Na Liffu vodomec za madžarsko Črno piko

Črna Pika/Fekete pont/Lesson Learned (R: Bálint Szimler) 

"Režiser Bálint Szimler z dogajanjem v šoli – eni najpomembnejših družbenih institucij – prikazuje boleče probleme sodobne Madžarske. To počne s svežino in humorjem, obenem pa s precizno in bolečo presunjenostjo. Ob tem se dviga nad aktualno družbeno kritičnost ter se v svojem posmehu neumnosti, podmuklosti, strahopetnosti, omejenosti in agresivnosti človeške narave pokloni požrtvovalnosti in svobodi. Navdušili so nas briljantno delo z otroškimi igralci in celotno zasedbo, prefinjena in suverena režija ter predvsem bogastvo smisla," je zapisala žirija v sestavi Taki Mumladze, Christos Nikou in Darko Sinko.

Režiser Balint Szimler je ob prejemu povedal, da so časi na Madžarskem trenutno težki, zato se jim je zdelo pomembno nekaj narediti. S filmom so želeli opozoriti na zastarele načine delovanja.

Balint Szimler Foto: STA V filmu so prikazali strog šolski sistem, v katerem ni prostora za popuščanje. Iz tega razloga je nastal brez podpore države in s kar 19 koproducenti. S tako veliko ekipo, s katero so začeli brez denarja, so ocenili, da je čas za solidarnost in za to, da čase, ki so po režiserjevih besedah polni prevar in zatiranja, prikažejo ne le na Madžarskem, ampak tudi drugod.

Ob prejemu kipca se je zahvalil za uvrstitev v osrednjo tekmovalno sekcijo Perspektive, kjer je bila konkurenca po njegovi oceni močna. Kot je v utemeljitvi zapisala mednarodna žirija, režiser z dogajanjem v šoli - eni najpomembnejših družbenih institucij - prikaže boleče probleme sodobne Madžarske. "To počne s svežino in humorjem, obenem pa s precizno in bolečo presunjenostjo. Ob tem se dviga nad aktualno družbeno kritičnost ter se v svojem posmehu neumnosti, podmuklosti, strahopetnosti, omejenosti in agresivnosti človeške narave pokloni požrtvovalnosti in svobodi."

Za film je že prejel posebno omembo na festivalu v Locarnu, kjer je bila nagrajena tudi glavna igralka, dobil pa je še nagrado kritikov. V izjavi za STA je povedal, da ga je gradil iz lastnih izkušenj, a je obiskal tudi več šol in se pogovarjal s tamkajšnjimi desetletniki, kot so vključeni v filmu, ter z učitelji, ravnatelji in učitelji, ki so jih odpustili iz političnih razlogov. "Opravil sem kar nekaj raziskav," je povedal.

Pojasnil je, da ga mnogi sprašujejo o času dogajanja, a da je film iz sedanjega časa, saj se na Madžarskem po njegovih besedah v zadnjih nekaj desetletjih ni nič spremenilo. "Nismo imeli denarja, da bi karkoli spreminjali na sceni, in nismo imeli priložnosti, da bi napravili nekakšno nostalgično občutje. V njem je tako, kot je dejansko in tudi odnos do otrok je enak, kot je bil takrat, ko sem bil otrok. Mogoče celo še slabši, saj je vlada vzela avtonomijo večini šol, nad njimi je zdaj institucija," je povedal režiser.

Dobra/Good One (R: India Donaldson)

Posebno omembo si je prislužil film Dobra Indie Donaldson. "Na videz majhen, nepretenciozen film se začne z velikokrat uporabljeno postavko, ki je: trije ljudje na izletu. A kljub neprestanemu ohranjanju preprostosti nam film odkriva vedno nove plasti, prej enodimenzionalni liki dobivajo vsakič novo barvo, spoznavamo jih po niansah. Režiserka India Donaldson se izkaže z natančnostjo pri lovljenju težko ulovljivih občutkov ter se ponaša z občutljivo in nežno režijo, ki v vseh ključnih stvareh zelo dobro ve, kaj počne," je zapisala žirija.

Oyu (R: Atsushi Hirai)

Nagrada za najboljši kratki film je šla filmu Oyu (Atsushi Hirai). "V tem sijajnem, spokojnem kratkem filmu običajen večer v javnem kopališču manjšega mesta preraste v katarzično izkušnjo, ob kateri se moški zave, da je na svetu sam. Vendar zgodba ni žalostna, še manj sentimentalna; če je film nadvse ganljiv, je to zasluga njegove zadržanosti, ki nas močno opominja, da so najbolj pretresljive zgodbe prav tiste, ki namesto razkrivanja zgolj nakazujejo," je zapisala žirija v sestavi Leonardo Goi, Anja Medved in Niko Novak.

Aqueronte (R: Manuel Muñoz Rivas)

Posebna omemba je šla filmu Aqueronte (Manuel Munoz Rivas). "Film, ki ga ne zanima razrešitev lastnih ugank, temveč nam raje dovoli, da v njih uživamo, je prava redkost. Prečkanje reke tu postane onstransko potovanje v presečišču med budnostjo in sanjami. Ob pretanjeni pozornosti do zvočne kulise in v meglo zavite vizualne podobe je film hipnotično doživetje, še toliko bolj zapeljivo zaradi načrtno nepojasnjenih skrivnosti," meni žirija.

April (R: Déa Kulumbegashvili)

Nagrado FIPRESCI, ki jo podeljuje mednarodna žirija svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev, je prejel film April Dée Kulumbegashvili. "Drzno in eksperimentalno proučevanje podeželskega življenja v Gruziji. Film se osredotoča na globoko osebno in univerzalno temo splava ter mojstrsko raziskuje družbene in kulturne omejitve v odmaknjenem okolju. Premišljena uporaba semiologije v kombinaciji z navdušujočo fotografijo pripoved obogati z dodatnimi pomenskimi plastmi. Film odlikuje inovativen pristop, ki omogoča svež pogled na kompleksne človeške izkušnje," je zapisala žirija v sestavi Igor Angjelkov, Hamed Soleimanzadeh in Maruša Kuret.

Kinotripova nagrada: Strupeno/Akipleša/Toxic (R: Saule Bliuvaite)

Žirijo za Kinotripovo nagrado letos sestavlja pet članov 9. Kinotripovega filmskega kluba: Nadja Alymova, Alja Budin, Gašper Macedoni, Maša Mramor, Lenart Zalar Schroers. Odločili so se za film Strupeno (Saule Bliuvaite). "Igrani film je brezčasen dokument, ki preizprašuje idealizirano podobo ženskega telesa, ta pa je včasih lahko tudi usodna," meni mlada žirija.

Ravno obratno/Volveréis/The Other Way Around (R: Jonás Trueba)

Žirija v sestavi Manca Cerar, Jure Mavrič in Erik Toth je odločala o nagradi art kino mreže Slovenije. Odločila se je za film Ravno obratno (Jonas Trueba). "Film je hkrati preprost, zabaven, a poln subtilnih podrobnosti in iztočnic za razmislek. Jonas Trueba s tem delom suvereno stopa po očetovih stopinjah, saj ustvarja film, ki je celovit, življenjski in iskren," je med drugim zapisala žirija.

Manas (R: Marianna Brennand)

Svoje je povedalo tudi občinstvo. Najvišjo povprečno oceno 4,71 je prejel film Manas v režiji Marianne Brennand. "Med dokumentarno raziskavo v odročnih vaseh amazonskega deževnega gozda sem spoznala ženske, ki so že od rane mladosti doživljale neizmerne travme kot žrtve spolnih zlorab v lastnem domu, hkrati pa spolnega izkoriščanja na tovornih plovilih, pravzaprav brez možnosti pobega. Na žalost ima večina nas žensk izkušnjo zlorabe, bodisi spolne, moralne ali psihološke, ki pusti globoke brazgotine in travme. S filmom Manas želim dati glas tem ženskam in dekletom, ki sicer nikoli ne bi bile slišane, ter počastiti zgodbe, ki so mi jih zaupale," je svoj film opisala režiserka.

Trendi Pet filmov, ki jih ne smete zamuditi na letošnjem Liffu

Trendi Kaj bomo gledali na letošnjem Liffu?