terenski veterinar, zato zelo dobro poznam te ljudi. Natančno vem, katera hiša je rdeča, katera bela, katere so nevtralne. Ni dobro poslušati, kako se te napetosti prenašajo.

Poznam dve sosednji družini v majhni vasi, katerih člani ne govorijo med sabo. Ko sem nekoga od njih vprašal, zakaj ne, je rekel: "Veste, gospod doktor, pred toliko in toliko leti je njihov ta star v našo zemljo za pol metra zaoral." Dodajte vojne razmere in smo tam, kjer smo. Težava je tudi, da niti ena, niti druga in niti tretja stran, tj. partizani, bela stran in Cerkev, noče priznati tega, kar je bilo narobe.

Kaj pričakujete od krivcev, od storilcev zločina? So se vam mogoče opravičili, stopili v stik z vami? Ljudje ne vedo, kaj pomeni nekomu oprostiti. Ko sem to rekel, od tu naprej ni ničesar več. Če oprostim, sem oprostil. Tukaj ni zob za zob. To je zadeva, ki je na stopnji rodov, ne pa na stopnji civiliziranega življenja v tem tisočletju.

Dva od protagonistov zločina sta še vedno živa. Za enega si upam trditi 99-odstotno, da je avtor tega zločina, načrtovalec, da je dal povelje, a sam nima krvavih rok. Takšen je vedno bil način njegovega delovanja. Bil je drugi človek krajevnega Vosa (partizanska Varnostno-obveščevalna služba, op. p.) leta 1944.

Ta človek je še živ, imeli ste ga priložnost videti na televiziji – govorimo o Mišku Štefetu. Skupaj sva, na moje povabilo, sedela za isto mizo in pila kavo. Imel me je za bedaka. Na koncu je rekel: "Kakorkoli, bilo je prav. Imel je zveze z Angleži!" Jaz pa sem rekel: "Kaj niso bili leta 1944 Angleži naši prvi zavezniki?!" Nato je bil tiho.

Vam je kaj povedal? Ti ljudje so si kot mladi, zagreti fantje, ko je bila partija edina zveličavna vera na svetu, prisegli, da ne bodo nikoli izdali, kar so naredili. Štefe in njemu podobni bodo vse nesli s sabo v grob. Gola resnica je zelo preprosta, krvava in nasilna. Toda usta ima zaprta. To je težava. Na drugi strani je podobna težava.

Tisti drugi storilec, ki še živi … Tudi če jutri izvem, če mi nekdo prizna … Kaj naj storim? Nič! Sem oprostil. Če bi prelomil to, ne vem, kako bi se zjutraj pogledal v ogledalo. To si storil, živi s svojim grehom naprej, bi mu rekel.

Nobenih stikov nimam z ljudmi, ki so sami bili oziroma katerih starši so bili na drugi strani. Nihče od nas ne izbira svojih staršev, nihče ni odgovoren za njihova dejanja. Jaz mislim, da moramo normalno komunicirati med sabo. Zato ni pravega dialoga. Ne nameravam kopati naprej. Jaz vem dovolj, mogoče bom izvedel kakšen drobec, to je lepo, a podoba je že zdaj cela. To ostane tukaj (pokaže na srce, op. p.). Če bom kakorkoli prišel v stik s temi ljudmi … Z besedami odpuščeno je smo ustavili ta vlak. In prav je tako.

Ne potrebujem publicitete, zadovoljen sem s svojim življenjem. To je bil moj dolg do rodbine, samega sebe oziroma pokojnih strica Rada in tete Ksenije. Jaz sem rodbini opral ime. Družino sem vrnil na položaj, ki si ga zasluži v zgodovini naroda. Moja družina je bila razbita. Popolnoma sem zadovoljen z narejenim in doseženim. Ni bilo pa lahko. Če imate na drugi strani ljudi, kot je Tit Turnšek, ki ne dopušča dialoga … A ne nameravam se obremenjevati z ljudmi, kot je on.

Zakaj sta morala umreti Rado in Ksenija? To je vprašanje, ki mi ga je postavil tudi predsednik Pahor, to ga je strašno zanimalo. Leta 1944 se je vedelo, da gredo Nemci h koncu. Takrat se je začelo čistiti teren, kot se je reklo. Moj stric in teta sta želela samo preživeti vojno. Bila sta strogo apolitična, kot vsa družina, bila pa sta zelo zavedna Slovenca, zlasti stric.

Seveda je imel stike in zveze na vseh straneh. To je bilo običajno, takšen je bil njegov položaj. Moral je krmariti med stranmi. Poznal je ljudi, ki so bili v beli gardi, a ni bil njihov simpatizer.

Svarili so ga tako Nemci kot partizani. Iz višjih partizanskih krogov so ga posvarili, naj se umakne. Umrl je, ker je bil naiven. Moral je vedeti, da se bo tako končalo, saj je bilo naokoli veliko likvidacij njemu podobnih ljudi. Umori bogatih kmetov, industrialcev …

Kdo ju je umoril? To je storila krajevna Vos, vosovci Kokrške čete, izbrana skupina devetih fantov in ene ženske. Nekateri so bili domačini, ti so imeli vse niti v rokah, nekateri iz drugih krajev, tudi iz Primorske. Pripravljali so se na akcijo.

Obstajata dva nepodpisana zapisnika Vosa, kjer piše, kdo je to storil. To sta bila zapisa, namenjena poveljstvu Vosa na Jesenicah. Prvi zapisnik je nastal deset dni po umoru, ko so se ljudje zaradi umora uprli, drugi 14 dni po umoru, ko je bilo že jasno, da so ljudje zaradi umora ogorčeni. A sami so še vedno trdili, da je to, kar so storili, prav.

So krajevni vosovci to storili na lastno pest ali so dobili povelje od zgoraj? Trdno sem prepričan, pritrjujejo mi tudi poznavalci delovanja Vosa, da si krajevni vosovci tega ne bi upali narediti na lastno pest. Kdo od zgoraj je dal ukaz za umor, težko rečem. Če pa vemo, kdo je imel ta grad po vojni za svoj vikend, naletimo na dve imeni – prvi je Ivan Maček - Matija, drugi pa verjetno Edvard Kardelj. Ne pozabimo, kaj je Kardelj rekel leta 1942: pobijte vse kulake, duhovne …

Bolj ko so se čutili močne, bolj ko so čutili, da bo revolucija zmagala, bolj drastične so postajale rešitve. O tem ne dvomim, dokazati to pa je druga zgodba. Pisnega ukaza ni bilo, če je bil, je pa "izhlapel".