Nedelja, 30. 11. 2014, 12.48
8 let, 11 mesecev
Peter Čeferin: Janša ni ne politični zapornik ne politik v zaporu, on je obsojenec v zaporu
Čeprav je vodstvo odvetniškega imperija v Grosupljem prepustil svojima sinovoma, se še ne ne namerava upokojiti. V svoji 48 let dolgi karieri je imel več kot 50 tisoč strank. Kot odvetnik je konec osemdesetih sodeloval v procesu zoper Azema Vlasija in starotrške rudarje s Kosova, branil je "največjega" tihotapca z ljudmi Josipa Lončariča, pa prvega slovenskega kapitalista Sandija Grubeliča.
Kot je 76-letni odvetnik zatrdil tudi v tokratnem pogovoru, je še vedno trdno prepričan, da Ivan Perić, ki ga je sodišče obsodilo na 30 let zapora zaradi umora svojih bližnjih, ni kriv. Odvetniška zbornica mu je letos podelila nagrado za življenjsko delo.
V intervjuju preberite, zakaj so mnenja glede sodbe v zadevi Patria različna, kdaj gre za pošteno sojenje, zakaj je lustracija sodstva "neumnost", pa tudi, zakaj se mu toži po avstrijskem cesarju.
Ravnokar je izšla je vaša tretja knjiga, ste še vedno odvetnik ali pisatelj? Odvetnik sem od leta 1967, pisatelj naj bi postal leta 2012. S tem, da sem imel vmes še en izlet 1963, ko so mi v Mestnem gledališču ljubljanskem odigrali dve satiri. Razlog, da sem se lotil pisanja svoje knjige z naslovom Moje odvetniško življenje, je bil v tem, da smo imeli leta 2012 45-letnico obstoja naše odvetniške pisarne. Vprašanje je bilo, ali naredimo veselico, zabavo ali karkoli drugega. Odločil sem se za knjigo. V njej je opisanih 45 kratkih zgodb, za vsako leto eno. Potem so novinarji rekli, da so pričakovali biografijo, ker so predvidevali, da sem imel zanimivo in razgibano življenje, zato sem napisal Valata.
Valat je zgodbica o vaši materi … Valat ima naslov po prvi zgodbi, ki se nanaša na moj prihod na ta svet. Moja mati je igrala tarok na gradu Hmeljnik, dobila popadke in čeprav se je zavedala, da mora čim prej v kočijo pa do železniške postaje in z vlakom v Ljubljano v porodnišnico, je ostala na gradu, kajti hkrati s popadki je dobila fantastične karte za čistega valata. In to je hotela odigrati, zato je trebuh pritiskala ob mizo, da bi zadržala porod, in zmagala. Malo je manjkalo, da bi se rodil na gradu.
S tretjo knjigo naj bi zaokrožili trilogijo. Tretja knjiga je izšla ta mesec, imenuje se Moje zgodbe. Gre za tri sklope zgodb: v prvem delu govorim o svojih prednikih, v drugem o svojem zdajšnjem početju, v tretjem pa o svojih potovanjih. Ena od mojih strasti so tudi potovanja, obiskal sem vse celine, več kot sto držav. Predniki so me fascinirali zaradi nenavadne usode njihove zgodovine.
Kaj vas je fasciniralo? Prvi znani prednik Luka Čeferin, rojen 1805, je diplomiral na akademiji likovnih umetnosti na Dunaju, vendar se to ne bi zgodilo, če ne bi njegovega talenta odkril vaški župnik in ga že kot desetletnega fanta dal v uk k znanemu podobarju tistega časa. Moje oče je izgubil očeta, jaz pa starega očeta iz ideoloških razlogov. Družina je bila namreč projugoslovansko usmerjena in je prekinila stike z avstro–ogrsko monarhijo tudi na sorodstvenem področju. Oče mojega očeta je bil madžarski oficir. In ko je avstro–ogrska monarhija razpadla, so Čeferini rekli, gremo k SHS.
Moj stric, ki bi moral prevzeti eno veliko kmetijo na avstrijskem Koroškem, pa je bil poslan med drugo svetovno vojno na rusko fronto in je padel v bitki za Stalingrad samo zato, ker je bil zaveden Slovenec. Moj oče, ki je študiral pravo v Ljubljani in Berlinu, pa se je neposredno po drugi svetovni vojni srečal z revolucionarnim pogledom na pravo, saj ga je takratni minister Hribar podučil, da veljajo zakoni samo za razredne sovražnike. No, jaz pa sem se vso svojo poklicno in življenjsko pot spopadal z določenimi stališči, po mojem mnenju nesprejemljivimi v vseh dozdajšnjih režimih. Predvsem glede na poglede na odvetništvo in pravo na sploh.
Če se iz vaše preteklosti ozremo v sedanjost, ko smo priča dnevnim protestom pred sodiščem, me zanima, ali po vašem mnenju živimo v pravni državi, ali veljajo pravila za vse enako oziroma, ali je v naši državi res nekaj hudo narobe? Pravna država pomeni, da se v tej državi spoštuje ustava, zakoni, da sodišča sodijo v enakih primerih enako, da so pričakovanja ljudi, ki iščejo pravico, predvidljiva. V načelu smo pravna država, je pa to odvisno tudi od posameznih institucij, kako se odvija življenje državljanov in drugih prebivalcev. Tako kot imamo dobre in slabe odvetnike, imamo tudi dobre in slabe sodnike, dobre in slabe tožilce.
Predvsem pa je po moji oceni problematična naša zakonodaja, ki je zapletena, nerazumljiva, zato imamo absurdno situacijo, ko isto zakonsko določbo dva doktorja prava različno razlagata. Meni se toži po avstrijskem cesarju, ki je dal vsak zakon, preden je šel v uradni list, prebrati enemu delavcu in enemu kmetu in če sta ga razumela, je šel. Ti lahko spoštuješ zakon in zahtevaš njegovo izpolnjevanje, samo če državljani in drugi uporabniki zakon razumejo. Tako pa imamo en kup pravnih praznin, ki jih, žal, nekateri pravniki razlagajo skozi njihovo ideološko pripadnost.
Kako bi vi komentirali indično sodbo v zadevi Patria? Po moji oceni je bolj na mestu vprašanje o poštenem sojenju. Načeloma se zavzemam za to, da bi bilo nekoga mogoče obsoditi samo v primeru, če mu je očitano kaznivo dejanje dokazano zunaj vsakega razumnega dvoma. Ne samo razumnega dvoma z vidika sodnika ali pravnika, ampak zunaj razumnega dvoma vsakega človeka. Indične sodbe so zame problematične. Sodnija govori o tem, da je krog indicev tako sklenjen, da sploh ni nobenega dvoma.
V medijih sem bral, da so višji sodniki v obrazložitvi sodbe, ko so zavrnili Janševo pritožbo, zapisali, da je bila podobna situacija v primeru Ivana Perića. Ko so na podlagi indicev ugotovili, da je kriv in ga obsodili na 30 let zapora. Jaz še vedno trdim, da je Perić nedolžen. Kaj pa se bo zgodilo v nadaljevanju štorij okoli Janševe sodbe, bomo še videli.
Je Janez Janša za vas politični zapornik ali politik v zaporu? Janša je obsojenec v zaporu.
Javnost je razdvojena predvsem zato, ker o tem ni enotnega pravnega mnenja. Velik problem Slovenije je neenotna sodna praksa. Mi pogrešamo enotno sodno prakso, kar je pogoj za pravno varnost.
Kdo je tisti, ki mora skrbeti za enotno sodno prakso? V končni fazi se od vrhovnega sodišča pričakuje, da bo skrbelo za enotno sodno prakso. Eklatantni primer pravne države je vprašanje Janševega njegovega poslanskega mandata. Kot sem že rekel, različni pravniki to razlagajo z ideoloških pozicij. Ampak stroka pa le zahteva en pošten odnos do prava in razlage zakonov. Mi imamo zakonsko določbo, po kateri poslanec, ki stori kaznivo dejanje in je obsojen na več kot šest mesecev zapora, izgubi mandat. Nimamo pa pravne norme, ki bi povedala, kaj se zgodi, če ljudje izvolijo nekoga, ki je bil že prej obsojen. Volivci so vedeli, da je storil kaznivo dejanje, da volijo človeka, ki je na Dobu.
V pravu imamo več metod razlage. Na prvem mestu je jezikovna razlaga, da razlagaš zakon tako, kot je zapisan v slovenskem jeziku. Po tej razlagi po mojem mnenju mandat poslanca Janši ni prenehal.
Potem bi pričakovali, da se stvar zakonsko takoj uredi. Katastrofalno je, da se država v krizi, ko potrebujemo ukrepe na gospodarskem področju, vehementno noč in dan ukvarja z enim poslancem, ki je zaprt. To ne bi smela biti primarna zadeva zanimanja oblasti, javnosti in medijev.
Ampak temu se je težko izogniti. Tisti del javnosti, ki je Janši naklonjen, že od junija vztrajno protestira pred sodiščem … Tudi poslanci v SDS se v parlamentu ukvarjajo večinoma le z Janšo v zaporu. To je problem te stranke, ki že ima in bo tudi imel posledice. V zvezi s to situacijo se odpira eno zanimivo vprašanje. Ali je sodišče nedotakljiva institucija, zaprta za visokim zidom, prek katerega se ne sme pogledati, se ne sme zavzeti stališča do posameznih sodb in tako naprej? To ni res. Evropsko sodišče je že v več sodbah reklo, da sodišče ni nekaj zunaj družbe. In če je sestavni del družbe, potem mora prenesti tudi kritiko. Predstavniki sodstva morajo tudi relevantno odgovoriti, ne pa da so hermetično zaprli vrata, ni vstopa, kot ena cerkvena institucija, mi pride na misel.
Kaj bi se torej moralo v sodstvu spremeniti? Večja odprtost? Tožilci so malo bolj odprti, pa še ti so precej zaprti. Sodnika ne moreš nikoli zaprositi za mnenje, ne smeš ga fotografirati. Sodnik načeloma pove svoje mnenje v sodbi, to jim pustimo. Tožilci pa so bili dolgo časa tiho, potem so ugotovili, da so odvetniki v javnih nastopih zelo aktivni in se je podoba njihovega dela zaradi tega znižala. Ne zaradi kakovosti dela, temveč zato, ker niso odgovarjali, ker so se zapirali. Včasih je treba stopiti v javnost.
Očitki letijo tudi na izjave predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše, kar je prvak SDS zapisal tudi v ustavno pritožbo. Je potrebna lustracija sodstva, kot to zahteva SDS? Lustracija sodstva je neumnost, je škodljiva. Rekel bi, da naj se sodstvo bolj posveti strokovnemu izobraževanju, študiju, morda kakšnemu skoku čez meje te naše male domovine v svet.
Zdaj smo v položaju, ko je za zapahi že precej gospodarstvenikov, nekaj jih zastopa tudi vaša pisarna. V tem trenutku, odkar se je začela gospodarska kriza, se srečujemo z eno histerijo, ki jo povzročate tudi mediji, ker del javnosti, medijev in politike, seveda iz populistični razlogov, zahtevajo takojšnje in strogo kaznovanje tajkunov, češ da so edini povzročitelji bede, brezposelnosti, našega vsakdana. Zato se učinkovitost sodstva meri po hitrosti sojenja. Nekateri zahtevajo, da bi jih zaprla že policija, da so odveč vsi postopki.
Tak položaj je značilen za totalitarne režime, kjer zaprejo tiste, za katere oblast zahteva, da se jih zapre. Jaz sem absolutno za to, da se kaznuje tistega, ki se mu nedvoumno dokaže, da je storil dejanje, ki ima vse znake v zakonu napisanega kaznivega dejanja. Sem pa proti tej hitrosti, ki jo javnost, politika, mediji zahtevajo, pri čemer bi bilo treba pogledati tudi drugo plat medalje.
Nekateri so delali po takrat idiotski zakonodaji, ki je vse to omogočala. Če ne bi bilo krize in bi vsi ti dobili reprogram kreditov, tudi danes ne bi bilo vseh teh postopkov. Zanimivo je tudi to, da so bili javnost in drugi, ko nam je šlo dobro v tej naši državici, zelo prijazni do odvetnikov, zdaj pa so odvetniki tisti, ki zavlačujejo, ki imajo visoke honorarje, ki onemogočajo, da bi pravica prišla na dan. Mislim, da potrebuje ta država eno treznjenje, en objektiven pogled na situacijo.
Imate rešitev, kako? (dolg premislek) Ja, gre za odgovornost medijev, ki ustvarjajo mnenje, kakovost politikov, ki ustvarjajo to državo, izobraževanje sodstva, odvetnikov, tožilcev, predvsem pa ne reševati situacije z zadolževanjem, zgolj z zniževanjem plač, temveč z gospodarskim prebojem.
Je vlada Mira Cerarja na pravi poti? Spremljam njegovo delo kot profesorja, pravnega teoretika. Prav je, da se je odločil, da gre v politiko. Kako mu bo uspelo, moram počakati vsaj sto dni.
Odvetniška zbornica vam je pred kratkim podelila nagrado za življenjsko delo. Kaj vam pomeni? Zbornica mi je podelila plaketo dr. Danila Majarona za prispevek k razvoju odvetništva. Ta nagrada mi veliko pomeni, saj mi je ni namenila politika, ampak stroka, torej kolegi. Ocenili so, da je bilo moje delo v stroki v zadnjih 48 letih, ko sem imel več kot 50 tisoč strank, primerno.