Nedelja, 2. 6. 2019, 12.30
5 let, 6 mesecev
Izjemne najdbe iz ljubljanskega podzemlja #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,53
Izkopavanja na Erjavčevi ulici blizu predsedniške palače in vlade dopolnjujejo pretekle ugotovitve, hkrati pa ponujajo vpogled v način življenja iz časa rimske Ljubljane.
Če ste se v zadnjem času sprehodili po Erjavčevi cesti, med stolpnico NLB in gledališčem Drama, ste lahko opazili, da v sklopu prenove ulice potekajo tudi arheološka izkopavanja, ki so se začela konec letošnjega februarja. Arheologi so naleteli na številna presenečenja, med katerimi so tudi predmeti, ki segajo celo v čas pred nastankom Emone.
Dela na Erjavčevi skupaj s tistimi, ki so potekala na Kongresnem trgu, na območju Šumija, NUK II in Slovenske ceste, razkrivajo resnične razsežnosti gradnje Emone.
Vodja ekipe arheologov Matej Draksler pravi, da izkopavanja na tem območju Ljubljane dopolnjujejo pretekle ugotovitve, hkrati pa ponujajo vpogled v način življenja iz časa rimske Ljubljane.
"Tovrstna dela prinašajo nova spoznanja in potrditve nekaterih domnev o življenju obzidane naselbine na levem bregu Ljubljanice."
Rimska Emona velja za eno od idealnih uresničitev koncepta mesta s pravokotno urbanistično zasnovo, značilno za avgustovske kolonije v severni Italiji.
Trenutna dela na Erjavčevi skupaj s tistimi, ki so potekala na Kongresnem trgu, na območju Šumija, NUK II in Slovenske ceste, razkrivajo resnične razsežnosti gradnje tega rimskega mesta.
Gostinski lokal ...
Arheologi so odkrili ostanke insule, poimenovane XXXVII, na podlagi katerih so izvedeli več o načinu gradnje in arhitekturi v tistem času. Insula je stavbni otok oziroma parcela, ki jih je bilo v Emoni 47. Izraz izhaja iz latinščine – insula pomeni otok.
"Prvotno leseni arhitekturi je sledila gradnja iz grajskega peščenjaka in malte, ki jo zaznamuje kakovostna in natančna zidava. Tlaki so bili narejeni iz zbite gline, predelne stene pa običajno zgrajene na kamnitih temeljih."
Notranjost insule je bila funkcionalno ločena na stanovanjski in trgovsko-obrtniški ali gostinski del.
"Kot je bilo tipično za rimska mesta, je imel del objekta sprednjo stranico odprto na ulico, zato predpostavljamo, da je bila tu prisotna gostinska ponudba. V notranjosti prostora smo našli tudi peči in kurišča, s katerimi so se ogrevali in pripravljali hrano, da so si lahko mimoidoči Emonci postregli s kosilom," pojasnjuje Draksler.
"Večinoma smo našli predmete, ki so jih občani uporabljali v vsakdanjem življenju," pravijo arheologi.
... in stanovanja za družine italijanskih vojakov
Drugi del zgradbe je bil bivanjski. "Iz najdenih predmetov sklepamo, da je bil stanovanjski del bolj kakovostno opremljen, kar nakazuje na to, da so tu živeli občani srednjega razreda," razlaga Draksler.
V nadaljevanju pove, da iz materialnih ostankov lahko razberemo profil prebivalcev, žal pa nikoli ne bomo vedeli, ali je bil lastnik gostinskega objekta tudi lastnik stanovanjskega.
Čeprav so Emono zgradili vojaki, pa so tu kasneje živeli civilisti. "Najprej so se v Emono preselili odsluženi vojaki in veterani ter pripadniki aristokratskih družin iz severne Italije skupaj s svojimi sužnji, kasneje pa so tukaj živele predvsem družine vojakov iz Padske nižine. To je bila zato civilna naselbina, v kateri je prevladoval srednji sloj prebivalstva," pojasnjuje sogovornik.
Od kuhinjskih pripomočkov do vojaških odlikovanj
Poleg kupa gradbenega materiala, kuhinjskega in lončenega posodja so med izkopavanji naleteli tudi na amfore, vrče in celo na fino namizno posodje, v katerem so stregli hrano.
O mestnem življenju v tistem času pričajo tudi številne najdbe. "Večinoma smo našli predmete, ki so jih občani uporabljali v vsakdanjem življenju. Čeprav morda tovrstni predmeti niso zanimivi za vsakogar, so vsekakor pomembni za stroko, saj nam pripovedujejo zgodbo in dopolnjujejo zgodovinsko sliko tega, kar nam je že znano. Predmeti nam pripovedujejo zgodbe teh ljudi."
Poleg kupa gradbenega materiala, kuhinjskega in lončenega posodja so med izkopavanji naleteli tudi na amfore, vrče in celo na fino namizno posodje, v katerem so stregli hrano. Med zanimivejšimi najdbami pa izstopajo kovinske, kot so fibule (sponke za spenjanje oblačil), ki so bile značilne za vojaško nošo ter takšne, ki so jih nosili zgolj meščani.
Izkopali so še nekaj nakita in novcev. "Odkrili smo tudi keltski srebrnik, kar je precej redko na tem območju," razlaga Draksler. Številni drugi najdeni predmeti so bili izdelani iz kosti, med njimi pa so koščene žličke, igle za lase in kozmetični pribor.
Sponka, ki se je prenašala iz roda v rod
Arheologe pa je zelo razveselila tudi najdba nastavka za perjanico, ki je bila del vojaške čelade. Znotraj insule so naleteli tudi na izjemno najdbo falere - vojaškega odlikovanja, ki so ga vojaki nosili na svojih oklepih.
"Takšni kosi so precej redki, tako da smo bili zelo veseli najdbe tega predmeta," pravi arheolog.
Najstarejši najdeni kos sega v čas prvega stoletja pred našim štetjem, kar pomeni, da je še starejši od same Emone. To je fibula ali sponka. "Z raziskavami nam je uspelo priti v čas do začetka prvega stoletja, se pravi v obdobje gradnje Emone, ta predmet pa je bil še sto let starejši oziroma starejše izdelave, kar pomeni, da se je najverjetneje prenašal iz roda v rod prek dedovanja."
Tokratna izkopavanja na dveh območjih v dolžini 90 metrov opravljata dve ekipi izkopavalcev.
Rimljani rušili vse pred sabo
Gradnja Emone je bila po besedah sogovornika velikopotezen projekt, še posebej ker je nastal v obdobju, ko gradnja še ni bila tako načrtna. V tem času še niso vzpostavljali kanalizacijskih jaškov ali vodovoda. Čeprav je bila Emona takrat manjše mesto, je bila vseeno zelo pomembna strateška postojanka, zlasti v svojem zgodnjem obdobju, ko so Rimljani iz Italije prodirali proti vzhodu.
"Kasneje je sicer izgubila pomembnost, saj se je meja premaknila do Donave in Rena. Svoj preporod je nato ponovno doživela v poznem rimskem obdobju, ko so na to območje začela prodirati germanska ljudstva. Zaradi obrambnega zidu, ki jo je obdajal, je delovala kot zapora proti vdorom proti Italiji."
Po prihodu v Ljubljano so Rimljani močno posegli v obstoječo arhitekturo. "Vsa tla na mestu nastajajoče Emone so zravnali ali nasuli," pravi Draksler in dodaja, da prav zato le redko najdejo kakšen predmet iz obdobja pred Emono.
Tokratna izkopavanja na dveh območjih v dolžini 90 metrov opravljata dve ekipi izkopavalcev. Kot pravi vodja del, je izkopavanje na območju Emone predvidljivo, saj je bilo mesto pravokotne oblike, odlikoval pa ga je pravilni razpored ulic in hiš. "To nam olajša delo, saj natančno vemo, kje smo in kaj lahko pričakujemo, če arheološke ostaline seveda niso bile že predhodno uničene," pravi.
Odnos ljudi oziroma mimoidočih v bližini najdišč se močno izboljšuje, pravi Draksler, kakšen mimoidoči arheologe tudi kaj vpraša.
Do kdaj bodo potekala izkopavanja?
Ker izkopavanja potekajo v sodelovanju z gradbenimi izvajalci arheologi, svoja dela prilagodijo območjem, ki so trenutno v gradnji. Celotnih ulic in cestišč namreč ne morejo zapreti naenkrat, saj morajo biti ta prehodna za promet in pešce. Draksler pojasnjuje, da se odnos ljudi oziroma mimoidočih v bližini najdišč močno izboljšuje.
"Še pred kakšnimi desetimi leti smo bili podvrženi negativnim komentarjem, zdaj pa smo deležni njihove podpore. Nekateri se celo ustavijo in nas kaj vprašajo. Zelo se trudimo biti dostopni in veliko več truda vlagamo v to, da tudi širša javnost spozna zgodovino Ljubljane. Javna in predvsem dostopnejša predstavitev rezultatov raziskav bistveno pripomore k pozitivnejšemu odnosu ljudi do zgodovine mesta in do zaprtih cest," dodaja.
Vsa izkopavanja na območju Ljubljane potekajo v sodelovanju Arheološkega raziskovalnega konzorcija za Ljubljano ter Muzeja in galerij mesta Ljubljane.
