Ljudmila in Luka: Ohcet, kot je še ni bilo!

Vse se je začelo precej nedolžno. Zgodovinske volitve v Grčiji pred dvema tednoma. Vsi so pričakovali zmago Sirize, a po tem, ko se je zgodila, je bilo v Sloveniji začutiti evforijo, kot da bi šlo tudi za slovensko zmago. Seveda predvsem za zmago levice, čeprav kislih odtenkov na zadovoljnih obrazih Socialnih demokratov Dejana Židana nismo spregledali.

Kisli odtenki desnice A naša analiza televizijskih prispevkov v upočasnjenem predvajanju je pokazala, da so se tudi na obrazih politikov slovenske desnice skrivali odtenki zavisti nad prepričljivo zmago kljubovalne Sirize.

Javne izjave so šle seveda povsem v drugo smer. Tudi Ljudmila Novak je poudarila, da Grčije ne moremo primerjati s Slovenijo in da je pravo zdravilo za našo deželo najboljši gospodarski program, program Nove Slovenije.

Nenavaden nemir v Ljudmilinem naslanjaču Prva dama krščanskih demokratov je večer po grških volitvah sedela v domačem naslanjaču in gledala poročila. Kar naenkrat je začutila nenavaden nemir. Novi grški premier Aleksis Cipras se ji je zazdel nekako domač, odločen, suveren. Kako hitro je prevzel oblast!

Nato je videla vodjo poslancev Združene levice Luko Mesca. Kako privržen je rdeči ideji, kar v Atene je šel spremljat volitve! Ljudmila je stresla z glavo in uspešno odgnala grešne misli.

Kratek dvom o ljubljenem vodji Luka se je noč po grških volitvah zbudil na škripajoči se postelji v "kao" trizvezdičnem hotelu v predmestju Aten. Kakšna noč, kakšna zmaga! Bil je evforičen in prepričan, da se bo rdeči grški požar v prihodnjih letih razširil po vsej Evropi, seveda tudi pri nas. Najprej bosta padli Španija in Irska, potem pa zmag kar ne bo konec! Medtem ko je pozno dopoldne srebal prvo kavico, ga je presenetila novica, da je ljubljeni vodja Cipras v vlado vzel desno stranko Neodvisni Grki. Hm, tole pa ni ravno navdušujoča novica, si je mislil Luka. Je to izdaja volje ljudstva? Je ljubljeni vodja na pravi poti?

Muke po Luki Luka je bil potrt, najraje bi kar zajokal. V stiski je pomislil na domovino, potem pa se mu je posvetilo: saj drugače ne more biti, v koalicijo je treba vzeti še kakšno stranko. Cipras bi z nekaj več sreče lahko vladal sam, saj mu pomaga dodatnih 50 mandatov, ki jih v Grčiji dobi zmagovalka volitev.

Kaj pa pri nas? Luka je na prihodnjih volitvah leta 2018 po tihem računal na 40 odstotkov glasov, a to ne bo dovolj za samostojno vladanje. Torej bo treba sprejeti kompromise. A koga vzeti v vlado?

Dejana Židana, ki glasno benti nad privatizacijo, njegovi tovariši pa so vztrajno dvigovali roke za? Alenko Bratušek, katere vlada je predlagala seznam 15 podjetij za prodajo? Mira Cerarja, ki je le izvajalec tistega, kar je sprejela Bratuškova? Karla Erjavca, ki ga zanimajo le pokojnine? O Janezu Janši ni želel izgubljati besed. Kaj pa Ljudmila Novak? Ne, ne in ne, desničarjev in neoliberalcev res ne more vzeti v vlado!

Otožni parlamentarni sprehodi in nenavaden nemir Ko se je vrnil v Ljubljano, ni mogel nehati razmišljati o volitvah, čeprav so bile še zelo oddaljene. Ko se je neki popoldan nekoliko otožno vračal iz parlamentarne menze, je kar naenkrat začutil nenavaden nemir. Le nekaj sekund pozneje je na parlamentarnih hodnikih srečal Ljudmilo. Zdelo se mu je, da ga milo in nekoliko sramežljivo pogleduje.

To se je v nekaj naslednjih dneh večkrat ponovilo. Enkrat se je celo ozrl za njo in ona se je v istem trenutku ozrla za njim. Vse to brez velikih besed, le vljudno sta se pozdravila.

Luka je vztrajno odganjal grešne misli, a vsako noč pred spanjem so se mu znova zarezale v zavest. Tudi zjutraj ni bilo nič bolje. Čez dan ni mogel misliti več na nič drugega.

Ljudmila šahira Tudi Ljudmila ni prezrla pogledov, v katerih je prebrala marsikaj. V mislih je šahirala in preigravala vse politične kombinacije do leta 2018. Da, če je Miro Cerar ni vzel v koalicijo zdaj, je ne bo niti čez nekaj let. Vprašanje je tudi, ali bo SMC sploh še kdaj tako močna stranka.

Dejan Židan je simpatičen, a Združena levica ga bo na prihodnjih volitvah povozila. Za Alenko Bratušek velja enako kot za Cerarja. Karla Erjavca zanimajo le pokojnine. O Janezu Janši ni želela izgubljati besed. Kaj pa Luka? Čeprav si je najprej odločno rekla: ne, ne in ne, s komunisti in antikristi res ne morem sodelovati v vladi, so jo že nekaj hipov za tem spet pograbile grešne misli.

Luka, me boš vzel? Čez nekaj dni se je nekoliko otožno vračala iz parlamentarne menze in znova začutila nenavaden nemir. Uzrla je Luko Mesca. Zdelo se ji je, da jo milo in nekoliko sramežljivo pogleduje. Vljudno sta se pozdravila in šla vsak svojo pot, a zdelo se jima je, da se morata ozreti nazaj. Ko so se njuni pogledi srečali, sta si stekla nasproti in si skočila v objem.

"Luka, me boš vzel?" "Da, Ljudmila." "Saj veš, da je lahko to samo politična ohcet?" "Da, Ljudmila, seveda!" "Kako bova to razložila svojim strankarskim sopotnikom in tovarišem?" "Če je lahko naš ljubljeni Cipras vzel Neodvisne Grke, tvoja Angela pa je storila nekoliko manjši greh, a je že dvakrat v vlado vzela nemške socialdemokrate, jih bova že nekako prepričala." "Prav imaš." "Ljudmila?" "Da, Luka?" "Saj veš, da je lahko to samo politična ohcet?" "Da, Luka, seveda."