Ponedeljek, 4. 2. 2019, 17.56
5 let, 9 mesecev
Kakšne kakovosti je meso, ki ga šole dobijo z razpisi? #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,39
5
Zakonodaja šolam predpisuje, da morajo zagotoviti vsaj en obrok na dan, in sicer malico, za katero minister določi ceno, ki ni tržna. Drugače je s kosilom. Za šole ni obvezno in se jim mora še vedno splačati. S ceno morajo pokriti stroške in ne smejo poslovati z izgubo. "Za tri evre je še mogoče," pravi ravnatelj ene od osnovnih šol, a na razpisih zato izbirajo najcenejšega ponudnika. Dobavitelj pravi, da najcenejše ponudbe za svoje meso ne zagotavlja na račun kakovosti in da brez uvoza potrebam po mesu v Sloveniji ne bi mogli zadostiti.
Za malico v osnovni šoli je minister določil ceno 80 centov, za srednješolsko malico 2,42 evra na dan. Ceno malice s položnico plačajo starši in šola ne sme postaviti drugačne cene, pojasnjuje Marjan Gorup, ravnatelj Osnovne šole Prežihovega Voranca.
Drugače je pri kosilih, kjer lahko šola postavi takšno tržno ceno, kakršen je njihov strošek, da lahko obrok zagotovijo, zato tudi obroki niso preveč bogato narejeni. "Ko mi starši rečejo, da je hrana zanič, jim običajno rečem, naj sami sestavijo obrok za tri evre in bodo videli, kaj bodo lahko vključili vanj," pravi Gorup.
Država šolam zagotovi plačilo za delavca, ki pripravlja malico
Država hrane ne financira, zagotovi zgolj sredstva za plačo delavca, ki pripravlja malico, in zato, ker vanjo strošek dela ni zajet, lahko tudi zahteva netržno ceno malice v šolah.
"Kdor je zaposlen za pripravo malic, se mu izteče poln delovni čas na tem področju, če želiš pripravljati kosilo, pa moraš imeti zaposlene druge kuharje, zato za kosilo določamo tržno ceno, s katero ta strošek pokrijemo. Šolsko leto ima 190 šolskih dni, kuhar pa je zaposlen 365 dni na leto in mu pripada tudi regres. Denar zanj lahko dobim le v prehrani," je dejal Gorup.
Kot pravi Marjan Gorup, je zapleteno izračunati, koliko obrok šolo dejansko stane, da se jim to še splača in ne delajo izgube. "V tem primeru je namreč druga zanka - v šolstvu smo zavezani k poslovanju brez izgube, saj je ves denar, ki pride, namenski. Za obrok torej izračunamo, do katere mere se nam še splača in določimo ceno," pojasnjuje ravnatelj.
Starši učencev OŠ Prežihovega Voranca plačujejo 3,60 ali 3,80 evra za malico in kosilo skupaj, če pa se odločijo še za popoldansko malico – ta ne stane 80 centov, temveč en evro, ker ni subvencionirana – pa skupaj z njo starši plačajo 4,60 evra na dan za tri obroke. To je še vedno poceni, a če imajo starši več otrok, je znesek za prehrano kar visok," pravi Gorup.
Nihče od otrok na šoli ne ostane lačen
Okoli četrtina od 480 otrok, kolikor jih je na njihovi šoli, ima regresirano prehrano, ki jo subvencionira država. "Otrokom pomagamo urediti regres. Če tega ni mogoče tako urediti, imamo v izrednih primerih šolski sklad, ki pokriva razlike. Če bi bil pa kakšen otrok vseeno lačen, imamo na razpolago nekaj osnovnih živil, ki jih lahko dobi, če pride h kuharju, na primer jabolko in kruh s kakšnim namazom. Skrbimo, da nihče ne more reči, da ni dobil hrane, tudi če nima denarja, a pri nas se to redko zgodi, medtem ko bolj ko greš na obrobje, večja je v velikih naseljih na tem področju možnost tudi za kaj takšnega.
Največ polemik na svetih staršev povezanih prav s ceno prehrane
Zavezani so javnim naročilom, pove Gorup. "Če naročaš najcenejše izdelke, je lahko tudi kakovost najslabša. Tudi pri javnih razpisih je sicer mogoče naročati bolj kakovostne izdelke. To je mogoče, če so starši pripravljeni plačati več, na svetih staršev pa je največ polemik povezanih prav s ceno, čeprav v resnici nobena od šol nima drage prehrane," je dejal Gorup.
"S tem zneskom je to mogoče, če so pri javnih naročilih cene znižane tudi na račun predvidene letne količine naročanja. Pri mesarju lahko povemo, koliko mesa bomo v tem letu pri njem naročili, in on spusti ceno, da pri javnem naročilu pride na razmeroma nizek nivo. V računovodstvu nato izračunajo ceno delovne sile za vseh 12 mesecev in vrednost malice in kosila je okoli treh evrov, pojasnjuje ravnatelj, ki dodaja, da pod to ceno ne morejo.
Jedilnike sestavljajo organizatorji prehrane po smernicah za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih.
"Nikjer drugje v svetu šole ne zagotavljajo treh obrokov na dan"
Gorup meni, da imamo v Sloveniji najbolje urejeno prehranjevanje v šolah na svetu. "Take države, kot je Slovenija, na svetu ni niti v najbolj razvitem delu, na Švedskem, na Finskem. Tam tega, da bi imel otrok tri obroke v šoli, ni, oni prinesejo hrano s sabo in nikogar ne skrbi, ali bo otrok jedel ali ne," pravi ravnatelj, ki si težko predstavlja, kako bi to lahko še izboljšali, in dodaja, da morda le tako, da bi država financirala prehrano, a ob tem opozarja na zelo različno strukturo ljudi in težko določanje razmerij.
"Sicer pa je skrb za prehrano na starših. To je domena družine, ne šole," pravi ravnatelj šole s 480 učenci, kjer imajo tudi možnost brezmesnega menija. Posebnih diet je okoli deset odstotkov oziroma ima posebno dieto okoli 45 od 480 otrok. To je še dodaten strošek, ker je hrana dražja, za pripravo pa potrebujejo dodatno osebo, saj se ne kuha v istem kotlu kot za vse, kar bi bilo najlažje, pojasnjuje Gorup.
Pri javnih razpisih ni pomembna le cena
Jedilnike sestavljajo organizatorji prehrane po smernicah za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih, ki jih določa Zavod za šolstvo, in teh se je treba držati, da je prehrana zdrava in uravnotežena.
Lendita Kljajič Garbajs, učiteljica in organizatorka prehrane na Osnovni šoli Miška Kranjca, ki je sodelovala prav pri oblikovanju teh smernic, je pojasnila, pri javnih naročilih v šolah ne odloča le cena. Na njihovi šoli pri nekaterih sklopih živil odloča kakovost. Pomembno je poreklo, saj skrbijo, da je čim več živil iz lokalnega okolja, upoštevajo tudi eko certifikate in skbijo, da je embalaža povratna.
"Smernice za nas niso le priporočilo, obravnavamo jih kot zavezujoče"
Kot je dejala Kljajič Garbajsova, je za načrtovanje kakovostnega jedilnika zelo pomembno tudi število obrokov. Smernic pri tem ne jemljejo le kot priporočilo, temveč jih imajo za zavezujoče. Vnaprej pripravljena živila in živila z veliko maščobami, kot so rogljički, pice in hamburgerji, na jedilnik umeščajo zares le občasno.
"Če je na kosilo naročenih veliko otrok, je veliko več možnosti, da lahko zadostiš vsem kriterijem, torej da je prehrana zdrava, raznolika, uravnotežena, da so vključeni lokalni proizvajalci. Je pa treba za čisto vsak jedilnik vse zelo natančno izračunati, v to je treba vložiti veliko truda, še posebno v dnevih, ko so vključena lokalna živila," je povedala Kljajič Garbajsova.
Njihova šola je vključena tudi v shemo Sadje v šoli, zaradi česar imajo učenci ob malici kot dodatno ponudbo na voljo sveže sadje in zelenjavo.
Želeli bi si manj administracije, kjer ni potrebna
Kljajič Garbajsova meni, da bi moralo biti pri javnih naročilih manj administracije. "Podrobna administracija je smiselna tam, kjer gre za sledljivost živil. Več manevrskega prostora pa bi morali imeti tam, kjer bi lahko v sistem naših jedilnikov vključili več lokalno pridelanih živil, saj so to živila, ki so res kakovostna. A to je spet povezano s ceno. Zelo dobro bi bilo, če bi morda na tem področju država prišla naproti s subvencijami," je dejala Kljajič Garbajsova.
V jedilnik ne morejo vključiti več lokalnih ponudnikov, kot bi si jih želeli, ker so v nekaterih sklopih izpadli tudi zaradi cene. Tako je prav v primeru mesa. Čeprav imajo domačega dobavitelja, jim je meso s certifikatom, na primer meso živine, ki se prosto pase na pašnikih, precej nedosegljivo. To so rešili z izbiro preverjenega dobavitelja, ki jim dobavlja meso primerne kakovosti.
"Vedno smo zelo strogo preverjali kakovost živil, ki jih uporabljamo, saj vemo, da bi lahko napako storili samo enkrat," je dejala Kljajič Garbajsova, ki se ji zdi afera s poljskim mesom nepredstavljiva in grozljiva.
Pri oblikovanju jedilnika z organizatorko prehrane veliko sodelujejo tudi učenci. Kot pravi Kljajič Garbajsova, so ti čedalje bolj ozaveščeni o pomenu zdrave prehrane in znajo svoj predlog tudi dobro argumentirati.
Na njihovi šoli je 519 učencev, od tega je 18 takih, ki imajo stroge diete na podlagi zdravniških potrdil zaradi diabetesa ali hudih alergij.
Kot je dejal glavni kuhar osnovne šole, jim dobavitelji, ki so Celjske mesnine, Mesarstvo Oblak in Perutnina Pivka, garantirajo neoporečnost mesa in jim pri tem zaupa.
Glavni kuhar: Poreklo mesa nam ni znano, a dobaviteljem zaupam
Kot nam je povedal Marko Jovanovič, glavni kuhar na Osnovni šoli Miška Kranjca, ki z organizatorko redno sodeluje pri oblikovanju javnih razpisov in sproti strogo preverja kakovost živil, ki jo dostavijo šoli, jim poreklo mesa, ki ga dobivajo, ni znano. Na dobavnici je označeno s kodo, z lotom, ki omogoča sledljivost.
Kot je dejal, jim dobavitelji, ki so Celjske mesnine, Mesarstvo Oblak in Perutnina Pivka, zagotavljajo neoporečnost mesa, pri tem jim zaupa. Do zdaj je bilo meso vedno kakovostno in pošiljke še nikoli ni bilo treba zavrniti. Še posebno skrbni so pri preverjanju mletega mesa.
Dobavitelj: 65 odstotkov mesa je slovenskega, preostalo iz tujine
Za dobavo mesa številnim javnim zavodom prek javnih naročil že od leta 1991 skrbi Mesarstvo Oblak iz Žirov. Kot pravijo, so v vsakem razpisu javnega zavoda zahteve drugačne, zato bi težko posplošili, kaj šole največ naročajo. To je odvisno od njihovih potreb, od organizatorja prehrane, dobava pa se razlikuje tudi po območjih Slovenije - ponekod je več rdečega, drugod perutninskega mesa, na splošno ne bi mogli govoriti, so nam povedali.
Okoli 65 odstotkov mesa je slovenskega, preostalo uvažajo iz tujine. Uvažajo od dobaviteljev, ki so že njihovi dolgoletni partnerji. Na terenu imajo tudi svojega agenta, ki je v klavnicah prisoten ob vsakem nakladanju in že na mestu samem preverja kakovost. Surovino preverijo tako v klavnici kot ob sprejemu.
"Pri aferi mesa iz Poljske vse mečejo v isti koš, kar ni prav"
V primeru z mesom iz Poljske so vse skupaj zelo posplošili in vse vrgli v isti koš, pravi Nace Oblak, ki v podjetju skrbi za prodajo.
"Na Poljskem je verjetno okoli 200 ali 300 klavnic, natančnega podatka ne poznam, a to so ene od najbolj tehnološko razvitih klavnic. Gre za to, kaj in po koliko kupiš. Vsi mislijo, da je meso na Poljskem toliko cenejše, a vedeti je treba, da ne gre za velike razlike v ceni, če primerjamo slovensko in njihovo meso," pravi Oblak.
Sporno meso iz poljske klavnice naj bi v Slovenijo prišlo predelano v pripravke za kebab.
Slovenskega mesa ni dovolj, zato so ga primorani uvažati iz tujine
Kot pravi Oblak, se v javnosti pojavljajo napačni podatki o tem, da je Slovenija z mesom samooskrbna. "Je že res, da smo samooskrbni z junetino, s perutnino, a težava je, da v to ni vključena prodaja slovenskega goveda v tujino, torej na Hrvaško, v Italijo, Turčijo. V javno objavljenih podatkih ni prodaje živih živali, mesa, trupel v tujino. V avstrijski klavnici lahko brez težav kupimo meso slovenskega bika, ki je bil živ kupljen v Sloveniji in zaklan v Avstriji. To se šteje, kot da je del slovenske samooskrbe, a ni tako," pojasnjuje Oblak.
"Velike klavnice na Poljskem bi si takšno afero težko privoščile"
Kot pojasnjuje Oblak, gre pri uvozu iz Poljske za zelo velike in tehnološko napredne klavnice, v afero pa sta bili vključeni dve manjši. "Ne bom rekel, da to ni mogoče, a menim, da bi si največji kaj takšnega težko privoščili. To so naši dolgoletni partnerji in čeprav imamo kriterije zelo stroge, do zdaj s kakovostjo nismo imeli nikakršnih težav. Če agenti vidijo, da nam meso ne bi ustrezalo, ga niti ne naložijo, pa še v teh primerih ne gre za to, da bi bilo meso slabo, morda je zgolj preveč zamaščeno," pravi Oblak.
Najnižjo ceno na razpisu dosežejo drugače, ne na račun kakovosti mesa
Nižje cene ob prijavi na razpis ne dosegajo na račun kakovosti mesa, zato je skrb, da bi javni zavodi zaradi iskanja najnižje cene uporabljali meso nižje kakovosti, odveč, pojasnjuje Oblak. Po njegovem mnenju je v javnih zavodih večja težava neizobražen kader, pomanjkanje kuharjev in podobno.
Kot je pojasnil Oblak, na to, da lahko sami zagotovijo najnižjo ceno, vpliva več kriterijev. Poleg pomembnega dolgoletnega sodelovanja s partnerji, tudi to, da so srednje veliko podjetje in odkupujejo velike količine mesa. So tudi družinsko podjetje, zato marsikateri stroški, ki jih imajo večja podjetja, ti morda niso niti sami svoji lastniki, odpadejo.
"Farme in klavnice v tujini so daleč pred slovenskimi"
Po zakonu je za vsak segment določeno tudi kontroliranje kakovosti, kar počnejo tedensko. "Ni vse, kar je iz tujine, slabo. Če bi primerjali farme in klavnice v tujini s slovenskimi, so v napredku daleč pred našimi slovenskimi. Poleg tega, če ne bi uvažali iz tujine, vseh potreb sploh ne bi mogli zadovoljiti. Naše meso je iz Slovenije, Nizozemske in Litve. Uvažali smo tudi iz Poljske, zaradi afere pa se temu izogibamo, a zgolj zato, ker ljudje tega ne želijo, sicer je bilo z našim mesom vse tako, kot mora biti," je še dejal Oblak.
5