Nasilje v družini kot brbotajoči ekonomlonec ali kako ubežati nasilnemu partnerju

Letos smo bili priča šestim družinskim tragedijam, ko so storilci žrtve ubili, nato pa v nekaj primerih sodili še sebi.

Družbena in socialna situacija vsaj za območje Ljubljane kaže na izrazit porast intervencij CSD zunaj delovnega časa, pojasni koordinatorka CSD za območje ljubljanske regije pri policiji Viktorija Bevc: "Do zdaj jih je bilo toliko kot v vsem lanskem letu."

Vsaka peta ženska "pade po stopnicah" V Sloveniji je žrtev psihičnega nasilja vsaka druga ženska, medtem ko je vsaka peta ženska žrtev fizičnega nasilja. Umik na varno je zato v primeru ogroženosti žrtve nasilja nujen, da se prepreči nadaljnja ogroženost žrtve nasilja in njenih otrok, pravi Tanja Hrovat Svetičičiz Društva za nenasilno komunikacijo (DNK).

"Za dolgoročnejšo varnost žrtve pa je nujno, da se čim hitreje sprožijo in končajo vsi postopki, ki jih ima na voljo država, da ustrezno sankcionira povzročitelja in ustavi nadaljnje nasilje," pojasnjujejo v društvu.

Žrtev mora nasilje prijaviti takoj, ko ga prepozna "Imamo vse, potrebne zakone, institucije, varne hiše, multidisciplinarne time, društva za pomoč žrtvam, pa kljub temu vsako tovrstno nasilje, ki se konča tudi tragično, pokaže na še kakšno pomanjkljivost. A najpomembneje je, da žrtev nasilje prijavi takoj, ko ga prepozna. Če tega ne stori, ta brbotajoči ekonomlonec, ki lahko vre nekaj let, enkrat preprosto eksplodira," pojasni varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer.

Pretresena je nad razsežnostjo pojava in se sprašuje, ali bo v prihodnje to način reševanja stisk: "Umirajo celotne družine, ki za seboj ne pustijo nobene zgodbe, zato težko odkrijemo razloge za takšna dejanja." Med najpogostejšimi razlogi so seveda ločitve oziroma razhod partnerjev in nato delitev premoženja, bolestno ljubosumje, boj za skrbništvo.

Vse je odvisno od žrtev, ki živijo v nasilnem okolju, pravijo na policiji, ki lahko ukrepa le, če žrtev nasilje prijavi.

Policija: Tako nasilnež kot žrtev nasilje pred okolico prikrivata Gre za proces prepletenih in kompleksnih odnosov med žrtvijo in nasilnežem, dodajajo na policiji. Takšen nezdrav odnos lahko traja tudi več let, tako žrtev kot storilec pa se običajno zelo trudita, da nasilje pred okolico prikrijeta.

Če žrtev od prijave odstopi, storilcu sporoča, da je nasilje sprejemljivo "Poznam primer, ko je žrtev storilca dvakrat prijavila policiji, pa prijavo tudi umaknila. Zato je zelo pomembno, da žrtve pri prijavi vztrajajo, čeprav se nasilnež medtem pomiri, obljublja, da tega nikoli več ne bo storil, absolutno pa je treba vztrajati, če nasilnež grozi. Tega ne gre podcenjevati," pravi Nussdorferjeva. "V primerih, ko žrtev prijavi nasilje, nato pa odstopi od prijave, celo zanika ali odklanja pomoč, s svojim ravnanjem nasilnežu sporoča, da je nasilno vedenje sprejemljivo," dodajo na policiji.

Letos 1687 primerov nasilja v družini Policisti so do 9. avgusta obravnavali 1687 primerov nasilja v družini, pri čemer so izrekli 643 ukrepov prepovedi približevanja žrtvam. V 241 primerih so izrekli globo, dvanajst nasilnežev, ki so ta ukrep kršili, pa so pridržali.

Leta 2013 so sicer obravnavali 3144 primerov nasilja v družini in izrekli 932 ukrepov prepovedi približevanja.

Kako varne so varne hiše? So žrtve, ki se odločijo, da nasilja ne bodo več prenašale, in se umaknejo v varno hišo, varne pred napadalci?

"V majhni Sloveniji in ob vsej novi tehnologiji se je težko skriti. Tisti, ki hoče izslediti žrtev, ves svoj prosti čas in denar nameni temu, v njem dozori naklep, da jo bo za vsako ceno našel. To je težko preprečiti," pravi Nussodorferjeva.

Tudi Bevčeva opiše zadnji primer, ko so žrtev namestili v varno hišo, kar naj bi pomenilo, da je ocena ogroženosti ničelna. Pa vendar so jo po dveh dneh morali odpeljati na urgenco, saj je storilec žrtev našel. Tudi v Društvu za nenasilno komunikacijo imajo tovrstne izkušnje.

Žrtev selijo z ene na drugo skrivno lokacijo "Ker ženska v tem primeru ni več varna, ji poiščemo drugo tajno lokacijo, kar pomeni ponovno selitev in menjavo okolja. Imeli smo tudi primer, ko je povzročitelj nasilja v bližini varne hiše najel stanovanje, dlje časa opazoval hišo in okolico, nato pa ugrabil otroke na poti v šolo. V tem primeru smo zaradi ogroženosti vse ženske in otroke, ki so bili takrat v varni hiši, preselili na druge tajne lokacije. Problem odkritja lokacije varne hiše je tudi v tem, da dejanje samo po sebi (še) ni kaznivo in ga je težko preprečiti," pojasni Hrovat Svetičičeva.

Tragedije je težko preprečiti A vsi ukrepi, ki jih ima država na voljo za ustavitev nasilneža, torej kazenske ovadbe, prepoved približevanja, so tako za žrtev kot storilca ter preostale družinske člane učinkoviti le ob močni podpori drugih strokovnih oseb, kot so CSD, zdravstvo, šolstvo, tožilstvo, sodišče in nevladne organizacije.

"Dejstvo je, da nikoli ne bomo mogli vsega preprečiti in čeprav je dobro, da imamo varne hiše, ki so nujno potrebne, ko je treba žrtve skupaj z otroki umakniti pred nasilnežem, pa varne hiše niso vse," pojasni Bevčeva. Varne hiše so le delček varnostne ocene, ki jo skupaj z žrtvijo naredijo na CSD in policiji. Žrtve se ne da kar zapreti, poudarja, gre za odprto situacijo, ko žrtve hodijo v službo, otroci pa v šolo.

Tudi žrtve so nepredvidljive A tudi žrtve so nepredvidljive, saj se mimo institucij dogovarjajo s storilcem, včasih tudi izsiljujejo, "če dobijo preveliko moč takrat, ko še ni čas za to", pravi Bevčeva. Okoli 15 odstotkov žensk v zadnjih desetih letih, ki so bile žrtve nasilnih partnerjev, obupa in se vrne v "varno nasilno" okolje, pravijo v Društvu za nenasilno komunikacijo. Največ posledic nasilja v družini nosijo otroci Kolateralna škoda nasilja v družini pa so otroci, poudarja varuhinja, ti ob nasilju oziroma tudi umorih doživljajo strašne travme.

Otroci so po zakonu o nasilju v družini najbolj zavarovana skupina, saj mora vsakdo, ki sumi, da je otrok žrtev nasilja, to prijaviti CSD, policiji ali tožilstvu, četudi ga na primer zavezuje poklicna molčečnost. Po zakonu je otrok žrtev, tudi če je samo priča družinskemu nasilju.

"Vzgoja je velikega pomena," pravi varuhinja in dodaja, da male žrtve postanejo veliki nasilneži. Zato je strogo proti fizičnemu kaznovanju. Kot pravi, se bo vsak mimoidoči odzval na nasilje odraslih in poklical policijo, medtem ko se zdi povsem sprejemljivo, da otrok kar na cesti dobi klofuto, "to je pa vzgoja".

In te male žrtve lahko pozneje postanejo nasilneži, začne pa se že "s terorjem v vrtcih, potem pa beremo naslove v medijih, da en otrok terorizira vso šolo ali vrtec. Obstajata dva razloga za to: ali je otrok bolan, na primer da je avtist, ali pa je nasilen. V vsakem primeru takšen otrok potrebuje pomoč in v obeh primerih se starši zavedajo nasilja svojih otrok, a se ne odzovejo ustrezno," dodaja.

Nasilnež potrebuje strokovno pomoč, a je sam ne bo iskal In pomoč, predvsem strokovno, potrebuje tudi nasilnež. "Sprememba nasilnega vedenja, ki je lahko naučeno in priučeno, zajema celovit in dolgotrajen pristop. Žrtvi in nasilnežu so lahko v veliko pomoč njeni sorodniki, prijatelji, znanci, sodelavci, ki se do nasilja jasno opredelijo kot nesprejemljivo, jim nudijo pomoč in podporo in v stikih s strokovnimi službami sodelujejo s podajo podatkov ter informacij," dodajajo na policiji.

A tako kot mora žrtev nasilje prepoznati in prijaviti, mora tudi nasilnež uvideti, da potrebuje pomoč in jo tudi poiskati. "Po mojih izkušnja zelo zelo malo storilcev poišče pomoč. To na CSD ugotovimo že ob prijavi policije o nasilju, ko tako z žrtvijo kot s storilcem opravimo razgovor, da bi ju motivirali za ureditev težav. Ne upam si reči, da je v ljubljanski regiji takšnih 20 odstotkov storilcev," doda Bevčeva.