»Divji zahod pri upravljalcih avtorskih pravic ali komu ustreza status quo?

Ni res, da  je v javnosti šele zdaj zaokrožil anonimni posnetek, ki ga omenja članek in ni res, da je njegov avtor neznan – posnetek, kot je njegova vsebina predstavljena v članku, je naredil Matjaž Brumen na seji ustanovne skupščine Zavoda AIPA v letu 2010 in to brez vednosti prisotnih ter ga dal v javnost že leta 2011 preko kazenske ovadbe ter nato spet 2014 v pravdni zadevi št. V Pg 5506/2011.

Matjaž Brumen ni nekdo blizu Zavoda AIPA, je pa vsekakor nekdo, ki skuša sam ali preko tretjih že 6 let Zavod AIPA »ugasniti« – ta posnetek je bil namreč podlaga za kazensko ovadbo (tudi zaradi ponarejanja listin), ki jo je po izpovedi Matjaža Brumna podal Tomaž Grubar že leta 2011. Ovadba je bila (po temeljitih zaslišanjih vseh sodelujočih na skupščini) zavržena s sklepom Okrožnega državnega tožilstva št. Kt (0) 2120/11-SU-sm z dne 14.3.2012.

Podobno sta bili s sodnima odločbama zavrženi dve tožbi (v eni je edini tožnik Matjaž Brumen – zadeva V Pg 5506/2011; v drugi zadevi II P 3389/2010 je tožnikov več: Matjaž Brumen, Tomaž Grubar sta med njimi – takrat oba člana upravnih organov Združenja SAZAS) – zavržena je bila tako Brumnova  tožba, s katero je iz istih razlogov, o katerih govori članek, izpodbijal ustanovno skupščino Zavoda AIPA, vse njene sklepe ter na njej sprejet statut; zato ni res, da je prišlo do poneverbe sprejemanja statuta in zapisnika skupščine aprila 2010, da je bila skupščina nesklepčna, da je prišlo do nepravilnosti pri imenovanju članov organov zavoda, da zapisnik skupščine ne odraža dejanskega stanja.

Ni res, da je Zavod AIPA ustanovilo pet uporabnikov avtorskih del – ustanovili so ga v članku navedene osebe kot predstavniki imetnikov pravic.  

Ni res, da ima Zavod AIPA od leta 2011 dovoljenje – dovoljenje je zavod dobil že dne 11.10.2010 z odločbo Urada RS za intelektualno lastnino (URSIL) št. 31227-1/2008-129 in ni ga dobil po treh letih pravdanja, temveč po temeljito ter natančno izvedenem upravnem postopku pri navedenem uradu. Res pa je, da je to dovoljenje več let neuspešno izpodbijalo društvo SAZAS in tudi Matjaž Brumen (takrat član avdiovizualnega odbora pri Združenju SAZAS) v zgoraj navedeni pravdni zadevi.

Ni res, da letno poročilo Zavoda AIPA razkriva interne težave in ni res, da je Zavod AIPA pobral občutno manj denarja za nadomestila kot Združenje SAZAS. Združenje SAZAS je imelo začasno dovoljenje za širši obseg pravic kot Zavod AIPA, obenem pa je SAZAS poleg zakonite dejavnosti nezakonito pobiral še nadomestila za RTV organizacije in za zasebno interesno združenje filmskih producentov (katerih delež je predstavljal  več kot 70% zbranih nadomestil), kar je z odločbo št. 31221-5/2011-6/105 z dne 12.4.2011 ugotovil tudi URSIL.

Zavod AIPA, zanj direktor Gregor Štibernik«