Aleš Žužek

Sobota,
11. 1. 2014,
16.00

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

1

Natisni članek

Natisni članek

Jože Pučnik

Sobota, 11. 1. 2014, 16.00

8 let, 7 mesecev

Jože Pučnik – od političnega zapornika do očeta slovenske države

Aleš Žužek

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

1

Jože Pučnik je bil v obdobju komunizma vztrajen zagovornik svobodne družbe, zaradi pritiskov oblasti je moral zapustiti domovino. Ko se je vrnil, je postal motor slovenskega osamosvajanja.

Te dni mineva 11 let od smrti Jožeta Pučnika, intelektualca in politika, ki je močno zaznamoval slovensko zgodovino po drugi svetovni vojni. Rodil se je 9. marca 1932 v vasi Črešnjevec pri Slovenski Bistrici v kmečki katoliški družini, ki je med drugo svetovno vojno podpirala Osvobodilno fronto.

Uporniški mladenič z razlogom Zaradi svojega uporniškega duha in težnje po svobodnem razmišljanju je kmalu prišel pod drobnogled komunističnega režima. Že kot 19-letni gimnazijec v Mariboru je zaradi kritičnih pisanj v literarni list Iskanja dobil prvi poziv, naj se zglasi na Udbi. Prepovedali so mu opravljati maturo, šele po odsluženi vojaški obveznosti jo je opravil kot zasebnik.

Toda Pučnika, ki je bil po mnenju zgodovinarke Rosvite Pesek bojevnik, ki se ni nikoli vdal, ta prva trenja z oblastjo niso ustrašila. Še vedno je bil kritičen duh, ki je javno opozarjal na napake režima. Leta 1958, kmalu potem ko je diplomiral iz filozofije in svetovne književnosti, ga je komunistična oblast zaradi člankov v Reviji 57, v katerih je razkrival njene napake, obsodila na devet let zapora.

Zaprti Pučnik je postal ikona uporništva. Oder 57 je uprizoril Dialoge Primoža Kozaka, dramo o stalinističnem procesu, ki pravzaprav govori o Pučnikovi usodi. Kozak je napisal dramo Afera, ki prav tako govori o Pučniku, tudi Dominik Smole je zaprtemu oporečniku posvetil svojo Antigono.

Pučnik se je zavzemal za svobodno družbo, cena je bila njegova lastna svoboda Leta 1963 so ga po petih letih trde ječe, v kateri je izkusil samico, tepež, mraz in mučenje z ledeno vodo, pogojno izpustili. Toda Pučnik je še vedno ostal neuklonljiv bojevnik za bolj svobodno družbo, ne glede na ceno, ki jo je moral plačati.

Leta 1964 je v reviji Perspektive objavil kritiko kmetijske politike. Komunistična oblast ga je znova zaprla, zdaj za dve leti. Zaradi aretacije se ni mogel udeležiti svoje poroke s tržaško Slovenko Ireno Žerjal, zato se je v njegovem imenu z nosečim Jožetovim dekletom poročil njegov brat Ivan.

Pučnik je bil znova na prostosti leta 1966. Ker zanj zaradi politično neusmiljene oblasti v takratni komunistični Sloveniji ni bilo prostora, se je odločil za odhod v tujino. Skupaj z ženo in sinom Gorazdom ter skromnimi 50 markami v žepu je avgusta 1966 odšel v Zahodno Nemčijo.

Po svobodo v Nemčijo Da bi preživel, je poprijel za vsako delo. Kot fizični delavec je delal v cinkarni, opekarni, v pristanišču je raztovarjal premog. Ker so mu ob prvi aretaciji zaplenili diplomo, ljubljanska univerza pa mu ni želela posredovati kopije, se je moral v Nemčiji znova vpisati na dodiplomski študij filozofije in sociologije. Leta 1971 je doktoriral in se nato preživljal s poučevanjem sociologije na univerzah v Hamburgu in Lüneburgu.

V Nemčiji se je Pučnik, ki ga leta 1969 zapustila žena Irena in se skupaj s sinom vrnila v Trst, znova poročil. Druga žena, Nemka Christel, mu je rodila hčerko Katharino. Posvojil je tudi ženinega sina Marcusa.

Pučnik, ki je v Nemčiji postal podpornik nemških socialdemokratov, je znova postal politično dejaven v Sloveniji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pisal je članke v Novi reviji, v kateri je zahteval uvedbo večstrankarskega parlamentarnega sistema.

Motor slovenskega osamosvajanja Leta 1989 je postal eden od soustanoviteljev socialdemokratske zveze, predhodnice zdajšnje SDS, od novembra 1989 do 1993 je bil tudi njen predsednik. Postal je predsednik Demokratične opozicije Slovenije (Demos), ki je spomladi 1990 zmagala na prvih demokratičnih volitvah po drugi svetovni vojni. Manj uspešen je bil Pučnik na volitvah za predsednika predsedstva Slovenije, saj ga je v drugem krogu premagal nekdanji vodja slovenskih komunistov Milan Kučan.

Pučnik je bil kot predsednik Demosa "motor slovenskega osamosvajanja" (R. Pesek), saj je bil odločen zagovornik osamosvojitve Slovenije od Jugoslavije, medtem ko so nekateri, še zlasti v opoziciji, omahovali. Po uspešnem plebiscitu za samostojnost Slovenije 23. decembra 1990 je ves navdušen izgovoril znane besede: "Jugoslavije ni več! Zdaj gre za Slovenijo!"

Po osamosvojitvi Slovenije so se zaradi različnih stališč glede lastninjenja pojavile razpoke v koaliciji Demos, vlada, ki jo je vodil krščanski demokrat Lojze Peterle, se je začela resno majati. Pučnikovi socialdemokrati so spomladi 1992 za predsednika vlade podprli Janeza Drnovška – to dejanje je Pučnik pozneje obžaloval. V prvi Drnovškovi vladi je bil podpredsednik.

Slovo od politike Potem ko je socialdemokratska stranka na volitvah leta 1992 komaj prišla v parlament, je Pučnik odstopil, novi predsednik stranke pa je postal Janez Janša. Po koncu poslanskega mandata 1992–1996 se je dokončno poslovil od aktivne politike. Leta 1999 je postal častni predsednik stranke.

Pučnik je umrl 11. januarja 2003 v Nemčiji. Pokopali so ga v njegovem domačem kraju Črešnjevec. Leta 2006 mu je Drnovšek kot takratni predsednik države posthumno podelil najvišje odlikovanje Republike Slovenije, red za izredne zasluge, leta 2007 pa je prva Janševa vlada zaradi njegovih zaslug pri osamosvajanju sprejela sklep o preimenovanju brniškega letališča v Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana.