Ko državljani stvari vzamejo v svoje roke

"Poslanci so izvoljenci ljudstva, v parlamentu morajo delovati v službi državljanov. Tega se premalo zavedamo," pravi podpredsednica društva Eko Anhovo in dolina Soče Mateja Sattler. Društvo je skupaj z Inštitutom 8. marec po več kot desetletju prizadevanj lokalnih aktivistov doseglo eno največjih civilnodružbenih zmag na področju ekologije. Državni zbor je namreč marca letos brez glasu proti "posvojil" njihov predlog zakona, ki je določil strožje ekološke standarde glede naprav za sosežig odpadkov. Predlog so vložili kot ljudsko zakonodajno iniciativo – ta zahteva podpise najmanj 5.000 državljanov.

K zgodbi Mateje Sattler in uspehu omenjenega društva se bomo še vrnili, najprej pa k aktualnemu referendumskemu dogajanju, še enemu načinu demokratičnega odločanja, kjer naj bi imeli državljani glavno besedo.

So državljani res na prvem mestu?

Glede na obljube političnega vrha s predsednikom vlade Robertom Golobom na čelu bodo državljani predvidoma novembra na posvetovalnem referendumu izrazili svoje mnenje o gradnji drugega bloka Nuklearne elektrarne Krško. Politična elita, z izjemo koalicijske stranke Levica, je projektu naklonjena.

Šlo bo za posvetovalni referendum, premier pa že napoveduje tudi možnost drugega referenduma, ko bodo čez približno tri leta znane vse informacije o projektu, po ocenah vrednem bistveno več kot deset milijard evrov. Če bo seveda prvi referendum prižgal zeleno luč za nadaljevanje dela na projektu.

Stranke vladajoče koalicije z izjemo Levice so se z opozicijo uskladile o razpisu posvetovalnega referenduma o drugem bloku Nuklearne elektrarne Krško. Foto: STA

Niso vezani na izid, toda …

Slovenska zakonodaja pozna več vrst referendumov, za politiko je pravno-formalno najmanj zavezujoč prav posvetovalni. "Državni zbor ni vezan na izid posvetovalnega referenduma," piše v zakonu o referendumu in o ljudski iniciativi. A neizpolnitev "političnega navodila" volivcev vpliva na zaupanje državljanov v politično elito.

Izid posvetovalnega referenduma je namreč tudi politično pomemben – če gre rezultat v prid določeni odločitvi, ki jo zagovarja vlada, potem ima z rezultatom referenduma večjo legitimnost za uvedbo te odločitve. Če je rezultat nasproten željam vlade, pa rešitve, ki so jih volivci zavrnili, težko uvaja brez političnih posledic. In seveda so politične posledice tudi, če vlada ne uvede rešitev, ki jih sama sicer ne zagovarja, a je tako navodilo volivcev.

Golobova vlada in parlamentarna večina bosta na takšnem političnem testu v prihodnjih mesecih, saj naj bi v zakone prelila referendumske odločitve z 9. junija, ko so državljani večinsko podprli ureditev pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, uvedbo preferenčnega glasu na parlamentarnih volitvah in legalizacijo konoplje za medicinsko in osebno rabo.

Moč 40 tisoč volivcev

Medtem ko posvetovalni referendum razpiše državni zbor na svojo pobudo, imajo državljani več besede pri zakonodajnem referendumu. To obliko neposredne demokracije ureja ustava v 90. členu, ki državnemu zboru nalaga razpis referenduma o zakonu, ki je že sprejet, če to zahteva najmanj 40 tisoč volivcev.

Če jih je dovolj proti, zakon pade

Državljani imajo torej pri takšnem odločanju zadnjo besedo in pravzaprav odločajo o tem, ali bodo zavrnili rešitve v zakonu, ki ga je sprejela parlamentarna večina. Da bi se to zgodilo, mora proti zakonu glasovati večina volivcev, ki so glasovali, hkrati pa mora zakonu nasprotovati najmanj petina volilnih upravičencev, kar pomeni približno 340 tisoč državljanov z volilno pravico.

Bridki referendumski porazi …

Običajno so sicer v ozadju referendumskih pobud politične stranke. Tako je bilo ob trojnem referendumu novembra leta 2022, ko je opozicija z SDS in NSi na čelu izgubila politično bitko proti Golobovi vladi glede zakonov o RTV Slovenija, o dolgotrajni oskrbi in o vladi.

… in velike zmage

Najbolj znan civilnodružbeni referendum pa se je odvil julija 2021, ko je koalicija številnih nevladnih organizacij, združenih v gibanje Za pitno vodo, zrušila spremembe zakona o vodah, ki jih je sprejela takratna vlada Janeza Janše. Ob rekordni udeležbi, ki je presegla 46 odstotkov, je proti zakonu glasovalo več kot 86 odstotkov udeležencev referenduma.

Nika Kovač, prvi obraz pobudnikov referenduma o spremembah zakona o vodah, na katerem so državljani ob rekordni udeležbi z veliko večino zavrnili predlog zakona vlade Janeza Janše. Foto: STA

Ustava sicer pozna še dve vrsti referenduma – o spremembi ustave in o mednarodnih povezavah. S prvim volivci, če to zahteva najmanj 30 poslancev, potrjujejo ustavne spremembe, ki jih je sprejel državni zbor. Da bi se uveljavile, mora za glasovati večina volivcev, hkrati pa se mora referenduma udeležiti več kot polovica volivcev.

60 odstotkov volivcev začrtalo zunanjepolitično usmeritev Slovenije

Z referendumom o mednarodnih povezavah pa volivci odločajo, ali lahko država del suverenih pravic prenese na mednarodno organizacijo, lahko pa glasujejo tudi o vstopu v obrambno zvezo. Referendum je uspešen, če za glasuje večina volivcev, ki so glasovali.

Takšna sta bila referenduma o članstvu v EU in zvezi NATO leta 2003, ki se ju je udeležilo 60 odstotkov volivcev. Za članstvo v Uniji je glasovalo skoraj 90 odstotkov volivcev, medtem ko sta za vstop v vojaško zavezništvo glasovali dve tretjini udeležencev referenduma.

O davkih nam ne pustijo odločati

Velja še omeniti, da zakonodaja prepoveduje referendume o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč, o davkih in drugih obveznih dajatvah, o ratifikaciji mednarodnih pogodb in o zakonih, ki odpravljajo protiustavnosti, predvsem na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Zakaj ne bi napisali svojega zakona?

Manj znano je, da imajo državljani možnost sami napisati zakon. Je pa pot do sprejetja takšnega zakona trnova. Statistika državnega zbora kljub temu kaže na velik porast takšnih pobud – ljudskih zakonodajnih iniciativ, ki morajo biti podprte s podpisi najmanj 5.000 volilnih upravičencev.

Po nekaj več kot polovici tega parlamentarnega mandata je bilo vloženih že 13 takšnih pobud, od tega sta dve še v postopku. Štiri pobude je parlament že sprejel. Za primerjavo – v celotnem prejšnjem mandatu so volivci vložili osem ljudskih zakonodajnih iniciativ, tri so bile prelite v zakon. V mandatu 2014–2018 je bilo takšnih pobud pet, sprejet je bil en zakon.

Parlamentarci so v mandatu 2011–2014 prejeli sedem pobud, nobene niso sprejeli, v mandatu pred tem pa so prejeli le eno pobudo, ki je niso upoštevali. Med letoma 2004 in 2008 sta bili vloženi dve zakonodajni iniciativi, ena je bila sprejeta. Pred letom 2004 je bilo skupno vloženih le pet pobud. Izvoljenci ljudstva morajo vse pogosteje odločati o zakonskih predlogih, ki jih s podpisi 5.000 volivcev vlagajo državljani. Foto: Nebojša Tejić/STA

Na kaj morate biti pozorni?

Kako poteka postopek vložitve predloga zakona v parlamentarno proceduro? Pisno pobudo skupaj z besedilom predloga zakona v parlament osebno prinese predstavnik predlagatelja ljudske iniciative. Besedilo mora vsebovati naslov zakona, uvod, besedilo členov in obrazložitev, enako kot velja za zakone, ki jih predloži vlada oziroma jih predložijo poslanci. Če predlog zakona ne vsebuje zahtevanih vsebin, predsednik državnega zbora predlagatelja pozove k dopolnitvi v 30 dneh. Če tega ne stori, se šteje, da pobuda ni bila vložena.

Po vložitvi predloga zakona predsednica državnega zbora določi 60-dnevni rok za zbiranje potrebnih 5.000 podpisov, podporo pa je mogoče oddati na upravni enoti ali pa preko e-uprave.

V primeru uspešnega zbiranja podpisov morajo parlamentarci predlog zakona obravnavati kot vse ostale v proceduri, kar pa tudi pomeni, da lahko predlog spreminjajo.

Premagali so cementarno

Zadnji uspešen primer ljudske zakonodajne iniciative so bile spremembe zakona o varstvu okolja, ki je določil strožje ekološke standarde glede naprav za sosežig odpadkov, kot so bile tiste v cementarni Salonit Anhovo. Predlog so vložili predstavniki društva Eko Anhovo in dolina Soče ter Inštituta 8. marec.

Po dolgih letih boja za čistejše okolje v Anhovem je bilo glasovanje v državnem zboru brez glasu proti velika zmaga pobudnikov, ki so odločitev poslancev pospremili z aplavzom in objemi.

Težki začetki, ignoranca, pritiski

Podpredsednica društva Eko Anhovo in dolina Soča Mateja Sattler pravi, da se najstarejši aktivisti za čistejše okolje v Anhovem borijo že 40 let, v društvu pa so aktivni desetletje. Prvo odločanje občanov se je sicer odvilo leta 2001, ko je velika večina krajanov glasovala proti sežigu odpadkov.

A politika, lokalna in nacionalna, je ignorirala mnenje občanov, bila naklonjena onesnaževalcu, občani pa so bili deležni številnih pritiskov, pravi Mateja Sattler. Prvi manjši preobrat se je zgodil s pozivom 600 zdravnikov leta 2019, da je treba pri sosežigu upoštevati načelo previdnosti, nato je prizadevanja civilne družbe zaustavila epidemija.

Najstarejši aktivisti za čistejše okolje se proti onesnaženju v Anhovem borijo že 40 let. Foto: Ana Kovač

Vztrajanje in medijski preboj

"Vztrajali smo. Pritiskali smo na občino in Agencijo RS za okolje. Bili smo tako glasni, da se je o problemu veliko pisalo," pravi Mateja Sattler in dodaja, da je drugi preobrat prišel ravno z medijsko pozornostjo.

Kljub temu sta propadla še dva poskusa spremembe zakona v državnem zboru. Nato so se odločili, da bodo stvari vzeli v svoje roke in zakon napisali sami.

Nič brez kislega jabolka

"Ključna je bila vztrajnost. Ni pričakovati, da bo politika rešila problem. Nikoli ga ne bo rešila sama, najboljše pobude vedno pridejo iz civilne družbe. Angažirali smo se tudi na lokalnih volitvah, oblikovali sta se dve državljanski listi. Mobilizirali smo se v lokalnem okolju, dobili smo tudi župana iz naših vrst," recept za uspeh pojasnjuje Mateja Sattler, ki tako priznava, da so morali ugrizniti tudi v kislo jabolko političnega angažmaja.