Četrtek, 20. 10. 2022, 13.42
2 leti, 1 mesec
Gorenak: Kako bo ta sodnik lahko neodvisno sodil?
Vinko Gorenak, nekdanji poslanec državnega zbora in notranji minister, je na svojem blogu objavil razmišljanje o imenovanju Aleksandra Karakaša na mesto vrhovnega sodnika, ki se mu v tretjem poskusu obeta potrditev v državnem zboru. Gorenak meni, da bo izvolitev, če bo do nje prišlo, zakonita, toda nihče se ne vpraša, kako bo ta sodnik lahko neodvisno sodil. Zapis z dovoljenjem avtorja objavljamo v celoti.
Sodni svet - Aleksander Karakaš - v tretje gre rado
Novembra 2016 sem kot poslanec v državnem zboru na tej spletni strani objavil prispevek z naslovom "Sodnik Karakaš je žrtev arogance sodstva". Takrat je sodni svet državnemu zboru predlagal Aleksandra Karakaša, višjega sodnika v Mariboru, za mesto vrhovnega sodnika. Sodni svet je bil skrajno aroganten v smislu, da mi odločamo, kdo bo vrhovni sodnik, naloga poslancev je zgolj formalna, da naš predlog potrdijo.
Po mojem spominu je bila to druga zavrnitev izvolitve sodnika v državnem zboru, prva se je namreč zgodila leta 2015 z zavrnitvijo imenovanja Anite Dolinšek za višjo sodnico.
Kakšna so razmerja med sodno in zakonodajno vejo oblasti
Naš ustavnopravni sistem je tak, da sta sodna veja oblasti (sodstvo s sodnim svetom) in zakonodajna veja oblasti (državni zbor) enakopravni in neodvisni. Sodišča sodijo vsem nam, tudi poslancem, in državni zbor mora sodbe spoštovati, državni zbor pa sprejema zakone in sodstvo jih mora izvajati. Na tej točki je preprosto povedano zid, prek katerega ne more ne ena in ne druga stran.
Hkrati pa sodišča lahko posegajo v državni zbor tako, da sodijo tudi poslancem (imuniteta poslancev je varovalka, ki je državni zbor za poslance ni uporabil več kot 20 let). Poslanci pa hkrati imenujejo sodnike. Gre torej za ravnovesje izvajanja oblasti, pri čemer mora ena stran spoštovati odločitve druge in obratno. Ravnovesje je vzpostavljeno tudi v ustavi, saj so sodniki pri svojih odločitvah samostojni (125. člen) kakor tudi poslanci (82. člen).
V primeru imenovanja Aleksandra Karakaša na mesto vrhovnega sodnika smo takrat imeli poslanci pomisleke tudi zato, ker je kandidat sodeloval pri obsodilni sodbi Franca Kanglerja, čeprav sta ga na nepravilnosti in nezakonitosti opozorila zdajšnji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice dr. Marko Bošnjak, takrat odvetnik Franca Kanglerja, in nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič. To je bil razlog, da smo pred odločanjem zahtevali dodatna pojasnila sodnega sveta. In kaj smo dobili?
Sodni svet je spisal pravi pamflet obtožb vseh poslancev, s katerim nas je ozmerjal, Simona Kustec Lipicer iz takrat največje koalicijske stranke SMC ga je označila tudi za žaljivega do poslancev. V tem pamfletu so, če skrajšam, poslancem sporočili, da o imenovanju in presojanju kandidature odločajo oni in da je naloga nas poslancev zgolj tehnične narave, da torej pritisnemo gumb za, da nimamo nobene pravice karkoli spraševati. Kakršnokoli drugačno dejanje si pa predstavljajo kot napad na neodvisnost sodstva. No "grmelo" je tudi iz sodniškega društva in ust Branka Masleše, predsednika vrhovnega sodišča. Ta je v morebitni zavrnitvi imenovanja Aleksandra Karakaša videl kar hudo ustavno krizo.
Neodvisnost poslancev pri glasovanjih, ki je zagotovljena, kot že rečeno v 82. členu ustave, ni zanimala nikogar, ne sodnega sveta ne sodniškega društva in tudi ne Branka Masleše. Tako početje vseh imenovanih seveda ni sprejemljivo. Njihovo početje bi lahko primerjali z namišljeno situacijo, v kateri bi predsednik državnega zbora dobil zahtevo za dovoljenje za sojenje dvema ali trem poslancem. Si zamislite, kaj bi bilo, če bi spisal tak pamflet, v katerem bi ozmerjal sodstvo, in jim dopovedoval, da je to nespoštovanje zakonodajne veje oblasti, da je to napad na zakonodajno vejo oblasti in da smo na pragu ustavne krize. Tega si ni mogoče predstavljati. Toda prav to si je v obratnem smislu privoščilo pravosodje. Tudi ali pa prav zato je sodnik Aleksander Karakaš leta 2016 postal dejansko žrtev pravosodja in ne poslancev.
In zgodilo se je. Poslanci državnega zbora so odločili. Rezultat glasovanja je bil zelo zgovoren, le 32 poslancev je predlog sodnega sveta potrdilo, kar 36 pa jih je bilo proti. Kandidat torej ni bil izvoljen, in to z glasovi proti, ki jih ni prispevala le opozicija, ampak tudi takratna leva večina v državnem zboru.
Sodni svet ne odneha
Sodni svet pa ni odnehal, niti kandidat ni odnehal. Leta 2021 je sodni svet potrdil enak predlog, Aleksandra Karakaša je predlagal za vrhovnega sodnika. Tudi drugič se ni izšlo. Kandidatu je zmanjkal en glas in zato ni bil izvoljen na mesto vrhovnega sodnika.
In danes smo predsednika sodnega sveta Vladimirja Horvata na Mandatno-volilni komisiji državnega zbora ponovno poslušali, kako poje slavospev strokovnosti in primernosti višjega sodnika Aleksandra Karakaša za mesto vrhovnega sodnika. Niti besedice, vsaj v uvodni predstavitvi, o tem, zakaj je bil kandidat leta 2016 in leta 2021 že zavrnjen v državnem zboru. Današnje glasovanje na Mandatno-volilni komisiji državnega zbora (devet glasov za in šest glasov proti) je jasno pokazalo, da bo kandidat tokrat v državnem zboru izvoljen. Če bo tako, potem tisti pregovor o tem, da "v tretje gre rado", res drži.
Sklepno
Sodni svet! Vse lepo in prav. Tudi zakonita bo taka izvolitev, če bo do nje prišlo, toda nihče se ne vpraša, kako bo ta sodnik lahko neodvisno sodil. Že v primeru Kangler je dokazal, da je pristranski in da sodi politično in ne strokovno (njegove odločitve so bile razveljavljene). Povsem jasno je, da bo tudi kot vrhovni sodnik v primeru izvolitve v državnem zboru ravnal povsem enako, le da bodo njegove odločitve še toliko pomembnejše. Ne sprenevedajmo se, to je tudi cilj leve politične opcije, ki ima v zdajšnji sestavi državnega zbora večino. Sodstvo kot sistem pa s takimi odločitvami vse bolj tone v brezno, točneje povedano: še bolj bo v vlogi branika leve politične opcije.
37