Torek, 2. 4. 2019, 15.57
5 let, 7 mesecev
Pahor: Vojnam se je mogoče izogniti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,55
6
Taboriščniki koncentracijskih taborišč druge svetovne vojne, izgnanci in ukradeni otroci so se danes pri predsedniku republike Borutu Pahorju z dijaki pogovarjali o svojih izkušnjah iz druge svetovne vojne. Mlade so pozvali, naj ne pozabijo preteklosti, ki Slovencem ni prizanašala.
"O vojnah odloča človek in tako je mogoče odločiti tudi, da ni vojne," je uvodoma dejal predsednik Borut Pahor. Današnji gostje so po njegovih besedah izkusili najbolj tragične plati naše zgodovine. "Tukaj smo zato, da ne pozabimo in da kot družba ohranimo zgodovinski spomin na gorje, po katerem smo vzkliknili: 'Nikoli več!'" je pojasnil.
Pahor: Vojnam se je mogoče izogniti
V sodobnosti se po njegovih besedah zdi, da je mir bolj ogrožen kot pred časom, imamo občutek, da je manj varnosti in da je med ljudmi nekaj več tesnobe. To so vedno znaki, ko mora biti človeštvo zaradi preteklih izkušenj z vojnami bolj pozorno na odnose med sabo, je pozval.
Kot je dodal, je pogovor pripravil tudi zato, da bi zgodovinski spomin ostal in da bi ga mlada generacija ohranila, ker pomaga pri zavedanju o pomenu miru in njegovega ohranjanja.
Dijakinje in dijake, ki so prišli s Slovenske gimnazije iz Celovca, iz Državnega izobraževalnega zavoda Gregorčič - šole s slovenskim učnim jezikom iz Gorice, Šolskega centra Nova Gorica, z Gimnazije Jožeta Plečnika Ljubljana ter Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, je med drugim zanimalo, kaj so današnji povabljenci občutili ob odhodu iz domovine. "Strah," je dejala Erika Fürst iz židovske družine v Murski Soboti.
Ko so družino leta 1943 odpeljali v Auschwitz, je bila stara 13 let. "Imela sem srečo, ker sem bila premeščena med otroke," je povedala. "Vedno sem bila lačna, žejna, prestrašena," se je spominjala.
Pomembno je poznati preteklost
Predsednica Društva izgnancev Slovenije 1941-1945 Ivica Žnidaršič je mladim na vprašanje, kaj storiti, da se kruta zgodovina ne bi ponovila, odgovorila, da je pomembno znanje. "Pomembno je vedeti, kaj se je v preteklosti dogajalo," je pozvala.
Po njenih besedah je bilo leta 1941 v tretji rajh izgnanih 45 tisoč Slovencev iz Dolenjske, Obsotelja in Posavja. Društvo se ob vsakokratnih akcijah fašističnih in nacističnih organizacij, ki se znova obnavljajo, s pismom obrne na Združene narode in Evropsko unijo. "Mi smo žive priče tega, kaj se je dogajalo," je dejala.
Povabljenci so z mladimi delili svoje življenjske zgodbe.
"Ko se je začela vojna, sem bila stara toliko kot zdaj vi," je dijakom dejala Dana Valič iz Ljubljane, ki je bila v koncentracijskem taborišču v Ravensbrücku. "Vojna je nekaj groznega. Takrat iz človeka pridejo na dan najhujše lastnosti," je opozorila.
Elza Kumer iz Gorice je spomnila na izkušnje iz Primorske, ki je z rapalsko pogodbo iz leta 1920 pripadla Italiji. Italijani so si prizadevali, da bi etnično izčistili ta prostor, tako da so se nekateri Slovenci čez noč znašli brez službe, veliko pa se jih je izselilo v takratno Jugoslavijo in druge dele Evrope, je spomnila. Kot 16-letno dekle je bila najprej zaprta v goriških zaporih, od tam pa je morala v Auschwitz.
Janez Žmavc je povzel svojo usodo enega od približno 650 ukradenih otrok, ki so jih leta 1942 zbrali v Celju, jih nasilno ločili od staršev in poslali v nemška taborišča na prevzgojo ali jih dali v posvojitev nemškim družinam.
Domove je morala med drugo svetovno vojno zapustiti približno petina Slovencev, med njimi jih je moralo 55 tisoč v nemška, italijanska ali madžarska koncentracijska taborišča.
Spomin na ukradene otroke ohranja tudi dokumentarni film Maje Weiss Slovenskemu narodu ukradeni otroci, je spomnil Janez Žmavc, predsednik Društva taboriščnikov ukradenih otrok.
Ob pogovoru je bilo predstavljenih tudi nekaj muzejskih eksponatov iz nemških koncentracijskih taborišč z razstave Muzeja novejše zgodovine Slovenije Slovenci v nemških koncentracijskih taboriščih.
6