Sreda,
18. 11. 2015,
12.25

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Anton Stres intervju

Sreda, 18. 11. 2015, 12.25

8 let, 8 mesecev

Anton Stres: Evropo ogroža lastna nezmožnost preživetja

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Imamo samo dve možnosti: dialog ali vojna. Za kristjane pa je izbira tudi samo ena: dialog, je prepričan škof Anton Stres.

Z Antonom Stresom, doktorjem teologije in filozofije, nekdanjim dekanom teološke fakultete v Ljubljani, zdaj po nekajletnem bivanju v Parizu rektorjem katoliškega inštituta v Ljubljani, smo se pogovarjali o tem, kaj teroristični napadi v Parizu pomenijo za Evropo in evropsko civilizacijo.

So napadi v Parizu prelomnica naše dobe? Se vam zdi, da gre za evropski 11. september? Bomo od zdaj drugače dojemali islam? Prelomnica verjetno ni. Kljub podobnostim so tudi velike razlike med napadom na newyorška dvojčka in pariškim pokolom, predvsem kar zadeva razsežnost akcije. Posledice bi lahko bile tudi pozitivne v tem smislu, da bi evropski voditelji nehali tiščati glavo v pesek. Vendar mi njihovo dozdajšnje obnašanje ne daje veliko upanja. Je ‎Evropa kot civilizacija pred propadom? Zaradi tega dogodka ne in zaradi vsega, kar se je zgodilo do zdaj, tudi še ne. Če bo šlo po tej poti še dolgo naprej, pa zagotovo.

Se ti napadi dogajajo, ker je Evropa krščanska, ali zato, ker ni več dovolj krščanska? Ali so zadaj čisto drugi motivi? Evropa ni več krščanska in ko je sprejemala svojo "ustavo", je dala jasno vedeti, da noče biti krščanska. V imenu sekularizacije se ves evropski javni prostor vedno bolj dosledno oddaljuje od krščanskih znamenj in vrednot. Je pa v Evropi še veliko kristjanov z bolj ali manj jasno identiteto.

V Evropi je krščanstvo "kognitivna manjšina" (P. Berger), kar pomeni, da ga, ne glede na odstotek prebivalstva v javnem prostoru, govoru, simbolih in referenčnih točkah, skoraj ni videti. Tudi če je, ima drugo ime. Na primer namesto ljubezni do bližnjega, ki zveni evangeljsko, govorimo rajši o solidarnosti ali altruizmu. Sicer so si pa ti dve besedi že v 19. stoletju namenoma izmislili zato, da se lahko izognejo vsaki evangeljski referenci.

Kaj Evropo bolj ogroža: zunanje grožnje ali lastna nezmožnost preživetja? Odgovor je jasen: lastna nezmožnost preživetja, ki izhaja iz nezmožnosti obrzdati potrošništvo in hedonizem, obrzdati nasilje tudi nad resnico in pravico. Čeprav zvonijo vsi alarmi, še ni prepozno, vprašanje je le, kdo bi lahko izpeljal potrebne spremembe v miselnosti, vrednotah in ravnanju ljudi, da bi zmanjšali na primer tudi zaposlenost in izčrpanost ljudi in jim vrnili več časa zase, za druge, za družino, za veselje do življenja, svojega življenja in življenja otrok.

Kar delamo zdaj, je samo gašenje požara, ekološkega in demografskega. Pri tem mi prihajajo na misel besede nemškega znanstvenika in filozofa C. F. von Weizsäckerja, ki jih je izrekel na srečanju kristjanov v Seulu 1990 na temo Pravičnost, mir in ohranitev stvarstva. Rekel je nekako takole: "Poznam veliko politikov, ki se zavedajo vseh teh vprašanj in bi bili pripravljeni ustrezno ukrepati, a vedo, da bi v tem primeru takoj izgubili naslednje volitve."

Je krščanstvo lahko most do dialoga z islamom? Imamo samo dve možnosti: dialog ali vojna. Za kristjane pa je izbira tudi samo ena: dialog.