Torek, 26. 8. 2025, 4.00
9 ur, 42 minut
Generalmajor, ki je bil najprej kemik
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,15
"Naborništvo sem opravil še v Jugoslovanski ljudski armadi. Takrat si v resnici nisi mogel ničesar izbrati – pred komisijo si stal v spodnjih hlačah, oni pa so odločili, kam boš dodeljen. Mene so poslali v šolo za rezervne častnike, ker je bilo takrat premalo kandidatov. Tega si nisem želel, niti nisem razmišljal, da bi bila vojska moja karierna pot. Študiral sem kemijo, se zaposlil v civilnem podjetju kot glavni kemik, potem pa je prišla vojna," se spominja Božič.
"Vojska ni bila moj načrt – bil sem kemik," pravi generalmajor Dobran Božič, danes svetovalec ministra za obrambo. V novi epizodi Spotkasta se spominja, kako je iz civilnega podjetja, kjer je delal kot glavni kemik, stopil v teritorialno obrambo. V svoji bogati karieri je nato poveljeval domačim enotam ter mednarodnim kontingentom na Kosovu in v Afganistanu, bil načelnik Generalštaba Slovenske vojske, izkušnje pa nabiral tudi kot vojaški predstavnik pri Združenih narodih in državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve. Danes poudarja, da je cilj oboroževanja preprečiti vojno – a brez lastne odpornosti tudi zavezniška jamstva ne zadoščajo. Varnost po njegovih besedah niso več le orožje in uniforme, temveč tudi kibernetika, umetna inteligenca, strateške zaloge in pripravljenost celotne družbe.
Od teritorialne obrambe do proračunskih rezov
Generacija osamosvojitve je po njegovih besedah postavila temelje Slovenske vojske. Leta 1991 je šlo predvsem za zaupanje in enotnost – "poveljeval si prijateljem s svoje ulice", opisuje Božič. Kredibilnost si je moral pridobiti s spoštovanjem, ne s kričanjem in ukazovanjem. "Nismo imeli veliko opreme, toda imeli smo moralo in enotnost – to je odločilo," se spominja.
Povsem drugačna realnost ga je doletela kot načelnika Generalštaba Slovenske vojske v času najtežjih proračunskih rezov. Denarja je bilo komaj dovolj za plače, skoraj nič pa za urjenje in opremo. "Takrat smo morali najti način, da vojsko obdržimo pri življenju. Če bi čakali na popolne pogoje, bi se vojska ustavila." Vojaki so se morali znajti z minimalnimi sredstvi, vsak liter goriva je bil dragocen, celo prevozi na vaje so bili improvizirani. A kljub temu Božič vztraja, da nihče od vojakov ni ostal brez službe. "Moja naloga je bila, da vojsko obdržim skupaj – tudi če smo morali plače izplačevati z zamikom. Če bi razpadli takrat, bi jo bilo težko še kdaj sestaviti."
"Če pogledamo današnjo vojno v Ukrajini, vidimo dva skrajna pola: na eni strani vrnitev k jarkom, utrdbam in artileriji, na drugi strani pa uporabo najnovejše tehnologije – dronov, kibernetike, satelitskega nadzora. Če se vojske ne bodo znale prilagoditi obema spektroma hkrati, bodo imele težave," opozarja Božič.
Štiri mine od tragedije: kako je zaupanje rešilo življenja v Afganistanu
"Če dovolimo, da neka država vzame kos ozemlja in ga obdrži, potem lahko to jutri stori kdorkoli," opozarja Božič.
Podoben poudarek daje tudi izkušnjam iz Afganistana, kjer je bil s slovenskimi vojaki izpostavljen vsakodnevni nevarnosti. "Naša naloga ni bila samo ukazovati, ampak zgraditi zaupanje. In to se je izkazalo za odločilno – afganistanski policisti so nas nekega večera opozorili, naj ne gremo na patruljo, ker so nastavljene mine. Poslušali smo jih in naslednje jutro so naši inženirci res našli štiri mine. Če bi šli ven, bi bile posledice tragične." Po njegovih besedah je prav to dokaz, da je vojska učinkovita le, če zna graditi partnerstva in zaupanje – tako doma kot v tujini.
Sodobno naborništvo kot priložnost za krepitev odpornosti družbe
Božič se v pogovoru dotakne tudi naborništva in pri tem spomni na lastno izkušnjo v Jugoslovanski ljudski armadi. "Pred komisijo si stal v spodnjih hlačah, oni pa so odločili, kam boš dodeljen. Mene so poslali v šolo za rezervne častnike, ker je bilo premalo kandidatov. Tega si nisem želel – študiral sem kemijo in delal kot glavni kemik, potem pa je prišla vojna." Prav ta kontrast ga danes vodi k razmisleku, da bi morebitno obuditev naborništva morali zastaviti drugače. V sodobni obliki, ki bi mladim ponudila uporabna znanja za življenje. To pomeni prvo pomoč, osnovne veščine preživetja, kibernetsko varnost in digitalno pismenost. "To ne bi bilo vračanje v preteklost, temveč priložnost, da mlade pripravimo na življenje in hkrati krepimo odpornost družbe," poudarja.
Geopolitični premiki po srečanju v Beli hiši
Če agresija prinese nagrado, lahko to jutri stori kdorkoli, opozarja Božič.
Razprava se dotakne tudi geopolitike. Božič opozarja, da pogovori med Trumpom, Putinom in Zelenskim niso le rutinska diplomacija, ampak trenutki, ki lahko na novo začrtajo svetovni red. "To so izjemno težka vprašanja, ki bodo preoblikovala svet, kot smo ga poznali. Pravzaprav se vračamo k logiki delitve vplivnih sfer – tri velike sile odločajo o usodi drugih, male države pa pri tem nimajo glasu." Spomni, da je bilo že na Blejskem strateškem forumu jasno rečeno: ali bo prevladal mednarodni pravni red ali pa gola moč.
Precedens, ki ogroža male države
Po njegovih besedah je nevaren predvsem precedens, da bi agresija prinesla nagrado: "Če dovolimo, da neka država vzame kos ozemlja in ga obdrži, potem lahko to jutri stori kdorkoli." Ob tem dodaja, da Putin iskrenega miru ne išče, temveč čas za konsolidacijo sil in nadaljevanje hibridne vojne. Za Slovenijo in druge male države pa je lekcija jasna: brez lastne odpornosti tudi zavezniška jamstva ne pomenijo veliko – ključna sta močna vojska ter trdno zasidranje v EU in Natu.
"Ko sem postal načelnik, smo imeli za plače, za opremo in usposabljanja pa nič. Bili smo pred izbiro: ali ugasnemo vojsko ali pa jo nekako obdržimo pri življenju," se spominja Božič.
