Četrtek, 12. 10. 2017, 21.27
7 let, 1 mesec
Jim bo tokrat uspelo popolnoma spremeniti Slovenijo?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0
3
Liberalizem je ideologija, ki se je v Sloveniji, tako kot drugod po stari celini, uveljavila v 19. stoletju. Poglejmo podrobneje njegovo zgodovino na Slovenskem.
V Sloveniji imamo veliko število strank, ki se sklicujejo na liberalizem, v prihodnjih mesecih pa naj bi dobili še eno liberalno stranko – stranko Prstan.
- Zakaj Slovenija še nikoli ni imela desnega predsednika
- Liberalna stranka Prstan - bo iz te moke kaj kruha?
- Zbogom, Ljubo Sirc
Mladoslovenci proti staroslovencem
Začetki slovenskega liberalizma segajo v šestdeseta leta 19. stoletja, v začetek narodnega prebujanja. Njegovi zametki se so oblikovali v krogu tako imenovanih mladoslovencev pod vodstvom Frana Levstika, ki so se vzpostavili kot konkurenca bolj konservativno usmerjenim staroslovencem pod vodstvom Janeza Bleiweissa.
A o pravem liberalizmu lahko govorimo od 80. in 90. let 19. stoletja, ko se je slovenski politični prostor razdelil na liberalni in katoliški tabor (zadnji so od liberalcev dobili posmehljivo oznako klerikalci).
Ivan Hribar je bil vodilni mož slovenskih liberalcev pred prvo svetovno vojno. Bil je velik zagovornik sodelovanja s Srbi in ustanovitve unitarne jugoslovanske države.
Liberalci proti klerikalcem
Prvaka slovenskih liberalcev sta bila Ivan Tavčar in znameniti ljubljanski župan Ivan Hribar. V začetku so bili precej močnejši liberalci, a uvedba splošne volilne pravice v Avstriji leta 1907 je razmerja moči postavila na glavo.
Prevlado je dobila katoliška Slovenska ljudska stranka (SLS) oziroma Vseslovenska ljudska stranka (VLS), na čelu katere sta bila Ivan Šusteršič, znan po vzdevku nekronani vojvoda Kranjski, in duhovnik Janez Evangelist Krek.
Liberalizem je, zgodovinsko gledano, politična ideologija evropskega meščanskega soja. Govorimo lahko o dveh vrstah liberalizma – celinskem in anglosaškem. Celinski liberalci, če jih tako imenujemo, so bili znani kot zagovorniki ustavne države in omejevanja moči monarhov in plemstva ter nasprotniki prevelike vloge cerkve oziroma vere v družbi. Vsaj v 19. stoletju so bili liberalci tudi zelo nacionalno usmerjeni in v prvih bojnih vrstah pri vzpostavljanju nacionalnih držav. Moč celinskih liberalcev je opešala z uvajanjem splošne volilne pravice, ki je bila voda na mlin socialističnim oziroma socialdemokratskim ter konservativnim in katoliškim strankam.
Anglosaški klasični liberalci
Ideološko jedro anglosaških liberalcev pa sta bila klasični liberalizem in zagovor svobodne trgovine. Temelje je v drugi polovici 18. stoletja postavil škotski ekonomist Adam Smith. Anglosaški liberalci so se dokončno uveljavili sredi 19. stoletja v Veliki Britaniji kot nasprotniki protekcionistov, ki so zagovarjali omejevanje uvoza žita oziroma hrane v Veliko Britanijo iz tujine. Klasični liberalci so tudi bili veliki zagovorniki nevmešavanja države v gospodarstvo, gre za tako imenovano ideologijo laissez-faire. Slovensko bi se temu lahko reklo: pusti pri miru ali roke proč (od gospodarstva, op. p.). Takšna stranka je bila britanska Liberalna stranka.
Slovenske liberalce rešila Srbija
Slovenski liberalci so bili potisnjeni v kot vse do zloma Habsburške monarhije in nastanka Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Njihova moč je bolj kot na opori med Slovenci slonela na tesnih povezavah s Srbijo in tako imenovano beograjsko čaršijo.
Na volitvah v ustavodajno skupščino novembra 1920 je bila v slovenskem delu nove države najuspešnejša Slovenska ljudska stranka pod vodstvom Krekovega naslednika Antona Korošca.
Albert Kramer (na fotografiji) je bil poleg Gregorja Žerjava najpomembnejši liberalni politik po prvi svetovni vojni, po Žerjavovi smrti leta 1929 pa tudi nesporni slovenski liberalni prvak vse do druge svetovne vojne. Med drugo svetovno vojno je bil Kramer član protirevolucionarne Slovenske zaveze.
Volitve leta 1920
A najmočnejša stranka, Koroščeva SLS, ni dobila absolutne prevlade, ampak zase skromnih 37,7 odstotka. Velik del glasov med kmečkimi volivci ji je odščipnila Samostojna kmetijska stranka, ki je bila liberalna izpostava na podeželju. Samostojni kmetijci so dobili 20,8 odstotka glasov.
Sledili sta dve marksistični stranki: Jugoslovanska socialdemokratska stranka (JSDS) z 18,7 odstotka in novoustanovljena Komunistična stranka Jugoslavije z 10,3 odstotka. Socialistični tabor je torej dobil nekaj manj kot tretjino volilnih glasov.
Liberalci dobili manj glasov od komunistov, a so postali najpomembnejši
Šele na petem mestu je bila Jugoslovanska demokratska stranka (JDS), njen del so bili tudi slovenski liberalci. Dobila je 7,7 odstotka. Za njo je bila s štirimi odstotki Narodna socialistična stranka. Ta stranka je bila liberalna izpostava, ki je nabirala glasove med delavci.
A ker je bila na ravni SHS zmagovalka JDS, so postali liberalci znova glavna politična sila na slovenskem ozemlju. Slovenski liberalci so v beograjski skupščini podprli unitaristično in centralistično vidovdansko ustavo ter zagovarjali ideologijo o Slovencih kot plemenu enotnega jugoslovanskega naroda.
Ljubo Sirc
Ena od glavnih ikon slovenskih klasičnih liberalcev je zdaj že pokojni Ljubo Sirc. Ta je bil sin Franja Sirca, enega od najbolj uspešnih predvojnih slovenskih industrialcev. Ljubo in Franjo Sirc sta po vojni postala tarči komunistične represije, saj so oba zaprli in obsodili na Nagodetovem procesu leta 1947. Strti Franjo Sirc je kmalu umrl, in sicer že leta 1950, Ljubo Sirc pa je leta 1955 pobegnil na Zahod. Ustalil se je v Veliki Britaniji in pisal ekonomske članke, v katerih je napovedoval propad komunizma.
A hkrati je bil kot liberalec starega, predvojnega kova zagovornik Jugoslavije. Verjetno je to razlog, da je bil na predsedniških volitvah leta 1992 kandidat stranke LDS, ki je bila v letih 1989–1991 zadržana do slovenskega osamosvajanja od Jugoslavije. Na teh volitvah, na katerih je premočno zmagal Milan Kučan, je Sirc dobil le 1,5 odstotka glasov. Prepričan, da ga LDS ni dovolj podpirala oziroma da ga je kandidirala s figo v žepu, se je oddaljil od stranke in postal njen velik kritik. Sirc se je pozneje zbližal s stranko SDS in se leta 2010 tudi včlanil vanjo.
Slovenski liberalci in Orjuna
Tudi v razvpiti Orjuni, Organizaciji jugoslovanskih nacionalistov, ki se je po metodah precej zgledovala po italijanskih fašistih, so imeli pomembno vlogo slovenski liberalci.
Na poznejših volitvah si je SLS, ki je začela zagovarjati slovensko avtonomijo znotraj Kraljevine SHS, opomogla in spet dobivala več kot polovico glasov.
Liberalci in kraljeva diktatura
A liberalcev, ki so bili povezani z Beogradom in so imeli veliko moč v gospodarstvu, niso mogli popolnoma postaviti na stranski tir, tako kot v Avstriji po letu 1907.
Slovenski liberalci so še več moči dobili leta 1929, ko je kralj Aleksander uvedel diktaturo, razpustil parlament in prepovedal stranke. Po ponovni uvedbi strankarstva so se slovenski liberalci leta 1933 vključili v Jugoslovansko nacionalno stranko (JNS).
Zgoraj omenjeni britanski Liberalni stranki so na prelomu 19. in 20. stoletja vajeti v roke prevzeli tako imenovani novi liberalci, ki so v želji, da bi liberalci vladali tudi v obdobju splošne volilne pravice, Liberalno stranko usmerili v levo. Liberalna stranka je tako v Veliki Britaniji med letoma 1906 in 1914 postavila temelje britanske socialne države. Podobna je bila usmeritev tudi kanadskih liberalcev, zato pojem liberalizem v Kanadi in sosednjih ZDA označuje socialno usmerjeno ideologijo, to, kar v Evropi označujemo z besedo socialna demokracija. Klasični liberalci so zato v ZDA začeli uporabljati oznako libertarci oziroma libertarstvo.
Liberalci in tako imenovana plava garda
Med drugo svetovno vojno so bili slovenski liberalci del protirevolucionarnega tabora in so organizirali tako imenovano plavo gardo oziroma slovenske četnike (uradno so bili del kraljeve Jugoslovanske vojske v domovini).
Plavogardisti so bili najšibkejša vojaška formacija, precej šibkejša od vaških straž (bela garda), povezanih s SLS, in partizanov. Potem ko so po kapitulaciji Italije partizani uničili plavo gardo v Grčaricah, liberalci niso bili več vojaško pomembni.
Partijski liberalci, kot je bil Stane Kavčič, so se precej razlikovali od pravega liberalizma.
Partijski liberalizem
Po drugi svetovni vojni je oblast v Jugoslaviji in s tem v Sloveniji prevzela komunistična partija. Liberalci tako kot katoliški tabor v novi Jugoslaviji niso imeli več nobene politične vloge in teže.
V šestdesetih letih se je sicer dela reformno usmerjenih komunistov, kot je bil v Sloveniji Stane Kavčič, oprijela oznaka liberalci, ampak to ni bil pravi liberalizem. Če že, so bili bližje socialdemokraciji kot liberalizmu.
Liberalni začetki Slovenske demokratične zveze
V obdobju slovenske pomladi se je ustanovilo veliko strank, med njimi tudi Slovenska demokratična zveza (SDZ). Ta stranka, ustanovljena januarja 1989 pod taktirko Dimitrija Rupla, se je najprej povezovala z Liberalno internacionalo.
Prvi predsednik SDZ, ki je bila svojevrstna konservativno-liberalna stranka, je bil Dimitrij Rupel.
ZSMS-jevski liberalci in Grosovi liberalci
Na liberalizem se je od leta 1989 začela sklicevati tudi nekdanja socialistična mladinska organizacija ZSMS. Razglasila se je za liberalno stranko.
Za liberalce pa so se leta 1990 razglasili tudi v Slovenski obrtniški stranki (SOS) in se preimenovali v Liberalno stranko (LS). Ker je bil njihov v javnosti najbolj opazen član poslanec Vitomir Gros, se jih je oprijelo ime Grosovi liberalci.
Liberalni demokrati, Janez Drnovšek in združena LDS
ZSMS-jevski liberalci so se leta 1990 preimenovali v Liberalnodemokratsko stranko (LDS). Na čelo te stranke je leta 1992 prišel nekdanji slovenski član jugoslovanskega zveznega predsedstva Janez Drnovšek.
Predsednik LDS Janez Drnovšek je vodil slovenske vlade med letoma 1992 in 2002.
Maja 1992 je Drnovšek tudi prevzel vodenje slovenske vlade. Leta 1994 se je LDS skupaj z Demokratsko stranko (ta je nastala po razkolu v SDZ), Socialistično stranko Slovenije (nekdanja SZDL) in Zelenimi – ekološko socialno stranko združila v Liberalno demokracijo Slovenije (LDS).
LDS vladala do leta 2004, nato zaton
LDS je imela v Sloveniji vodilno vlogo vse do leta 2004, ko jo je premagala SDS. Nekdaj vsemogočna LDS se je nato v opoziciji razcepila – del vplivnih članov je pristopil k Socialnim demokratom, zmagovalcem volitev leta 2008, del je ustanovil zdaj že pokojno stranko Zares.
Mićo Mrkaić
V začetku 21. stoletja je velik vpliv v slovenski javnosti dobil ekonomist Mićo Mrkaić, ki je odločno zagovarjal omejevanje vloge države v gospodarstvu in klasični liberalizem v slogu Adama Smitha, Friedricha von Hayeka in Miltona Friedmana. Skupine njegovih somišljenikov med ekonomisti se je prijelo ime mladi ekonomisti. Ti so imeli pomembno vlogo na začetku Janševe prve vlade. Mrkaić, ki mu v Sloveniji ni uspelo prodreti s svojimi idejami, je pozneje odšel v ZDA, njegovi privrženci in somišljeniki v Sloveniji pa so imeli pomembno vlogo pri ustanavljanju Državljanske liste leta 2011 ter so vplivali na gospodarski program NSi pred volitvami leta 2014. A kot kažejo volilni izidi desnih strank od leta 2008, klasičnemu liberalizmu (nasprotniki klasičnega liberalizma raje uporabljajo oznako neoliberalizem) v Sloveniji ni uspelo dobiti množične podpore med volivci.
ŽIvotarjenje stranke LDS
LDS od leta 2011 životari zunaj parlamenta, a se je po drugi strani veliko nekdanjih vplivnih članov te stranke pridružilo novim strankam. Kot nekakšne naslednice LDS lahko poleg zdaj že ugasle stranke Zares vidimo tudi Stranko Alenke Bratušek in Stranko modernega centra (SMC). Vse tri stranke, LDS, Stranka Alenke Bratušek in SMC, so vključene v zvezo liberalnih strank Alde.
Gregor Virant je bil nekoč veliki up slovenske politike.
Spodleteli projekt z imenom Državljanska lista
Članica Alde je tudi Državljanska lista. V primerjavi s prej omenjenimi liberalnimi strankami, ki bi jih lahko pogojno označili za levoliberalne stranke, je bila Državljanska lista poskus oblikovanja stranke, ki bi temeljila na klasičnem liberalizmu oziroma, pogojno rečeno, desnem liberalizmu.
Stranka, ki jo je ustanovil Gregor Virant, je na predčasnih volitvah leta 2011 dosegla lep uspeh (8,4 odstotka glasov) in je Pozitivni Sloveniji odščipnila dovolj glasov, da Zoran Janković po volitvah leta 2011 ni mogel sestaviti vlade.
Bo Prstan nadaljeval tam, kjer je omagala Državljanska lista?
Državljanska lista, ki se je soočala z izgubo podpore med volivci, se je ob padcu Janševe druge vlade leta 2013 za nameček še notranje razcepila ter na predčasnih volitvah leta 2014 izpadla iz parlamenta.
Eno od glavnih vlog pri Prstanu ima Blaž Vodopivec.
Po svoje je projekt stranke Prstan nov poskus zagovornikov klasičnega liberalizma, potem ko je projekt Državljanske liste neslavno spodletel. Prihodnost bo tudi dala odgovor na vprašanje, ali bo slovenskim klasičnim liberalcem tokrat uspelo spremeniti Slovenijo v skladu s svojo ideologijo.
3