Nazaj v šolo
Torek, 3. 8. 2021, 10.57
3 leta, 2 meseca
Mama, ki šola otroka na domu: Učenja na pamet je minimalno #intervju #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,66
36
"Hči je zelo radovedna in pri učenju zelo samostojna, moje pomoči skoraj ne potrebuje. Uči se samoiniciativno, kadar hoče in kar hoče. Le na koncu leta preverim, ali dosega učne cilje," pripoveduje mama 13-letne deklice, ki bo letos prek izobraževanja na domu končala svojo osnovnošolsko izobrazbo. Šolanje na domu omogoča šolska zakonodaja od leta 1996, prvi primeri v praksi pa so se začeli pojavljati osem let pozneje, takrat so se na domu začeli izobraževati štirje otroci.
Gita Mateja de Laat in mož Wander doma šolata dva od treh otrok - hčerko, ki bo letos devetošolka, in srednjega sina, ki bo letos vpisan v drugi razred. Kot pravi, se sama se za šolstvo, preden je njena hči postala šoloobvezna, ni zanimala. Ko pa je ta dopolnila štiri leta, je začela raziskovati, katere vrste šol imajo na voljo starši v Sloveniji.
V letih je na tematiko izobraževanja na domu nabrala veliko izkušenj, strnila jih je v knjigo "Kam pa ti hodiš v šolo?". Od leta 2010 sodeluje tudi kot soustvarjalka vsebin na spletni strani Šola na domu, katere glavni namen je, poleg posredovanja informacij v zvezi s to obliko izobraževanja, tudi povezovanje staršev, ki šolajo svoje otroke na domu.
Mateja je avtorica knjige Kam pa ti hodiš v šolo.
Zakaj ste se odločili za izobraževanje svojih otrok na domu?
Nekaj let sem živela na Nizozemskem, zato sem vedela, da obstajajo različni pedagoški pristopi. Moževa družina po očetovi strani je namreč obiskovala montessori šolo (način poučevanja brez učbenikov, domačih nalog in ocen, op. p.).
Podzavestno sem pričakovala, da imamo tudi slovenski starši izbiro na šolskem področju. A sem se zmotila. Ko je moja hči postala šoloobvezna, je pri nas poleg javnih šol obstajala le waldorfska šola. Med raziskovanjem mogočih alternativ sem naletela tudi na šolanje na domu. Prebrala sem veliko angleške literature, ki obravnava tovrsten izobraževalni pristop, in navdušilo me je.
Z možem sva se nato odločila, da poskusimo šolanje na domu vsaj prvo leto. Naša izkušnja je bila tako pozitivna, da še vedno vztrajamo. Hči gre ta september že v 9. razred, še vedno kot šolarka na domu. Poleg tega se doma šola tudi srednji sin, ki gre zdaj v drugi razred.
V čem vidite prednosti?
Prednosti so številne. Opozorila bi na individualiziran pristop k učenju in poučevanju, kar omogoča večjo kakovost znanja. Odnos med starši in otroki je tesnejši, saj šolanje na domu neguje varno navezanost otroka na starše, staršem pa daje fantastično priložnost, da svojega otroka zares spoznajo. Omenila bi tudi boljšo socializacijo, ki ne more biti zdrava, če otroci nimajo dovolj spremljave odraslih in če se ne odvija v manjših skupinah vrstnikov.
Kaj pa slabosti?
Sama raje govorim o izzivih namesto o slabostih. Izziv je lahko organizacija dela in učenja. Izziv je lahko druženje z vrstniki, ker so preostali otroci ves čas v šoli ali na obšolskih dejavnostih. Izziv je lahko finančni vidik, saj se mora eden od staršev posvetiti družini, ne karieri, a vse je odvisno od prioritet, ki jih ima človek v življenju. Izziv je lahko hkrati tudi znanje staršev, predvsem v 3. triadi. Takrat si moramo poiskati pomoč, po navadi znotraj družinskega kroga ali kroga prijateljev in znancev.
Kljub temu, da je pouk doma, je vseeno zelo pomembno sodelovanje s šolo, saj mora otrok slediti učnemu načrtu javne ustanove.
Sodelovanje s šolo je pravzaprav zelo pomembno. Če je dobro, korektno in konstruktivno, potem močno pripomore h kar najbolj optimalni izpeljavi šolanja na domu. Če je sodelovanje težavno, potem je tudi izpeljava šolanja na domu težja. Starši moramo namreč slediti javno veljavnemu učnemu programu in poskrbeti za to, da naši otroci dosegajo učne cilje, ki jih določajo učni načrti.
Slika je simbolna.
Koliko ste starši pri poučevanju otrok potem sploh svobodni oziroma avtonomni?
Nismo torej v celoti svobodni, ker nimamo popolne izbire pri tem, kaj bomo poučevali. Večji prostor imamo samo pri možnostih, kako bomo poučevali. Kot že rečeno, šola na koncu leta preveri otrokovo znanje. A znanje je mogoče preverjati na različne načine, s pomočjo različno oblikovanih nalog.
Če otrok ne pozna tipov nalog, s katerimi učiteljica preverja njegovo znanje, se lahko zgodi, da svojega znanja ne bo znal pokazati. Če učiteljica z nami deli preverjanja znanja, ki jih tudi sama uporablja v razredu, potem je tudi naš otrok seznanjen s tipi nalog in možnost, da pokaže svoje znanje, se znatno poveča. Zato je narava sodelovanja s šolo tako pomembna.
V čem se izobraževanje na domu razlikuje od tradicionalnega učnega procesa v šoli?
Morda je največja razlika v tem, da šolanje na domu omogoča individualiziran pristop k učenju in poučevanju. Torej otroka lahko poučujemo na način, ki mu najbolj ustreza. Tega učenci v razredu niso deležni, saj so del velike skupine in poučevanje ni individualizirano. Danes vemo, da se otroci razvijajo na različne načine in v različnih tempih. Enako je z učenjem.
Mateja se je v Rusiji udeležila konference o šolanju na domu. Na sliki je skupaj z Mikom Donellyjem, enim izmed najbolj vidnih osebnosti na področju šolanja na domu v ZDA.
Kako to mislite?
Otroci svet spoznavajo na različne načine - nekateri prek postavljanja vprašanj, prebiranja literature, drugi morajo biti zelo dejavni, torej znanje usvajajo prek osebnih izkušenj, tretji za učinkovito učenje potrebujejo veliko gibanja, za četrte pa je nepogrešljiv domišljijski svet. Če te otrokove danosti pri poučevanju upoštevamo, potem bo otrokovo učenje zelo učinkovito in usvojeno znanje trajno. To šolanje na domu zagotovo omogoča in učenja na pamet je minimalno, če sploh kaj, vsaj v prvih dveh triadah.
Ali otroke poučujete vi sami oziroma ali imate pomoč zunanjih pedagogov? Prej ste omenili, da si je včasih treba poiskati pomoč, še najbolj takrat, ko otrok vstopi v tretjo triado. Vaša hči končuje zadnjo triado.
Oba otroka poučujem jaz, pri tem mi pomaga tudi sestra, še posebej pri naravoslovnih predmetih. Druge zunanje pomoči nimam.
Slika je simbolna.
Vaša hči bo letos končala deveti razred, kar pomeni, da bo prihodnje leto vpisana v javno šolo. Kakšen je vaš pogled na nadaljevanje šolanja? Menite, da bi lahko otroci imeli težave s prilagoditvijo v tradicionalni šolski sistem?
Ne vem. Tuje raziskave kažejo na to, da šolarji na domu s prilagajanjem na šolski sistem, ko enkrat vanj vstopijo, nimajo težav. Osebno o tem ne razmišljam. Prilagajanje me pravzaprav ne zanima in menim, da je včasih lahko celo škodljivo. Želim si, da bi moji otroci vedno obdržali osebno integriteto. To je zame najpomembnejše. Ker ti samo to da resnično notranje zadovoljstvo.
Povedali ste, da sami učite svoje otroke. Kako vzpostavite "avtoriteto" v času učnih ur oziroma imate pri tem kakšne težave?
Moj edini pravi izziv je, da moram slediti javno veljavnemu učnemu programu in s tem upoštevati učne cilje. Niso namreč vsi otroci pripravljeni na usvojitev določenega znanja in na razvoj določenih kognitivnih sposobnosti v času, kot določajo učni načrti. Obema otrokoma pa bi rada omogočila popolno svobodo v njunem učnem procesu. Kar ne pomeni, da lahko počneta, kar se jima zahoče. Pomeni pa, da bi jima rada omogočila takšno učno okolje, da se bosta učila stvari in razvijala tiste sposobnosti, za katere bosta razvojno pripravljena. To pa žal zaradi vezanosti na učne cilje ni mogoče.
Kakšna je potem dinamika vloge mame in hkrati učiteljice?
Vlogi mame in učiteljice se ne izključujeta. To neskladje je nastalo zaradi družbenih pogojev, v katerih se odvijata vzgoja in izobraževanje. Vzgoja otrok ne pomeni zgolj skrbi za fizično zdravje in privzgojo vrednot, temveč je vanjo vključeno tudi posredovanje znanja. Seveda je tovrstno pojmovanje odvisno tudi od definicije vzgoje. Če je otrok varno navezan na mamo in očeta, potem bo več kot voljan od njiju sprejemati tudi znanje. O tem govori teorija navezanosti, ki je del razvojne psihologije.
Kakšne metode poučevanja pa uporabljate? Omenili ste, da ste pred sprejemom odločitve za izobraževanje na domu prebrali veliko strokovne literature.
Uporabljam tri metode. Pri hčerki predvsem metodo unschoolinga, kar pomeni, da sledim njeni notranji motivaciji in zanimanjem. V praksi to pomeni, da je pri učenju samostojna, pomagam pa ji, ko pomoč potrebuje. Temu načinu učenja se reče tudi samovodeno učenje. Pri sinu pa uporabljam kombinacijo waldorfske učne metode in metode montessori. Sin ima namreč zelo bujno domišljijo in waldorfske metode nagovarjajo otrokovo domišljijo. Učni pripomočki montessori pa omogočajo zares jasno razumevanje učne snovi.
Kako pa je to videti v praksi? Ali to pomeni, da več poudarka namenite predmetom, ki so za otroka zanimivejši?
Učenje pri nas doma ni strogo razdeljeno na predmete, zato urnika torej sploh nimamo. Hči je zelo radovedna in pri učenju zelo samostojna, moje pomoči skoraj ne potrebuje. Uči se samoiniciativno, kadar hoče in kar hoče. Le na koncu leta preverim, ali dosega učne cilje. Če ji kaj manjka, to nadoknadiva.
Pri sinu je malo drugače. Je (še vedno) izredno igriv, potrebuje veliko gibanja in zanimanja za učenje nima. Ker je šele v prvem oziroma drugem razredu, ko je snov razmeroma nezahtevna in je ni veliko, večino znanja usvoji prek vsakdanjega življenja. Uporabljava pa tudi učne pripomočke montessori. Tako da se uči bolj kot ne "mimogrede", ko pa uporablja učne pripomočke, pa zelo uživa.
Pri posredovanju znanja je zelo pomembna tudi koncentracija otroka zato, da lažje sledi gradivu in ne nazadnje utrdi znanje. Bi rekli, da je otrok doma bolj sproščen in zbran?
Zagotovo. Še posebej, če starši pri poučevanju upoštevajo otrokova zanimanja, torej če proces učenja vzbudi otrokova notranja motivacija. Vsakdo, tudi otrok, se najlažje osredotoči na snov, če ga ta zanima. Zanimanje za nekaj pa je vedno posledica notranje motivacije. Koncentracija nikoli ne pride na ukaz, če pa že, pa je kratkotrajna, učenje pa bolj kot ne muka.
Kako je videti tipični šolski dan vašega otroka?
Pri nas tipičnega dneva ni. Naš dnevni urnik je odvisen od hčerinega urnika violine. Smo zelo spontana družina. Prilagodljiva v svojem delovanju in funkcioniranju in marsikomu bi se lahko zdelo, da smo kaotični. A samo na zunaj. Sledimo nekakšnemu notranjemu redu, ki pa se nenehno vzpostavlja glede na potrebe določenega dneva ali trenutka.
S šolanjem doma so pogosto povezani tudi stereotipi in predsodki, da se otroci zaradi manjšega stika s svojimi vrstniki težje socializirajo in so zato bolj sramežljivi in zaprti vase.
Prepričana sem, da se bodo ti stereotipi sčasoma sami razblinili, ko bo šolanje na domu bolj poznano. Po mojem mnenju pa je predvsem treba začeti malce drugače gledati na proces socializacije. O njej izčrpno pišem v svoji knjigi Kam pa ti hodiš v šolo?.
Danes preveč poudarjamo druženje z vrstniki in premalo primarno socializacijo znotraj družine. Podlaga za zdravo socializacijo je namreč varna navezanost otroka na starše, ki otroku daje stabilno čustveno zrelost pozneje v življenju. Če otrok oziroma človek ni čustveno stabilen, torej če nima zdrave samozavesti in zaupanja, če v njem živijo negativni občutki, slaba samopodoba, strah, nezaupanje in podobno, bo le s težavo razvijal svoje miselne sposobnosti in ne bo znal razmišljati s svojo glavo, kot rečemo.
Brez miselnih sposobnosti pa človek ne more razviti socialnih veščin. Vsega tega se premalo zavedamo. Kanadski razvojni psiholog Gordo Neufeld pravi, da je socializiran tisti posameznik, ki zna v harmoniji sobivati z drugimi ljudmi, a je hkrati zvest samemu sebi. Torej poseduje osebno integriteto. Morda se bo slišalo malo "trdo", toda meni splošno pojmovanje socializacije bolj diši po indoktrinaciji.
Slika je simbolna.
Ali ste kdaj začutili, da bi bila okolica zaradi vaše odločitve kdaj neprijazna? Kako se ljudje odzovejo, ko jim poveste, da so vaši otroci šolani doma?
Osebno nimam neposrednih negativnih izkušenj zaradi tega, ker šolam na domu. Ljudje se po navadi odzovejo bolj z začudenjem in presenečenjem. Včasih začutim tudi njihovo nelagodje, ampak redko. Pogosto sama pri navezovanju stikov z ljudmi rečem, da nisem čisto "po regelcih", da hodim po malo drugačnih poteh, kar večina pravzaprav sprejme z odobravanjem in zanimanjem. Takšne so moje izkušnje do zdaj.
Kako bi kot mama opisali to izkušnjo? Opažate, da sta vaša otroka srečna? Ker ne doživljata pritiskov, ki so jim pogosto podvrženi otroci v šoli, sta tudi manj pod stresom?
Osebno je zame izkušnja šolanja na domu neizmerno dragocena, ker mi omogoča, da svoje otroke zelo dobro poznam, da kar najbolj sledim njihovi notranji naravi. Torej, da pri vzgoji in izobraževanju upoštevam njihove močne in šibke točke, njihova nagnjenja, potenciale in darove. Zelo verjetno zaradi vsega tega doživljajo manj pritiskov in stresa in so posledično notranje bolj zadovoljni in srečnejši.
Video: Planet TV
Pogoji za šolanje na domu določeni v Zakonu o osnovni šoli, ki staršem ponuja pravico, da svoje otroke poučujejo v udobnosti lastnega doma. Staršem pri uveljavitvi te pravice ni treba podati utemeljenih razlogov, morajo pa šolo o tovrstni obliki izobraževanja obvestiti vsako šolsko leto posebej.
Na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport navajajo, da mora učenec pridobiti enakovreden izobrazbeni standard, kot ga zagotavlja program javne šole, ocenjevanje pa se izvaja v obliki izpitnih rokov, pri čemer mora šola starše učencev sproti obveščati o rokih in načinu izvedbe ocenjevanje znanja. Za napredovanja v naslednji razred veljajo enaka pravila kot za druge učence.
Čeprav je bilo šolanje na domu z zakonom sprejeto že 1996, smo v Sloveniji prve primere tovrstne oblike izobraževanja začeli beležiti šele leta 2004.
Statistični pregled otrok, ki osnovno šolsko izobrazbo pridobijo prek izobraževanja na domu:
36