"Biti Evropejec je status"

Znotraj Evropske unije, v schengenskem območju, smo priča dvema vrstama mobilnosti. Tistima, ki ju je bilo prejšnji konec tedna mogoče neposredno opazovati tudi na slovensko-hrvaškem mejnem prehodu Obrežje. Medtem ko na eni strani nemoteno prehajali mejo državljani prvega sveta, so se na drugem delu tega istega območja znašli državljani tretjega sveta, obdani z ograjo in specialnimi enotami slovenske policije ter soočeni z zanje zaprto mejo.

"Živimo v prvem, drugem in tretjem svetu. Vemo pa, da smo vsi od tu in vsi del istega sveta. Vendar schengenski in migracijski sistem tega ne more doumeti in zaobjeti," so besede raziskovalke z Mirovnega inštituta in predavateljice s fakultete za družbene vede Mojce Pajnik, ki je na festivalu Odprte meje za vse sodelovala s predavanjem z naslovom Diferencialistični rasizem in evropski mejni režim.

"V obdobju, ko evropski politiki schengenski sistem razglašajo za enega od pomembnejših dosežkov humanosti v imenu navideznega brisanja meja znotraj schengenskega območja," kot še pravi Mojca Pajnik, so na javni razpravi na dogodku, ki ga je organizirala Protirastistična fronta, podčrtali nečloveškost schengenskega sistema. Ta je namreč izključujoč, selektiven, ustvarja razlikovanje med elitami in preostalimi skupinami ljudi, razdeljuje državljanske privilegije na podlagi geopolitike in še bi lahko strnili problematiziranje takšne ureditve Evropske unije, ki so jo analizirali na današnji javni razpravi na festivalu Odprte meje za vse.

Tega so ga v lokalu Pritličje organizirali kot odgovor na napovedani ksenofobni shod pod naslovom Slovenija zavaruj meje na ljubljanskem Trgu republike. Odgovor nanj je bil ob festivalu še shod na Prešernovem trgu, tega so pripravili v podporo beguncem in zavzemanju za odprte meje. Pri čemer pa v Protirasistični fronti jutri organizirajo še mednarodno karavano, ki se bo v podporo beguncem in s pomočjo zanje iz Ljubljane odpeljala na južno mejo.

Od prostega pretoka blaga do navidezne svobode gibanja ljudi Schengenski sistem se je oblikoval v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Povezan je s takratnim vzponom neoliberalne politike. Temelji na zamisli o prostem pretoku blaga, čemur je šele sledila ideja o prostem pretoku ljudi znotraj tega območja. Znotraj tega sistema so tako meje vsaj navidezno odprte, medtem ko so na zunaj izrazito zaprte, je še opozorila Mojca Pajnik. "Schengenski sistem predvideva, da vse, kar prihaja od zunaj, ogroža blaginjo tistih, ki so znotraj tega območja."

Pri tem se takoj vzpostavi tudi retorika sumljivosti, hrani občutek ogroženosti, čemur nato sledi aktiviranje mehanizmov varnosti in represije. Ta vedno znova spremlja tudi migracije, kot so na javni razpravi ob izmenjavi izkušenj s terena opozorili še sodelujoči, ki so se na severni in južni meji Slovenije prejšnji teden srečevali z begunci, obkroženimi s policijo, policijskimi psi in specialnimi policijskimi enotami.

Temeljni in temeljit pregled »Schengenski sistem loči tudi temeljni in temeljiti nadzor. Državljani Evropske unije smo temeljno pregledani, drugi temeljito. V to je vpisan element sumničavosti, vsi pa smo osumljenci tega mejnega režima. Ljudi ločuje od ljudi. Ne živimo vsi v enakem svetu," še poudarja Mojca Pajnik. Danes nas motijo begunci, jutri leni študentje ….

"Ljudje ne mejah, ki jih vzpostavlja schengenski sistem, umirajo vsak dan. Ta sistem temelji na preprečevanju migracij, ne pa na omogočanju njihove legalizacije. S čimer povzroča še več nezakonitih prehodov meja, te obravnava kot zločin, povečuje nadzor nad mejami in poostruje nadzor nad pridobitvijo azila oziroma v praksi išče mehanizme za ne podelitev azila." Takšen sistem ne le, kot še poudarja raziskovalka, ne zaščiti, temveč z zapiranjem meja ljudi pušča v nevarnih položajih, jih potiska celo v nove ogrožajoče okoliščine, pri čemer se sklicuje na varnost in nadzor. Tako namesto koncepta humanitarne nujnosti, aktiviranja zaščitne klavzule, kar bi narekovalo, da je treba meje odpreti, raje uporabi klavzulo zaščite schengenskega sistema.

Takšno politiko in sistem Mojca Pajnik opredeljuje kot diferencialistični rasizem. Rasizem z novim obrazom in maskami. "Ne gre več za razločevanje na podlagi bioloških razlik, temveč na podlagi osebnih okoliščin, religioznih, etničnih in drugih ozadij. Pri čemer je to, kar nas pri nekom lahko moti, neomejeno. Z vzponom neoliberalizma in ozke države se spopadamo tudi s to obliko rasizma. Danes so težava begunci, jutri bodo leni študentje, pojutrišnjem zažiralski javni uslužbenci. Tak sistem proizvaja odvečne ljudi."

Nemčija: ne v imenu človekovih pravic, temveč gesta milosti Pri tem je sociolog Jože Vogrinc v pogovoru, ki je sledil prispevku Mojce Pajnik, v okviru begunske problematike navedel še vlogo Nemčije. "Gesta Angele Merkel se kaže kot gesta božje milosti. Ne v kontekstu človekovih pravic, temveč kot dejanje milosti. Torej kot nekaj, za kar bi morali biti begunci hvaležni in ob tem imeti še nekoliko slabe vesti."

Kar pa je nato sociolog še problematiziral v svojem predavanju z naslovom Ali sta "politični begunec" in "ekonomski migrant" res dve različni figuri?. In sicer: biti Evropejec je status. Današnji svet pa je svet pregrad in mej, ki selekcionirajo. Ljudi ločuje na dva neenakovredna statusa: boljšega in slabšega. "Evropska unija razločuje med polnopravnimi članicami, drugorazrednimi in tistimi, ki so brezupno zunaj schengena."