Kakšna je bila Slovenija pred 23 leti

Najprej poglejmo, katere stranke so nas popeljale v samostojnost. Leta 1991 je Sloveniji vladala koalicija Demos, ki je združevala Slovensko demokratično zvezo (SDZ), Socialdemokratsko stranko Slovenije (SDSS), Slovenske krščanske demokrate (SKD), Slovensko ljudsko stranko (SLS), Zelene Slovenije in Liberalno stranko (LS).

Demos po osamosvojitvi razpadel Demosa že dolgo ni več, zaradi različnih pogledov na lastninjenje družbene lastnine je razpadel kmalu po uspešni osamosvojitvi. Tudi nekaj strank, ki so sestavljale Demos, ni več oziroma so se "utopile" v druge stranke ali pa zdrsnile v popolno nepomembnost.

Ni več SDZ, stranke, v kateri je bila zbrana večina najpomembnejših osamosvojiteljev (Janez Janša, Igor Bavčar, Dimitrij Rupel, France Bučar, Jelko Kacin …) – po preimenovanju v SDZ-Narodne demokrate jeseni 1991, zaradi katerega je levo krilo zapustilo stranko in ustanovilo Demokratsko stranko, se ji na volitvah leta 1992 ni uspelo prebiti v parlament.

Na dediščino SDZ se sklicuje veliko strank, med drugim tudi Janševa SDS, nekdanja SDSS. SKD se je leta 2000 s SLS združil v SLS+SKD, a je že po nekaj mesecih veliko nekdanjih članov SKD ustanovilo NSi. Pravno je naslednica SKD stranka SLS, na dediščino SKD se sklicuje tudi NSi.

Nekdaj pomembne stranke so zdaj nepomembne Zeleni Slovenije in Liberalna stranka še obstajajo, a sta to le še dve nepomembni, zunajparlamentarni stranki. Liberalna stranka, sprva se je imenovala Slovenska obrtniška stranka (SOS), se je leta 1999 preimenovala v Socialno liberalno stranko.

V času Demosove vlade so bile v opoziciji stranke, ki so nastale iz nekdanjih družbenopolitičnih organizacij iz časa socializma: Liberalnodemokratska stranka (LDS), tj. nekdanja Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS), Socialistična stranka Slovenije (SSS), tj. nekdanja Socialistična zveza delovnega ljudstva (SZDL) in Stranka demokratične prenove (SDP), nekdanja Zveza komunistov Slovenije (ZKS). V parlamentu je od teh strank zdaj samo še SD, nekdanja SDP.

LDS se je marca 1994 združila z Demokratsko stranko, socialisti in delom Zelenih v Liberalno demokracijo Slovenije (LDS), ki je Sloveniji vladala kar 12 let, od leta 1992 do leta 2004. Nekdaj mogočna LDS je na predčasnih volitvah leta 2011 izpadla iz parlamenta. Številne člane LDS sicer najdemo v različnih strankah na levi strani političnega prostora (Pozitivna Slovenija, Zares, SD, SMC, Verjamem ...).

Kučan, Pučnik, Janša, Drnovšek, Peterle, Bučar V času osamosvojitve je bil predsednik predsedstva Milan Kučan, ki je bil nato predsednik države do leta 2002. Kljub upokojitvi naj bi Kučan ohranil veliko neformalno moč v slovenski politiki. Predsednik osamosvojitvene vlade je bil krščanski demokrat Lojze Peterle. Tako kot moč SKD je pozneje zatonila tudi Peterletova zvezda. Kot feniks iz pepela se je sicer nato vrnil z zmago na evropskih volitvah leta 2004, v slovenski politiki pa nima več takšne vloge, kot jo je imel v začetku 90. let. Predsednik parlamenta leta 1991 je bil France Bučar (SDZ). Tedaj že 68-letni Bučar je pozneje s svojimi (pogosto odmevnimi) nastopi še ohranjal vpliv v javnosti, pomembne politične funkcije pa ni imel več.

Vodja Demosa je bil Jože Pučnik, "motor slovenskega osamosvajanja". Pučnik, ki je bil tudi predsednik SDSS, je umrl leta 2003. Pomemben osamosvojitveni minister je bil tudi Janša, obrambni minister v Demosovi vladi, ki je imel osrednjo vlogo pri vzpostavitvi obrambe proti JLA. Janša je leta 1993 postal predsednik SDSS, ki se je pozneje preimenovala v SDS. Na procesu v zadevi Patria je bil obsojen na dveletni zapor, ki ga je začel prestajati pretekli petek. Po mnenju njegovih podpornikov je žrtev političnega procesa.

Janez Drnovšek, slovenski član jugoslovanskega predsedstva v času osamosvajanja, je zdaj že pokojni – umrl je leta 2008 zaradi raka. Po razpadu Jugoslavije je Drnovšek leta 1992 prevzel vodenje LDS, leta 1994 je postal tudi predsednik združene LDS. Med letoma 1992 in 2002 je bil slovenski premier, od leta 2002 do 2007 pa predsednik države.

Tranzicijska depresija med letoma 1990 in 1992 Večina politikov, ki zdaj vodijo najpomembnejše slovenske stranke (Karl Erjavec, Ljudmila Novak, Franc Bogovič, Zoran Janković, Alenka Bratušek, Dejan Židan …), je bila leta 1991 še daleč od vzvodov oblasti. Zdajšnji predsednik države Borut Pahor je bil v času osamosvajanja poslanec v skupščini oziroma parlamentu.

Slovenija se zadnje čase spopada s posledicami gospodarske krize in strukturnih napak, ki so se zgodile v času tranzicije. Gospodarska kriza je bila tudi leta 1991 oziroma v letih 1990−1992, ko je Slovenijo pestila t. i. tranzicijska depresija. Prehod iz socializma v nov gospodarski sistem je moral namreč potekati vzporedno z oblikovanjem nove države. Za nameček je Slovenija izgubila tri četrtine jugoslovanskega trga, izgubila je tudi trge na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze. Že leta 1990 je tako slovenski BDP padel za 4,7 odstotka, leta 1991 pa še za 8,1 odstotka (glej: Egon Žižmond, Ekonomika narodnega gospodarstva). BDP je začel spet rasti leta 1993, ko je slovensko gospodarstvo prebrodilo šok drastičnega krčenja trgov v nekdanjih jugoslovanskih republikah. Leta 1992 je morala Slovenija tudi sanirati svoj bančni sistem (podobno kot zdaj večmilijardno bančno luknjo).

Neusmiljeni boj za lastninjenje družbene lastnine Prehod v nov gospodarski sistem sta zaznamovala lastninjenje družbene lastnine in vračanje lastnine, nacionalizirane po drugi svetovni vojni. Jeseni 1991 je bil tako sprejet zakon o denacionalizaciji, ki je zlasti buril duhove zaradi vračanja premoženja Cerkvi. Marca 1992 je bil sprejet še en lastninski zakon – zakon o zadrugah, ki je lastninil premoženje družbenih zadrug.

Najbolj so se lomila kopja med desnico in levico glede zakona o lastninjenju podjetij. Zaradi različnih pogledov se je razklal SDZ in nato tudi Demos. Desnica je namreč zagovarjala privatizacijo družbenih podjetij s pomočjo privatizacijskih skladov in brezplačno razdelitvijo certifikatov, levica pa notranje lastninjenje, tako da bi družbena podjetja privatizirali zaposleni oziroma vodstva podjetij.

Novembra 1992 so sprejeli kompromisni zakon, ki je omogočil zunanje in notranje lastnike. Tako so na eni strani nastali t. i. pidovski baroni (zunanji lastniki), na drugi strani pa je zakon dajal osnovo za to, da so se čez nekaj let pojavili t. i. tajkuni – menedžerji podjetij, ki so postali notranji lastniki podjetij. Slovenci leta 1991 postanejo narod lastnikov stanovanj Še en lastninski zakon je zelo pomemben in je spremenil življenje večine Slovencev: jeseni 1991 je bil sprejet t. i. Jazbinškov zakon, ki je imetnikom stanovanjske pravice v družbenih stanovanjih omogočil, da so poceni odkupili družbena stanovanja. Ta zakon, imenovan po takratnem ministru za okolje Mihi Jazbinšku, je iz Slovencev naredil narod lastnikov stanovanj. Pozneje seveda ni bilo več mogoče tako poceni dobiti strehe nad glavo.

V času osamosvajanja je bilo vse do izteka moratorija, ki ga je določila brionska deklaracija, uradno plačilno sredstvo še jugoslovanski dinar, oktobra 1991 pa je bil uveden slovenski tolar. Tolar je bil uradna valuta Republike Slovenije vse do 1. januarja 2007, ko ga je zamenjal evro.

Leta 1991 tudi še ni bilo ne duha ne sluha o veletrgovskih centrih, ki so začeli rasti kot gobe po dežju v naslednjih letih. Prvi nakupovalni center je leta 1993 odprl Spar, ki je prišel na slovenski trg leta 1991, ko je odprl manjši supermarket. Tudi vozni park Slovencev se je po osamosvojitvi krepko moderniziral in postal bolj pester.

Tudi medijska krajina je bila leta 1991 malce drugačna kot zdaj. Interneta in internetnih medijev ter družbenih omrežij seveda še ni bilo, v Sloveniji (kot tudi drugod) so še vladali tiskani mediji. V Sloveniji je bila leta 1991 le ena televizija – RTV Slovenija. Ta je prvo resno komercialno konkurenco dobila šele leta 1995. Prav v času osamosvojitve je luč sveta ugledal nov dnevnik, desnosredinsko usmerjeni Slovenec, ki pa je čez nekaj let propadel.