Kdo vidi Janšo kot političnega mogotca, kdo vidi politično likvidacijo?

Janez Janša ne bo več potoval med zaporom in parlamentom. Konec njegovega poslanskega mandata je konec politične poti, ki se je začela na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja v Zvezi socialistične mladine Slovenije. Zdaj se prekinja njegova institucionalna politična pot, a trdo jedro njegovih privržencev ne dvomi o tem, da se bo Janša znova vrnil.

Biblija na delu Kako politično zgodbo o odvzemu mandata Janši, ki dobiva že skoraj biblične razsežnosti, tudi zaradi branjenja njegovih kolegov v SDS in Janševih mnenj o montiranem procesu, vidita njegova sopotnika iz osemdesetih let? Kaj menita o moralno-etični dimenziji zgodbe? Zakaj je oziroma ni problematično, da bi bil Janša še naprej poslanec? Je slovenska politika na novem dnu?

Tisti, ki ni dolgo veslal z Janšo Včasih eden od vodilnih politikov LDS, večkratni minister ter nekdanji predsednik Zares in državnega zbora Pavel Gantar je bil v osemdesetih eden od vodilnih civilnodružbenih aktivistov. Na njegovem domu je nastala protestna izjava po Janševi aretaciji 31. maja 1988. Z Janšo nista dolgo veslala na istem političnem bregu, danes pa Gantar pravi, da imajo Janševi goreči privrženci prav, ko vlečejo vzporednice med letom 1988 in letom 2014.

Farsa nekega mogotca "Zgodovina se ponavlja, vendar so privrženci spregledali, da se tokrat ponavlja kot farsa. Leta 1988 se je sodilo 'disidentu' v sporu s protipravno državo, dobrih 20 let pozneje pa se je sodilo ekonomskemu in političnemu mogotcu, ki je politično moč in javno zaupanje uporabljal za lastne koristi."

Gantar je prepričan, da če ne bi šlo za Janeza Janšo, ampak za kateregakoli drugega poslanca, ne bi bilo zgodbe, ne bi bilo demonstracij njegovih gorečih privržencev, ne bi bilo teorij zarote in parlament bi ugotovil prenehanje mandata, kot se je to leta 2011 že zgodilo s pravnomočno obsojenim poslancem Slovenske nacionalne stranke Srečkom Prijateljem.

Zakaj je Janša dolgočasen? "Pri tem že naravnost dolgočasi sklicevanje obsojenega poslanca in njegovih privržencev, da gre za politični proces, saj še nismo videli obsojenega politika, ki se ne bi skliceval na politične ali medijske zarote," pravi Gantar.

Predsednik parlamenta v obdobju Pahorjeve vlade bi sicer raje videl, da bi sodišču z enako rigoroznostjo, temeljitostjo in doslednostjo, kot velja za obsodilno sodbo, uspelo presoditi prav nasprotno, toda čez težo dokazov ni moglo in smelo. "Navsezadnje je obsodba tako ikonskega politika, kot je Janez Janša, vrgla senco na vso politiko, tudi na tiste, ki pokušamo politiko razumeti kot dostojen poklic."

Janša sme, drugi ne smejo Za Gantarja je morala te zgodbe preprosta: enakost pred zakonom. "Ali je nekomu, ki se mu – upravičeno ali ne – pripisuje zasluge za osamosvojitev, dovoljeno, da se postavi nad zakon in sme počenjati vse tisto, česar drugi ne smejo?"

Tretja črka JBTZ David Tasič je v osemdesetih letih tako kot Gantar in Janša pisal za Mladino. Ne samo pisal. V obdobju najbolj intenzivnega demokratičnega vrenja v deželi, ki se je omahljivo poslavljala od socializma, je bil notranjepolitični urednik revije, ki je bila eno od središč, ki so narekovala tektonske spremembe. Nato je skupaj z Janšo, Ivanom Borštnerjem in Francijem Zavrlom postal tretja črka znamenite četverice JBTZ.

Topovska kritika totalitarizma Zdaj je Tasič založnik. Še vedno je velik Janšev podpornik. Tasičeve kritike razmer v Sloveniji niso nič manj ostre kot kritike, ki jih je usmerjal proti Jugoslovanski ljudski armadi pred 30 leti.

"Če bi živeli v normalni družbi, bi bilo povsem logično, da zapornik ne spada v parlament. Če bi živeli v normalni družbi, se o tem ne bi pogovarjali. To bi bilo nekaj samoumevnega. Toda v normalni družbi ne poznajo političnih zapornikov, ne poznajo montiranih procesov in sodnikov, ki so varuhi propadlih totalitarnih režimov," pravi Tasič. Temne sile udbomafije

Nekdanji novinar je prepričan, da je v Sloveniji zaradi političnih ciljev mogoče zapiranje političnih nasprotnikov ob "sočasni sinhronizirani medijski diskvalifikaciji". Sprašuje se celo, ali bo naslednji korak fizična likvidacija. "Tisto, kar temnim silam, ki pri nas vlečejo niti iz ozadja in se prepoznajo v imenu udbomafija, sploh ni tuje, saj so bile za to usposabljane in dobro plačane."

Tasič trdi, da so nekdanji morilci in njihovi nalogodajalci danes ugledni lobisti, svoje morilsko orožje pa so začasno spravili v bunkerje, saj ga ne potrebujejo – imajo dovolj drugih "demokratičnih" sredstev za dosego svojih ciljev. "V svojih rokah imajo sodstvo, medije, gospodarstvo, banke in zavarovalnice."

Janše niso mogli kupiti Janšev nekdanji tovariš v vojaškem zaporu na Metelkovi je prepričan, da se je v parlamentu zgodila neusmiljena politična likvidacija predsednika SDS. "Pred tem smo bili in smo še vedno priče pravosodni likvidaciji nekoga, ki je bil edina ovira za njihovo popolno obvladovanje vse družbe. Še pred tem in medtem smo bili priče njegovi medijski diskvalifikaciji, zapiranju ust in ignoranci. Z vsemi sredstvi so se lotili Janeza Janše, politika, ki ga niso mogli kupiti, pridobiti na svojo stran, zastrašiti in obvladati."

Kje se bo to končalo? Tasič verjame, da Janša v ekonomski krizi, ki uničuje temelje družbe, pomeni edino resno alternativo preživelim ideološkim modelom, ki so Slovenijo pripeljali v stanje brezupa. "Janši bi lahko celo uspelo. Tega mu niso smeli dovoliti. Lahko je še srečen, da iz bunkerjev niso potegnili morilskega orožja. Čeprav tudi to še ni izključeno. Veliko vprašanje je, kje se lahko konča ta politična likvidacija."