Daniel iz Peruja, ki ne more brez štajerskega bučnega olja

Daniel Huaman prihaja iz družine s šestimi hčerami in štirimi sinovi. Starši so poskrbeli, da so se vsi otroci izšolali oziroma se še šolajo, danes pa živijo razkropljeni po vsej državi, le Daniela je zaneslo daleč čez ocean. A ostajajo povezani in si pomagajo med seboj.

V višinah Andov ljudje živijo od poljedelstva, dobro uspevajo koruza, krompir in bob, zemlja je rodovitna. Ljudje živijo skromno, kupujejo le osnovna živila, ki jih ne morejo pridelati, na primer sladkor in sol. Veliko je blagovne menjave med vaščani. V zadnjih letih se infrastruktura zelo izboljšuje, popravljajo in asfaltirajo stotine kilometrov cest, pravi Daniel.

Danielov domači kraj v perujskih Andih Foto: Osebni arhiv

Ko je Daniel kot sedemletnik odšel od doma, je ohranjanje inkovskih običajev in jezika kečua še veljalo za zastarelo, manjvredno, zato so govorili špansko. Danes se to vrača – vsi znova govorijo jezik, običaji so se oživili. "To je, kot bi jedel najboljšo čokolado na svetu," je navdušen.

17 let življenja v internatu

Ko je bil star sedem let, je šel v internat v glavno mesto Lima. Tam je končal osnovno in srednjo šolo. Vsa leta skoraj ni šel iz internata. Ko ga je brat prvič peljal v mesto, ga je bilo strah, ko je videl ves dren, zmedo, smeti, veliko pijanih. Tega na vasi ni bil navajen.

V tradicionalnem inkovskem oblačilu Foto: Osebni arhiv

Težko je bilo tudi, ker ga starši nikoli niso obiskali. Od začetka tega ni razumel, saj so preostalim otrokom starši vsak konec tedna prinesli domače dobrote. Pozneje je razumel, da starši nimajo denarja za potovanje, in se ob koncih tedna začel zabavati po svoje – šel je zalivat rože, plezal po drevesih v internatu. Starše je v 17 letih bivanja v glavnem mestu obiskal le trikrat.

Srečanje s Slovenci

Izšolal se je za kuharja, peka in slaščičarja. Da se je lahko šolal, je delal v pekarni internata. V tistem času je 16 Slovencev prišlo na prostovoljno delo v internat, vodil jih je kapucin, brat Vlado Kolenko. Čeprav je bila pekarna "čist na eck" (čisto na vogalu; Daniel govori že pravo štajerščino) internata, ki se razteza na 30 hektarjih, so ga Slovenci "našli". Spoprijateljili so se, k njemu so se hodili učit peči kruh.

Ko se je brat Vlado leta 2009 vrnil v Peru, je Daniela povabil v Slovenijo. Ta ni okleval, takoj je rekel, da gre. Pojasnjuje, da v Peruju ponavadi ne smeš zaupati nikomur, saj v Andih veliko ljudi "izgine". "Pride beli človek in odvaža ljudi za preprodajo organov in podobno." A bratu Vladu je popolnoma zaupal. Z denarjem, ki ga je imel privarčevanega za svoj dopust, je Danielu kupil vozovnico za vožnjo v Slovenijo.

Treba je bilo tudi narediti potni list in urediti vizum. Takrat je Daniel prvič zapustil domačo državo in letel z letalom. Čeprav je le malo pred potovanjem strmoglavilo letalo družbe Air France, Daniela to ni zmotilo.

Daniel težav z višino res nima. Pogled s trboveljskega dimnika. Foto: Osebni arhiv

Novo življenje

Ko je pristal v Madridu, vso noč ni mogel spati, ni šel niti jest, ker ga je bilo preveč strah. Ko je priletel v Benetke, kjer ga je čakal prijatelj (tako vedno imenuje brata Vlada), ga je ta vprašal, ali je lačen, Daniel pa je odvrnil: "Un poquito." (Malo v španščini.) Ni si upal povedati, da je sestradan.

"Ko smo prišli v Slovenijo, sem to takoj čutil. Vedel sem, kje je državna meja – vse je čisto drugačno kot v Italiji," o prvih vtisih pripoveduje Daniel. Na začetku je živel pri kapucinih v Vipavskem Križu. Tam so ga ljudje, ki jih je obiskoval, bogato stregli. V nekaj mesecih se je zredil za deset kilogramov.

Perujec na Štajerskem

Nekoč so otroci iz Zreč prišli v Vipavski Križ, Daniel jim je kuhal. Gospod, ki je bil z otroki, je Daniela za nekaj časa povabil v Zreče. Takrat še ni znal nič slovensko, a nekako so se sporazumeli in se dobro ujeli. Ponudil mu je službo pri znancu, ki je krovec, kar je Daniel takoj sprejel. Tako še danes živi pri dobrotniku v Zrečah in dela kot krovec. Zanimal se je za delo v kakšni pekarni ali gostilni, a ni našel pravih možnosti.

Skoraj ni konca tedna, ko Daniel ne bi bil v hribih. Na fotografiji vrh Škrlatice. Foto: Osebni arhiv

Z delovnim dovoljenjem ni šlo lahko, niti z ureditvijo stalnega prebivališča. Tudi delo ni lahko – vedno na višini in po 11 ur dnevno. A tega ne izpostavlja. "Treba je delati in se boriti," pravi in ne dramatizira. Dela rad, včasih mu morajo celo prigovarjati, naj neha.

Slovenija je zanj pravljična dežela, saj ima naravo zelo rad. Tukaj se počuti kot doma v Andih. Gorenjska ga je očarala zaradi hribov, najlepše pa mu je v domačih Zrečah.

"Kot se ti obnašaš do ljudi, tako se oni do tebe"

Kako so ga sprejeli domačini? "Kot se ti obnašaš do ljudi, tako se oni do tebe," pravi Daniel. "Jaz zaupam vsem, ne sme te biti strah." To ne pomeni, da ga še nihče ni izkoristil, a Daniel tega ne zameri. Povsod srečaš dobre in slabe ljudi, pravi, a to te ne sme odvrniti od tega, da ne bi zaupal.

Nekoč je šel sam na neki dogodek v Slovenskih Konjicah, do njega je pristopil neznanec in ga povabil v svojo družbo. Med pogovorom mu je povedal, zakaj ga je povabil: ker ga je nekoč, ko je šel mimo njegove hiše, prijazno pozdravil. To sicer vedno stori. Gospod ga je pozneje povabil celo na svojo petdesetletnico.

"Slovenci so mi odprli vrata, rad sem med njimi," pravi Daniel. Na fotografiji pred domačo hišo. Foto: Urška Makovec

Slovenci so mu pomagali že v Peruju

Daniel si je že spletel široko mrežo poznanstev po vsej Sloveniji. Ker je zelo družaben, ga poznajo vsi v okolici. "Le jaz njih ne poznam," v smehu pove Daniel. "Slovenci so mi odprli vrata, rad sem med njimi. Včasih  jim spečem ali skuham kaj perujskega." Mnogi so mu finančno pomagali, že ko je bil še v Peruju in ga sploh še niso poznali, le brat Vlado jim je pripovedoval o njem.

Ocenjuje, da v Sloveniji živi od 30 do 35 Perujcev, v Kunovi pri Radencih pa je Perujka, poročena s Slovencem, uredila pravo inkovsko posest Pachamama (Mati Zemlja), kjer predstavljajo perujsko kulturo.

Daniel dela kot krovec. Včasih delovno jutro postreže tudi s tako prestižnim pogledom na Celje. Foto: Osebni arhiv

Zemlja ali žemlja, gor ali dol - vse je enako

Slovenščino se je naučil s pogovorom. Osem učnih ur slovenščine mu je na začetku dal kar brat Vlado. Nekaj besed se je naučil na pamet, a to ni ravno pomagalo. Najučinkovitejša je bila praksa. Kot mnogi tujci je tudi on imel težave, ko je v trgovini naročil zemljo namesto žemlje ali šel gor, ko so mu rekli, naj gre dol. Danes razlikuje tudi slovenska narečja.

Rad ustvarja, prevzel pa je tudi slovenske običaje. Tako za veliko noč barva pirhe, jih lično okrasi in razdeli prijateljem. Foto: Osebni arhiv

Daniel je prevzel že marsikaj slovenskega. Poleg gora (na Triglavu je bil že petkrat) mu je všeč hrana. Marsikaj zna pripraviti tudi sam, saj pravi, da je slovenska hrana precej preprosta.

Obožuje bučno olje. Čeprav mu je bilo na začetku zelo čudno, se ga je navadil, danes pa ne more brez njega. Ko so mesec in pol delali na Primorskem, kjer bučno olje ni tipično, ga je vzel s seboj in ga kar pustil v restavraciji, kjer so vsak dan jedli, da ga je imel vedno na razpolago.

Kamor greš, se moraš prilagoditi

Kaj bi se v Evropi lahko naučili od Perujcev, da bi bilo življenje lepše? "Svoje kulture ne moreš prenašati in učiti drugih. Lahko le pokažeš, in če želijo, to sprejmejo. To je enako kot z begunci, ki prihajajo. Kamor greš, se moraš prilagoditi, se naučiti. Svoje lahko pokažeš, a na lep način, ne na silo."

Ste se kdaj vprašali, kako se godi tujcem v Sloveniji? V novi rubriki vsako soboto predstavljamo nekoga, ki ga je življenje pripeljalo v Slovenijo, da nam pove, kako se tu znajde, ali smo Slovenci odprti do prišlekov, čemu se je na začetku najbolj smejal, ali mu je Slovenija všeč, kakšna je država, iz katere prihaja.

Imate tudi vi ženo, soseda, sodelavko, znanca, ki prihaja iz tujine? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na urska.makovec@tsmedia.si.