Torek, 2. 12. 2025, 4.00
8 ur, 15 minut
Soočanje s travmami skozi knjigo in dokumentarni film
Dare Vidic: Ko sem bil star 13 let, sem na Triglavu izgubil svoje otroštvo in del sebe
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,01
Dare Vidic, ki je leta 1972 preživel udar strele na Malem Triglavu, je svoje soočanje s travmami skupaj z ženo Bibo Jamnik Vidic opisal v knjigi Strela z jasnega.
Dare Vidic je pri komaj 13 letih doživel tragedijo, ki je zaznamovala njegovo življenje. Na grebenu Malega Triglava ga je s skupino mladih pohodnikov ujela silovita nevihta, udar strele pa je vzel pet mladih življenj. Trije, - Roman, Jože in Marjan -, so bili njegovi prijatelji. Dare je nesrečo preživel, a je z njim ostala neizmerna teža krivde, ki jo je nosil več desetletij. Kot da bi usoda želela preizkusiti meje človeške vzdržljivosti, sta sledila še dva boleča udarca: leta 1991 je izgubil štirimesečnega sina Luka, leta 2006 pa je po dolgi bolezni umrla njegova prva žena Rezka. Kako se človek po takšnih preizkušnjah pobere? Kje najde moč, da stopi naprej in si oprosti, čeprav sam ni ničesar kriv?
Tragedija na Malem Triglavu
29. julija 1972 med poletnimi počitnicami po končanem sedmem razredu bi morala biti planinska tura na Triglav za Dareta Vidica in njegove vrstnike iz idilične gorenjske vasi Dobrava nepozabno doživetje, a se je nepričakovano sprevrgla v tragedijo.
Na grebenu Malega Triglava je pohodnike ob sestopu s Triglava zajela silovita nevihta. Vanje sta udarili najmanj dve zaporedni streli, štirje mladi fantje so umrli na mestu, peti je bitko za življenje izgubil nekaj dni pozneje v bolnišnici. Čeprav se Dare okoliščin nesreče ne spomni, je dogodek odločilno zaznamoval njegovo življenje, v katerem je bil rdeča nit dolgoletni boj z občutki krivde.
"Ko sem bil star 13 let, sem na Triglavu izgubil svoje otroštvo in del sebe," pripoveduje v dokumentarnem filmu z naslovom Triglav: pot odrešitve, ki bo premiero doživel februarja prihodnje leto na Festivalu gorniškega filma. Film je nastal po idejni zasnovi Bibe Jamnik Vidic, scenarij je napisal Aleš Žemlja, režirala pa sta ga Žemlja in Rožle Bregar.
Iz knjige Strela z jasnega (založba Chiara):
Film, ki so ga začeli snemati oktobra 2021, je zastavljen kot spomin na umrle posameznike in opomin za sodobno generacijo pohodnikov, hribolazcev in alpinistov. Razkriva pridobljene življenjske modrosti zdaj odraslih soudeležencev nesreče: da pri naravnih nesrečah ni krivcev, ampak je le usoda, ki zapečati življenjsko pot, je zapisano ob predstavitvenem napovedniku filma.
Napovednik dokumentarnega filma Triglav: pot odrešitve:
Življenje, prepleteno s preizkušnjami
Dareta Vidica je usoda udarila še dvakrat. Leta 1991 je v zibelki našel mrtvega štirimesečnega sina Luka, leta 2006 pa je po dolgi bolezni umrla njegova žena Rezka, le deset dni pred svojim 44. rojstnim dnem.
Njegova življenjska zgodba, zaznamovana s tremi hudimi izgubami, je zdaj dobila prostor tudi v knjigi z naslovom Strela z jasnega (založba Chiara), ki sta jo skupaj z ženo Bibo predstavila na Slovenskem knjižnem sejmu.
"V knjigi sem se soočil s travmo ob izgubi sina in žene. Opisal sem tudi otroštvo po nesreči in vstop v odraslo življenje. Ko sem se po snemanju filma vrnil domov, so bili občutki tako močni, da jih nisem mogel prezreti. Misli so se pletle in pletle in že dva dneva po koncu snemanja filma me je ob jutranji kavi prešinilo, da je mojo zgodbo treba zapisati tudi v knjigi," je Vidic pripovedoval pred številnimi poslušalci na Pisateljskem odru Slovenskega knjižnega sejma na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.
"Snemanje filma in pisanje knjige je bil proces, ki je spremenil oba. Postala sva bolj strpna, več govoriva, Dare je postal bolj odprt in samozavesten, kar opažajo tudi drugi," pravi Biba Jamnik Vidic.
Ko partnerka postane prva poslušalka
Zgodbo je najprej povedal svoji ženi, novinarki Bibi Jamnik Vidic. Tudi zanjo je bilo poslušanje izjemno težko, saj se zaradi njune bližine ni mogla opreti na novinarsko distanco, ki bi ji pomagala pri običajnem intervjuju.
Dare priznava, da je bilo odpiranje knjige spominov zanj izjemno boleče: "Sprva mi je bilo neprijetno. Odpiral sem rane, izgube, smrti … A ko sva snemala že nekaj tednov, sem začel ponovno dihati. Danes vem, da je bila to ena najboljših terapij."
Terapevtski učinek je opazila tudi Biba: "Snemanje filma in pisanje knjige je bil proces, ki je spremenil oba. Postala sva bolj strpna, več govoriva, Dare je postal bolj odprt in samozavesten, kar opažajo tudi drugi."
Temu prikimava tudi Vidic, ki pravi, da ko se pogleda v ogledalo, vidi istega človeka kot prej, a s pomembno razliko: "Moje oči zdaj žarijo."
Iskanje odgovorov in prvi koraki k raziskovanju
Vidic je okoliščine nesreče začel raziskovati leta 2012, 40 let po tragediji. Nekaj dni pred obletnico je poklical v uredništvo Gorenjskega glas in preveril, ali obstaja možnost, da objavijo kratko vest v spomin na prijatelje, ki so umrli na Malem Triglavu. Javil se mu je novinar Simon Šubic in z Vidicem opravil intervju, ta pa je poklical preživele in svojce umrlih in jih povabil, naj se skupaj z njim na pokopališču poklonijo umrlim. Dva tedna po obisku grobov je v Gorenjskem glasu izšel članek o omenjeni zgodbi, ki je odprl številna vrata in prebudil pokopane spomine.
"Na podlagi članka me je našel Marjan Gros (gorski reševalec, ki je sodeloval pri reševalni akciji na Malem Triglavu, op. a.) iz Tržiča in me povabil na kavo. Njegova zgodba mi je segla v srce (Gros je priznal, da je reševalna akcija tudi njemu spremenila življenje), a mi je bilo hkrati tudi neprijetno. Ko sem se vračal domov, sem začel brskati po člankih o nesreči. Danes lahko rečem, da je bil ravno Marjan tisti kamenček, ki me je spodbudil k raziskovanju. Na podlagi člankov sem našel tudi Milana Čemažarja (preživeli, ki se je skupini iz Dobrave priključil na poti, op. a.), ki mi je razkril marsikaj, imel je celo zgoščenko s posnetki in izjavami ponesrečencev o naši nesreči," je povedal Vidic.
Zbral je ogromno gradiva in takrat se je rodila ideja o dokumentarnem filmu.
"Ko je Dare začel raziskovati in je padla ideja za film, sem pripravila scenarij, ki je bil narejen za dokumentarno igrani film. Scenarij sva odnesla na produkcijsko hišo Mangart, bil jim je všeč, a so hitro ugotovili, da je snemanje takega filma finančno skoraj misija nemogoče in tako je scenarij obtičal v predalu. No, čez nekaj časa nama je prijateljica Jasna Pečjak predlagala, naj material odneseva sokrajanu Rožletu (Bregarju, fotografu in režiserju). Pregledal je gradivo in naju zelo hitro poklical ter bil navdušen, da prevzame projekt. Aleš Žemlja je napisal nov scenarij, tokrat za dokumentarni film, in tako se je začelo."
Oživljanje spominov s pomočjo prič
S snemanjem se je Daretu dokončno odprla "Pandorina skrinjica" spominov. "Vsak pričevalec je dodal svoj košček sestavljanke. Vsak od njih je zame dragocen in vsi so mi pomagali sestaviti zgodbo tako, kot je," pravi.
Kljub temu da se sam nesreče ne spomni, pa je še vedno boleče živ spomin na trenutek, ko so po nesreči sedeli ob vhodnih vratih koče na Kredarici in pogledovali poti malemu Triglavu, ne zavedajoč se, kaj se dogaja, kaj se jim je zgodilo, ko je prijateljica Nada, ki je sedela tik ob njem, neprestano ponavljala "Zakaj sem živa jaz?" "Ta občutek krivde preživelega se mi je takrat tako živo usedel v srce, da se še danes kdaj zalotim pri vprašanju zakaj," 53 let po nesreči priznava Vidic. Med pohodniki je bila tudi njegova sestra Slavica, s katero o tragediji dolga leta nista spregovorila niti besede. Psihosocialne pomoči žrtvam tragedij, ki je danes skoraj že standard, takrat ni bilo.
Kako si je pomagal po nesreči?
Po tragediji je doživljal hude krize. Težko je zapustil hišo, v domači vasi se je počutil kot tujec, srečevanja staršev umrlih prijateljev so bila zanj izjemno boleča. Rešitev je našel v delu, športu in naravi. "K sreči sem imel gozd. Hodil sem po gobe, na dolge pohode. Po vsakem povratku sem čutil, kako se mi vrača moč. Tekel sem, pretekel sem celo do Kriške planine. Pogled na gore me je krepil. Dobesedno sem nabiral izgubljeno duševno zdravje."
Terapevtska pot in Martin Kojc
Na pobudo žene Bibe je začel sodelovati tudi s terapevti. "Ko sva postala par, sem kmalu ugotovila, da iz njegovih oči veje žalost in da v sebi nosi nepredelane travme. Ker sem sama svoje travme že predelala s pomočjo terapevtov, sem mu predlagala podobno pot," je povedala. Dare na to pot dolgo ni bil pripravljen. Najprej je začel z branjem – že 17 let vsak dan prebira knjigo Učbenik življenja Martina Kojca –, postopoma pa je sprejel tudi strokovno pomoč.
Celotna ekipa po koncu snemanja dokumentarnega filma z naslovom Triglav: pot odrešitve, ki bo premiero doživel februarja prihodnje leto na Festivalu gorniškega filma.
Povratek na Triglav – po 52 letih
Za potrebe snemanja filma se je več kot pol stoletja po nesreči ponovno povzpel na Triglav. "Vzpon je bil epski. Triglav spoštujem – to je moja katedrala. Do Kredarice sem prišel zlahka, a ponoči nisem mogel spati. Motilo me je vse, spomnil sem se, da je pred 52 leti v noči pred vzponom prav tako deževalo."
Ko je napočilo jutro, je začutil nov zagon. Vzpon prek Malega Triglava je opravil brez težav. Težji je bil povratek. "Ko sem stopil na kraj nesreče, me je dobesedno spodneslo. Tako kot takrat, ko sem prvič obiskal mamo svojega najboljšega prijatelja. Ko ne veš, kaj reči. A čez čas sem se pobral. In odšel naprej – svoboden."
Film in knjiga kot osebna zmaga nad preteklostjo
Vidic pravi, da je bilo snemanje filma zanj zelo terapevtsko. "Morda celo bolj kot knjiga. Ko sva z Bibo pisala knjigo, sem bil zaradi filma že daleč na poti predelovanja travmatičnih spominov. Oboje pa mi je dalo izjemno zadoščenje. Knjigo in film vidim kot mojo osebno zmago nad preteklostjo, ki me je v primežu držala pet desetletij," pravi Vidic, ki v knjigi Strela z jasnega med drugim izpostavlja tudi, da pravi moški ne sme skrivati čustev in se sramovati solz.
"Danes sem ponosen nase, da sem zmogel odpreti vsa vrata, se soočiti s travami, jih izpovedati in v sobe spustiti sonce. Nehal sem bežati tudi pred občutki krivde, strahovi in bolečinami. Danes je moj korak lažji. Tudi zato, ker skozi odprta vrata pronicajo topli sončni žarki, ki grejejo sobe mojih spominov. Danes vem, da bodo moji dragi, ki se nikoli ne bodo postarali, za vedno ostali z mano. Zdaj ne več kot huda bolečina, temveč kot lepi spomini na čase, ki so nam bili dani, da smo jih lahko preživeli skupaj. Še vedno pa pride dan, ko mi je hudo. Takrat to sprejmem, saj vem, da se je spet odluščila ena od plasti travmatičnih izkušenj. Ne vem, ali mi bo do konca življenja uspelo odluščiti vse. Se bom pa trudil. Znova in znova."
Odlomek iz knjige Strela z jasnega (2025)
