Beograjski zdravnik Srboljub Ćurčić pred 25 leti pristal na Goričkem in ostal

Kakšni so vaši spomini, ko ste kot mlad zdravnik prišli v novo okolje, iz mesta na vas. Ljudje so me takoj krasno sprejeli. Bil sem mlad in neizkušen zdravnik in na začetku se niti nisem zavedal, kaj me čaka, bolj sem razmišljal o službi in delu. Na Goričkem so bili brez zdravnika ali so se ti pogosto menjavali, saj niso preveč radi šli v odročne kraje. Tudi strokovno delo je bilo zahtevno, saj si bil zaradi slabe opreme predvsem odvisen od sebe, svojega znanja in iznajdljivosti. Pa tudi delovnega časa ni bilo in 24 ur na dan je bilo treba biti v pripravljenosti. Ampak takoj smo se dobro ujeli in prepričan sem, da smo tudi zato skupaj veliko dosegli. Tako v Zdravstvenem domu Murska Sobota kot v lokalnem okolju župani so imeli posluh za prošnje in sčasoma smo preuredili prostore ter kupili boljšo opremo pri Gradu in v Kuzmi. Ampak dobro delo v taki ambulanti ni odvisno le od zdravnika, je timsko delo medicinskih sester, patronažnih sester in drugih. Vsi skupaj smo v tem času uspeli zagotoviti boljšo in kakovostnejšo zdravstveno oskrbo.

In kako je bilo z razumevanjem prekmurščine? Niti besede nisem razumel, ko sem prišel na Goričko. V začetku je bil z nami v ambulanti še doktor Elemer Aladics, največjo vlogo pa so tako in tako odigrale medicinske sestre, ki so pogovore prevajale, jaz pa sem si zapisoval, kaj kakšna beseda ali izraz pomeni. Potem počasi začneš razumeti ljudi. Razumeš že, pravilno izgovarjati pa je bilo težje (smeh).

So bili Prekmurci bolj potrpežljivi bolniki? Prišel sem med ljudi, ki so bili zelo potrpežljivi, svojo bolezen so sprejemali kot naravno stvar in so si marsikdaj poskušali sami pomagati. Z njimi mi je bilo v veliko zadovoljstvo delati. Ti ljudje so razumeli, za kaj gre, razumeli so bolezni in težave, ki jih bolezen prinaša. Najbolj so zbolevali zaradi kardiovaskularnih bolezni, bolezni srca in ožilja, danes pa je vse več problemov s kroničnimi in nenalezljivimi boleznimi, kot so debelost, sladkorna bolezen, zvišan krvni tlak… Nekoč je bilo tudi več bolezni dihal, ljudje so več kadili… Morda je danes manj potrpežljivosti, jaz pa moram vsakemu nameniti svojo pozornost.

Imate več kot 2000 pacientov, ki jih, glede na to, kako dolgo ste tu, dobro poznate. Dolgo jih poznam in oni mene (smeh.) Pri Gradu sem živel skoraj 15 let, tako da sem bil zdravnik in del te skupnosti. Nekatere sem srečeval kot otroke, zdaj pa že prihajajo k meni kot odrasli in imajo svoje družine. Tako delo je velika prednost za zdravnika, saj ko poznaš okolje in družino, njihovo družinsko anamnezo, se marsikatera težava reši hitreje in uspešneje. Pa tudi zaradi zaupanja in bližine ljudje bolj odkrito spregovorijo o svojih težavah. Po drugi strani pa se navežeš na njih, saj si v majhnem okolju kot družinski zdravnik skoraj kot član družine. V bolnišnici ali večjem mestu ni toliko priložnosti, da bi paciente bolje spoznal.

Verjetno pa človek, ki pride k vam, ne potrebuje vedno tablet, ampak zaupen pogovor. Imate dovolj časa za vse? Pogovor je izjemno pomemben in z njim se marsikaj doseže, je tudi terapevtski in zgodi se, da že s sproščenim pogovorom kaj razrešimo in uredimo. Včasih je dovolj minuta, dve, včasih pa niti pol ure ni zadosti. Odvisno od položaja in zdravstvenih težav. Vedno sem se držal tega, da ko me pacient potrebuje, sem mu na voljo, nisem omejeval časa in sem se z njim pogovarjal. To je tudi umetnost tega poklica, kako boš prilagodil čas. Ljudje so hvaležni in na ta način pridobiš zaupanje. Ampak zaupanje je vedno na preizkušnji, z vsako boleznijo, z vsakim srečanjem ...

Eno je delo v ambulanti, drugo pa so obiski na domu … Z veseljem grem na hišne obiske, ki so pomemben del našega poklica, dobim veliko informacij o ljudeh, kako živijo, kakšni so odnosi v družini, kdo skrbi za bolnega, s kom si lahko pomagam pri načrtovanju zdravljenja. Po drugi strani pa vzpostaviš stik s celotno družino in veš, s kom boš komuniciral, ko bo potrebno. Ljudje so v domačem okolju bolj sproščeni kot takrat, ko pridejo v ambulanto.

Kdo pa skrbi za bolnike in vam da največ informacij? Ženske, ženske … (smeh). Največji vir informacij glede bolezni in vsega so ženske (smeh.) Pa ne samo na Goričkem, povsod so tiste, ki pri hiši držijo tri vogale. One vse najbolj obvladajo in one tudi najpogosteje skrbijo za bolnika. Ženske imajo tudi največ vprašanj, kako dati zdravila, kako koga negovati, kaj koristi, kaj škodi … Sploh pa je, mislim, podpora v družini odločilnega pomena za ozdravitev ali napredovanje bolezni.

Kako pa vas sprejmejo, ko jih obiščete doma? (Smeh.) Vedno so gostoljubni, vse bi ti dali. Meni je to moje okolje najbolj prisrčno, meni so Goričanci najboljši. Vmes sem zaradi družine eno leto delal na Primorskem v Ajdovščini, tudi tam so ljudje zelo prijazni, ampak nisem čutil to, kar čutim na Goričkem. To je to, tu je prava energija. In če si tudi sam tak, hitro navežeš stik in potem je vse lažje.

Verjetno težko greste po vasi, ne da bi vas kdo ogovoril … Pa tu se vsi poznamo, ustaviš se, poklepetaš, vprašaš, kako so. V tem času, odkar sem na Goričkem, se je med nami razvil pristen odnos. Veliko je bilo lepega, tudi kaj težkega, bila so rojstva in smrti, vse to je del našega življenja. Z ljudmi se veseliš, ko se kdo rodi, ko ozdravi, se bolje počuti, in si žalosten, ko kdo umre, še posebno, če si ga poznal, se z njim srečaval, ga zdravil … Najtežji trenutki pa tudi najbolj zbližajo.

Je težje sporočiti slabo novico, če koga osebno poznaš? Sporočiti slabo novico je vedno težko, a čustva je treba zadržati zase. Skozi leta se naučiš sprejemati, da življenje prinaša slabe in dobre novice. Ko moraš ljudem sporočiti slabo, jim moraš hkrati dati upanje, da boš vedno tu in da boš pomagal pri bolezni, ko bodo težave, da jim boš stal ob strani, to je tisto, kar ljudi pomiri, jim da varnost. To dejstvo tudi nam pomaga, ko kaj sporočamo. Da, težko je, ampak je del našega poklica.

Ali včasih bolniki in njihovi svojci gledajo na vas kot na boga, da jih boste rešili, vrnili izgubljeno zdravje … ? Ljudje sprejmejo, da včasih ni več pomoči in da smo mi tam, da omilimo bolečine, že to je veliko olajšanje. Včasih pa pričakovanja niso realna, ampak tudi to je del našega poklica. Zgodi se tudi, da imajo bolnik in svojci različna stališča do bolezni, do smrti, kar strpno in s pogovorom rešujemo. Zato je koristno, da poznaš bolnika in poznaš njegove želje in stališča, to pomaga pri zdravljenju in tudi pri reševanju odnosov s svojci. Včasih se je treba z vsakim posebej pogovoriti in pojasnjevati, da potem sprejmejo nastali položaj.

In kakšno je zdravje danes, so ljudje bolj zdravi, bolj pazijo in skrbijo za zdravje? Ubogajo vaše nasvete? Raven zdravja se je dvignila, še posebno pri mlajših generacijah, ampak ne dovolj, da bi lahko bili zadovoljni. Gotovo smo s preventivnimi programi in pregledi veliko naredili pri zniževanju telesne teže, odnosu do kajenja in alkohola … Ljudje ubogajo naše nasvete in se udeležijo delavnic, ampak če niso pod kontrolo, hitro pozabijo, da je treba paziti na prehrano, hoditi na sprehode ... Zato je treba vedno znova ponavljati. Še posebno moške je težje prepričati, so bolj konzervativni. Ko so mladi, se še ukvarjajo s športom, z nogometom, najbolj popularnim športom na Goričkem, z leti pa se vse manj posvečajo rekreaciji.

Veliko potrebnega znanja ti da študij medicine, drugo pa je življenje. Najbolj me je presenečalo, kako so mi ljudje, ko sem kot mlad zdravnik brez kakšnih izkušenj prišel v novo okolje, zaupali. O tem danes vse bolj razmišljam. To je čudovito! Kaj vem, verjetno sem si s svojim delom in prizadevanjem pridobil njihovo zaupanje. To je tudi tisto, kar mi je dalo dodatno energijo, elan, da narediš največ. Ko se na to spomnim … Potem pa danes gledam mlade zdravnike in zdravnice, ki so končali šest let medicinske fakultete in si pridobili veliko znanja in so dosti bolj usposobljeni za delo, kot smo bili mi, pa jim zakonodaja ne dovoli, da bi začeli delati samostojno brez mentorja. Jaz tem mladim zdravnikom zaupam. Ko pridejo in začnejo dežurati, vidim, da obvladajo, se trudijo in da imajo veliko znanja.

Takrat o takem dostopu do informacij, kot ga imamo danes, niti razmišljati nismo mogli. Pa niti telefonov ni bilo. Bili pa smo bolj povezani med sabo. Ta povezanost nam danes manjka. Nekoč ni bilo drugega, kot da si v stiku s sočlovekom, in tu smo bili uspešni. Mislim, da so bili rezultati za tisti čas glede na možnosti res dobri. Pri zdravljenju nas je vodila intuicija, skrb za ljudi. Če nisi rešil danes, si doma razmišljal in si pacienta vprašal naslednji dan, ali je v redu, ali sem šel sam k njemu ali ga je obiskala patronažna sestra. To so bili časi, ko smo z nesebičnim razdajanjem rešili in nadomestili vse to, kar imamo danes.

Pa mi povejte še, ste na Goričko nameravali priti le začasno? Življenje me je kar neslo po tej poti. Zadovoljen sem, kjer sem, saj sem tu lahko marsikaj naredil, napredoval sem osebno in pri delu, še posebno pa sem zadovoljen, da nam je uspelo zdravljenje postaviti na višjo strokovno raven. Ko čutiš, da so ljudje zadovoljni, da si jim pomagal, da se je toliko stvari spremenilo na boljše, si tudi sam zadovoljen. S tem, ko si nekaj dobrega naredil za ljudi, si tudi sam zase. Pa kar je zelo pomembno, ti ljudje postanejo del tebe, kot si ti del njih. Ne bi zamenjal, ne. Imel sem možnosti, da bi odšel, pa nisem, ker me je delo tu na Goričkem izpolnjevalo.