Omerza: Udba je najdlje zasledovala Kocbeka

Omerza, ki je pri Mohorjevi družbi v Celovcu izdal knjigi Od Belce do Velikovca ali kako sem vzljubil bombo ter 88 stopnic do pekla, se je pred časom lotil raziskovanja arhivskih dokumentov – in presenečen ugotovil, da je marsikatera informacija iz polpretekle zgodovine težko ali celo nedostopna. Kot je pojasnil na današnjem predavanju v Študijskem centru za narodno spravo, je v nekdanji Jugoslaviji delovalo več t. i. obveščevalnih organizacij na različnih ravneh.

Odločali so politični veljaki

"Zanimivo je, da njihova glavna naloga ni bilo obveščanje, temveč spremljanje sovražnikov – le v manjšem delu so te organizacije opravljale delo klasičnih tajnih obveščevalnih službi. Udba je delovala kot politična policija – o aktivnostih niso odločali šefi te službe, temveč politični veljaki, ki so jih šefi Udbe o vseh dogodkih redno obveščali." Dejavnost "spremljanja sovražnikov" naj bi bila po Omerzi še toliko bolj razširjena med zamejskimi Slovenci na avstrijskem Koroškem in v Tržaškem zalivu, kjer naj bi posebej pozorno sledili bolj krščansko oziroma desno usmerjenim državljanom Jugoslavije. "Udba je uporabljala vse metode; del obveščevalne in kontraobveščevalne dejavnosti je zajemal poročila, prisluškovanja, zasledovanja in številne druge stvari. Nekatere, ki so jim sledili, so fotografirali, pogosto je bilo nameščanje prisluškovalnih naprav v stanovanja ali v pisarne ter nameščanje ovaduhov, ki so se pojavili kot sodelavci ali prijatelji – potem pa o tistem, ki so ga spremljali, sproti poročali nadrejenim."

Tito ni podpisal nobene likvidacije

Omerza je metode, kot so prisluškovanja in zasledovanja, uvrstil med bolj blage; po njegovih besedah je Udba uporabljala tudi bolj brutalne metode, kot so povojne likvidacije, bombni napadi in ugrabitve. "Bombni napad v Velikovcu ni edini tak napad, ki bi ga lahko pripisali Udbi – glede na dokumentacijo bi lahko vsaj še tri takšne poskuse atentatov na avstrijskem Koroškem pripisali slovenski veji te tajne obveščevalne službe." Kot je še povedal Omerza, je bilo politično vodstvo na zvezni ravni z vsemi takimi dejavnostmi v tujini seznanjeno. "Vseeno pa v arhivih ne boste našli niti enega dokumenta, ki bi pričal o tem, da je Tito podpisal kak ukaz o likvidaciji. O tem so se pogovarjali samo neformalno."

Sistem obveščanja je potekal tako, da je obveščevalec obvestil svoje šefe, vrh Udbe je poročal notranjemu ministru, ta pa sekretarju partije. Omerza je v arhivih odkril biltene, v katerih so bili objavljeni prepisi oziroma prevodi prisluškovanj in ki naj bi jih Udba redno vsakokrat znova posredovala zgolj peščici najvišjih političnih funkcionarjev. "Po moji oceni je Udba razpadla leta 1987, ko smo jih v času afere JBTZ potegnili na sonce. Takrat so izgubili svojo moč." Po mnenju Omerze je Udba najbolj nadzorovala ustanovo Rimskokatoliške cerkve (oziroma druge cerkve v drugih republikah), najbolj spremljan Slovenec pa je bil Edvard Kocbek, ki naj bi mu, kot trdi Omerza, Udba sledila od leta 1944 pa vse do smrti leta 1981.