Ponedeljek,
13. 6. 2016,
10.48

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 10

29

Natisni članek

Natisni članek

25 let Slovenije Anton Jamnik Alojzij Šuštar

Ponedeljek, 13. 6. 2016, 10.48

7 let, 1 mesec

Anton Jamnik: Nadškof Šuštar je povezoval in delal na dolgi rok

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 10

29

Anton Jamnik | Foto Ana Kovač

Foto: Ana Kovač

Nadškof Šuštar je poudarjal, da se napadi ne rešujejo z novimi napadi, lažmi, izključevanjem. Nekateri so mu očitali, da je naiven, a nadškof je rekel, da se moramo pogovarjati, pripoveduje Šuštarjev osebni tajnik, škof Anton Jamnik.

Med intervjuji s pomembnimi osebnostmi ob slovenski osamosvojitvi, izdanimi v knjigi Slovenija in pika!, ki jih dnevno objavljamo, pogovora z Alojzijem Šuštarjem ni, saj je umrl že leta 2007. A Šuštar, ki je bil med letoma 1980 in 1997 ljubljanski nadškof in metropolit, si je za osamosvojitev Slovenije aktivno prizadeval. Njegovo zasedanje položaja nadškofa je najbližje spremljal zdajšnji pomožni ljubljanski škof Anton Jamnik, ki je bil od leta 1990 do 1994 njegov osebni tajnik, do njegove smrti pa sta ostala v tesnih stikih.

Ob predstavitvi knjige Vloga nadškofa Šuštarja pri osamosvojitvi Slovenije avtorja Jerneja Vrtovca, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi, objavljamo pogovor s škofom Jamnikom o prizadevanjih in prispevku nadškofa pri osamosvajanju Slovenije.

Nadškof Šuštar je šel najprej študirat v Rim, potem je bil dolgo v Švici. Vam je kdaj pripovedoval, kako se je bilo vrniti v Slovenijo, iz demokracije v režim?
Rekel je, da če ne bi šel študirat v Rim, bi najbrž bil med pobitimi v Kočevskem rogu ali v kakšnem drugem grobišču. Potem je šel iz zdravstvenih razlogov v Švico. Hude težave je imel s pljuči in želodcem. Je pa vedno v sebi imel Slovenijo. To se vidi tudi po vseh dokumentih pismih, ki jih je pisal. V Švici se je pa našel, ker se mu je zdravje izboljšalo. Bil je profesor moralne teologije, potem tajnik sveta evropskih škofovskih konferenc, na izredno pomembnih mestih.

Ko so v težkih časih iskali novega nadškofa, so ga mnogi prepričevali, naj se vrne. Škof Lenič se je z njim osebno srečal dvakrat, potem pa je Šuštar vendarle videl in čutil, da je njegovo poslanstvo tudi v domovini. Vrnil se je, bil kanonik, tri leta je na teološki fakulteti predaval moralno teologijo, na belo nedeljo leta 1980 pa je bil posvečen v škofa.

Alojzij Šuštar je bil v duhovnika posvečen leta 1946, leta 1980 je postal ljubljanski nadškof in metropolit. To službo je opravljal do leta 1997, umrl pa je leta 2007. | Foto: STA , Alojzij Šuštar je bil v duhovnika posvečen leta 1946, leta 1980 je postal ljubljanski nadškof in metropolit. To službo je opravljal do leta 1997, umrl pa je leta 2007. Foto: STA ,

Ko gledate nazaj na njegovo življenje, odločanje, kako se je on, ki je prihajal iz demokratične družbe, odzival na komunizem, laž, na kršitve človekovih pravic?
V 80. letih in pozneje se je srečal s totalitarnim sistemom, čeprav ga je poznal že prej. Cerkev je bila še vedno nekdo, ki naj ne bi obstajal, v nekem getu, vera je bila zasebna stvar, kar je čisto neumno. Vera je osebna stvar, ne pa zasebna. A temeljna načela komunizma so bila: laž, preganjanje, krivice. Nadškof je poudarjal, da se napadi ne rešujejo z novimi napadi, lažmi, izključevanjem. Nekateri so mu očitali, da je naiven, a nadškof je rekel, da se moramo pogovarjati. On se je pogovarjal z Zvezo združenj borcev, z Jožetom Smoletom, Cirilom Zlobcem, ljudmi različnih pogledov. Nekateri na katoliški strani so mu to zamerili. Na komunistični strani pa so mu pa zamerili, ker je sprejemal naše ljudi, zlasti iz Argentine, ZDA, Kanade.

Nad družbo v Sloveniji je bil razočaran, hkrati pa je rekel, da je treba delati na dolgi rok. Videl in vedel je, da se v 80. letih nekaj premika. Zelo počasi, a vedel je, da bo šlo na bolje. Vsi smo se bali, kako bo. Zato je rekel: "Molimo, molimo in še molimo, da ne bo pobojev, vojn, hudega." Vzhodna Evropa je bila polna orožja. "Pogovarjajmo se, držimo skupaj, ne ločujmo, ne izključujmo se!"

Nadškof je s svojo izkušnjo videl, da bo šlo počasi, korak za korakom. "Delajmo dobro." Kot je rekel Tagore: Ne preklinjaj teme, prižgi lučko. Nadškof bi rekel enako. Videl je tudi te ljudi, ki so bili v partiji, na položajih, da so tam pravzaprav mnogi le zaradi ugodnosti, plač, stanovanj. V resnici pa je redkokdo v komunizem verjel. Zato so bili bunkerji, Gotenica. Laž lahko traja nekaj časa, dolgoročno pa ne. Zato pri komunizmu ne govorimo o eksploziji, ampak imploziji, nič se zruši v samem sebi. Zrušil se je vase, ker nič ni bilo.

Kako ste ob njem doživljali priprave in potem slovesnost v Kočevskem rogu leta 1990?
Takrat sem ravno nastopil tajniško službo. Prej sem bil v Kočevju, tako da sem Kočevje poznal. Tudi v Kočevskem rogu sem že bil – kakšnih sedem, osem mesecev prej. Pred tem se tam ni smelo biti. Pa še takrat so nam sledili kriminalisti.

Takratna maša ni bila spravna slovesnost, čeprav se je potem pojavil ta spin. To je bil simbolni pokop domobrancev in vseh, ki so bili pobiti. Nadškof je omenjal spravo samo enkrat ali dvakrat, Kučan jo je omenjal večkrat. Spravna slovesnost to ne more biti, ker spravita se lahko samo Nova Slovenska zaveza – kot neka vojaška struktura – in Zveza združenj borcev. Če bi si šefa obeh organizacij podala roke, bi to bila sprava. Nadškof Šuštar pa se ne more spraviti. Seveda je lepo, da sta si s Kučanom podala roko, in v tistem trenutku je bilo to zelo pomembno. Nadškof je rekel, naj to naredimo zato, da bomo bolj povezani.

"Takratna maša ni bila spravna slovesnost, čeprav se je potem pojavil ta spin. To je bil simbolni pokop domobrancev in vseh, ki so bili pobiti." | Foto: Ana Kovač "Takratna maša ni bila spravna slovesnost, čeprav se je potem pojavil ta spin. To je bil simbolni pokop domobrancev in vseh, ki so bili pobiti." Foto: Ana Kovač

Nova Slovenska zaveza je prosila Šuštarja, naj pride in ima govor. Po drugi strani je Spomenka Hribar, ki je večkrat bila pri nadškofu in je usklajevala zadeve med nadškofom in predsednikom Kučanom, dejala, da če bo tam Nova Slovenska zaveza, potem predsednik Kučan ne bo prišel. Scenarij se je spreminjal, na koncu pa je obveljalo, da Nova Slovenska zaveza nima govora, Zveza združenj borcev tudi ne, pridiga nadškof, govor pa ima predsednik države. Predsednik Kučan je imel sicer lep govor, nekaj stvari pa je bilo na meji cinizma in medijske prevare, češ da se "spominjamo tudi tistih, ki so to spravo omogočili", torej partizanov oziroma natančneje komunistične partije, ki je poboje povzročila. Partija tega žal ne more priznati, kar je najbolj tragično, saj bi se tako notranje osvobodili. Tega poguma in ponižnosti nimajo.

Takrat je bilo veliko groženj: da bodo prerezali kable za TV, da je podstavljena bomba, po gozdu je bilo nešteto kriminalistov, češ da so gobarji. Vsi so se zelo bali, kako bo. Tudi nadškof. Vznemirjen in žalosten je bil. Kljub vsemu pa je bil Kočevski rog zelo pozitiven. Molilo se je lahko na moriščih, simbolično pokopalo umorjene.

Takrat je bilo obljubljeno, da se bo obsodilo komunistični sistem, postavilo spomenike, da bodo žrtve dobile imena in priimke. Žal pa dejanja niso sledila. Še danes vidimo, da se ne moremo uskladiti. A sam sem prepričan, da sprava kot taka je mogoča. Mislim, da se pod zdajšnjim predsednikom Pahorjem premika na bolje.


Miha Mazzini: Veliki nered malega redoljuba

Slovenec, ki je v deželi priložnosti v športu in študiju dosegel vrhunske rezultate

Deset dejstev o vesolju, ki jim je težko verjeti


"Takrat je bilo obljubljeno, da se bo obsodilo komunistični sistem, postavilo spomenike, da bodo žrtve dobile imena in priimka. Žal pa dejanja niso sledila. Še danes vidimo, da se ne moremo uskladiti. A sam sem prepričan, da sprava kot taka je mogoča." | Foto: Ana Kovač "Takrat je bilo obljubljeno, da se bo obsodilo komunistični sistem, postavilo spomenike, da bodo žrtve dobile imena in priimka. Žal pa dejanja niso sledila. Še danes vidimo, da se ne moremo uskladiti. A sam sem prepričan, da sprava kot taka je mogoča." Foto: Ana Kovač

Zakaj je nadškof Šuštar sprejel tak koncept prireditve?
Cerkev je namenjena vsem, zato je maševanje za pobite v Kočevskem rogu bila maša za vse, sprava pa se ne more zgoditi med nadškofom in predsednikom države. To je bila želja ali prevara, utvara, pokvarjena igra, da bi enačili nadškofa z domobranci. Cerkev je v določenih trenutkih seveda opozarjala na nevarnost komunizma, zelo jasno je opozarjala, toda ves čas sta se vodstvo Cerkve in nadškof Šuštar zelo jasno zavedala, da je večina partizanov osebno vernih kristjanov in tukaj ne more biti nobenega izključevanja. 

Nadškof se je pogovarjal z vsemi, tudi s komunisti. Se ni nikoli zapletel v njihove zanke, ki bi mu odvzele svobodo?
Če hočeš stopati v odkrit dialog, moraš sam ostati svoboden, to je vedno poudarjal.

"Nad družbo v Sloveniji je bil razočaran, hkrati pa je rekel, da je treba delati na dolgi rok." | Foto: Ana Kovač "Nad družbo v Sloveniji je bil razočaran, hkrati pa je rekel, da je treba delati na dolgi rok." Foto: Ana Kovač

Omenili ste molitev za domovino, ki se v zadnjih letih znova precej obuja med posamezniki in po župnijah. Koliko je bilo te skupne molitve takrat, v času osamosvajanja, med vojno?
To so bili milostni trenutki naše zgodovine. Nadškof je izjemno veliko molil. Pošiljal je pisma, naj molijo po župnijah. Njegova prva pot, ko se je po vojni lahko šlo z avtom iz Ljubljane, je bila pot na Brezje. Takrat je sklenil, obljubil, da bomo slovenski narod posvetili Mariji. 15. avgusta tisto leto je bilo na Brezjah neverjetno doživetje, slovenski narod se je dejansko posvetil Mariji.

Nadškof je vedno poudarjal, da se moramo kristjani prebuditi. Ne smemo biti prestrašeni in se kar nekoga bati. Ali pasivno čakati. To je največja napaka. "Saj bo že nekdo drugi naredil." Kdo je pa ta drugi, se je spraševal nadškof. Odgovorni smo, da naredimo, kar moremo.

Njegova izjava pred plebiscitom je bila: zrelo, modro, pogumno. Ne pustimo se ustrahovati. Bodimo aktivni, hkrati pa zaupajmo v Stvarnika zgodovine, molimo in, kar je v naši odgovornosti in moči, tudi storimo, odgovorni smo za našo drago Slovenijo. Kristjani, pa tudi vsi ljudje dobre volje, torej ljudje različnih prepričanj in filozofij, smo poklicani, da naredimo vse, kar je mogoče, za našo samostojno Slovenijo. Bodimo vsi skupaj enotni, močni in pogumni.

"Kristjani pa tudi vsi ljudje dobre volje, torej ljudje različnih prepričanj in filozofij, smo poklicani, da naredimo vse, kar je mogoče, za našo samostojno Slovenijo. Bodimo vsi skupaj enotni, močni in pogumni," je poudarjal nadškof Šuštar. | Foto: Ana Kovač "Kristjani pa tudi vsi ljudje dobre volje, torej ljudje različnih prepričanj in filozofij, smo poklicani, da naredimo vse, kar je mogoče, za našo samostojno Slovenijo. Bodimo vsi skupaj enotni, močni in pogumni," je poudarjal nadškof Šuštar. Foto: Ana Kovač

Nadškofa Šuštarja se pomnimo kot zelo milega. Je bil kdaj tudi oster?
Bil je milina, srčna dobrota. To, kar je prinesel iz Švice, je bilo pa red, natančnost, ura. Če sem zamudil za dve, tri minute, če je ura bíla in me še ni bilo, je takoj vprašal, kje sem. Malo je bil živčen, ko je imel kakšno težko stvar, odločitev ali ko se je z nekom kaj dogovoril, a se to ni držalo. Zlasti ko smo bili pri predsedniku Kučanu ali pri Drnovšku. Rekel je: "Tone, to je pa res čudno. Dogovorili smo se, pa ni tako." Rekel sem mu: "Gospod nadškof, to je Slovenija, to ni Švica." (smeh, op. p.)

Na pošto smo odgovarjali isti dan. Ne jutri, pojutrišnjem ali nikoli. Takoj smo naredili. Če ni bilo narejeno, je bil tudi malo siten, odločen, razjezil se je. Potem pa je takoj bolj milo rekel: "Veš, moramo delati, držati se reda, vse, kar nam napišejo, moramo vzeti zares."

Improvizacij ni maral. Nadškof je bil človek reda. Če ni bilo tako, je bilo malo napeto.

Vam je kdaj pripovedoval o tem, kakšno pot si je pred osamosvojitvijo želel za Slovenijo? Različni ljudje so imeli različne ideje.
Ta zgodba se je risala počasi. A kakršnakoli oblika "soft" Jugoslavije, federacije, konfederacije nikakor ne bi delovala. Vedel je, kaj so menile ZDA, izrazito so bile proti, da se v Jugoslaviji karkoli razdeli. Francija, Anglija, Italija, Španija, edino Nemčija je razumela. Leta 1985 se je pogovarjal z nemškim kanclerjem Kohlom, on je poznal situacijo.

Prednost nadškofa Šuštarja je bila, da je imel informacije. Vedel je, kaj se dogaja v Evropi. Znal je tekoče latinsko, nemško, francosko, italijansko. Sprejemal je predsednike držav, vlad, veleposlanike. Bili so v Beogradu, a so prišli tudi k nam. On sam je šel večkrat v Švico, Italijo, London, v Nemčijo. Iz vsega tega je lahko razbral, da ostanek v totalitarnem, komunističnem sistemu zaradi mnogo razlik, zaradi uničevanja posameznika in skupnih jeder, tudi na področju kulture, ne prinaša nič dobrega. Vedel je, da se bomo lahko spoštovali samo tako, da bo vsaka od teh republik samostojna država, kar pa ne pomeni izključevanja drugih, ampak spoštovanje.

Ključni so bili Kohl in Genscher, Kurt Furgler v Švici in Janez Pavel II. kot tisti, ki je imel izjemno avtoriteto. Za nadškofa Šuštarja je bilo jasno: pravico imamo do samostojne države Slovenije, svobode, demokracije in spoštujemo vse druge. To, kar želimo sebi, želimo tudi drugim.

"Ni pristal na udobje, ampak je prišel v Slovenijo, kar je bilo izjemno naporno, težko. A hkrati je tu doživel zelo milostne trenutke slovenske osamosvojitve," o nadškofu Šuštarju pripoveduje škof Anton Jamnik. | Foto: Ana Kovač "Ni pristal na udobje, ampak je prišel v Slovenijo, kar je bilo izjemno naporno, težko. A hkrati je tu doživel zelo milostne trenutke slovenske osamosvojitve," o nadškofu Šuštarju pripoveduje škof Anton Jamnik. Foto: Ana Kovač

Kakšen odnos je imel s papežem Janezom Pavlom II.?
Nadškof ga je poznal še iz Rima oziroma ko je bil v Švici tajnik sveta evropskih škofovskih konferenc. Potem ko je postal nadškof v Ljubljani, je večkrat šel v Rim. S papežem se je redno srečeval. Ko je ljubljanski nadškof prišel v Rim, so bila vrata zanj odprta povsod. Poznal je vse. 27 let se je srečeval z vsemi škofi, tajništvo sveta evropskih škofovskih konferenc je kot generalni sekretariat. Z vsemi neposredno komuniciraš.

Ko se je 27. junija 1991 začela vojna za Slovenijo, je nadškof takoj poslal telefaks Janezu Pavlu II. Tudi odgovor je prišel takoj, da bo papež molil in slovenski narod izročal v Božje varstvo. Že v petek na konsistoriju, srečanju s kardinali, je papež spet omenil Slovenijo. V soboto na praznik apostolov Petra in Pavla znova. In še v nedeljo, 30. Vsak dan, štiri dni zapored. Pošiljal je telegrame, molitve, informacije. Ko papež nekaj pove, to pozna ves svet. Njegov poziv je bil moliti za Slovenijo, narediti vse, da se vojna konča.

Prispevek nadškofa Šuštarja je opisan in dokumentiran v knjigi Vloga nadškofa Šuštarja pri osamosvojitvi Slovenije. | Foto: Ana Kovač Prispevek nadškofa Šuštarja je opisan in dokumentiran v knjigi Vloga nadškofa Šuštarja pri osamosvojitvi Slovenije. Foto: Ana Kovač

Sveti sedež ponavadi diplomatsko počaka s priznanjem držav, tu pa je dobesedno potisnil Evropo, da nas je dva dneva pozneje priznala. Papež je osebno, to sem izvedel iz zanesljivih virov, napisal dekret o priznanju Slovenije.

Ne pravim, da je bil nadškof Šuštar edini, ki je prispeval k mednarodnemu priznanju Slovenije, ampak popolnoma mirno in z vso gotovostjo trdim, da je odločilno prispeval, da je Sveti sedež diplomatsko nenavadno prehitel evropske države. To je povedal tudi predsednik Kučan, ko mu je podelil državno priznanje.

Nadškof je večkrat dejal: "Ljubi Bog nam je dal papeža Janeza Pavla II., ki izhaja iz Poljske, da je razumel položaj, ker je prišel iz tega konteksta."

Bog v vseh trenutkih pošilja pastirje, za katere šele pozneje odkrijemo, da so bili pomembni oziroma da so bili pravi ljudje na pravih mestih. Če bi nadškof Šuštar šel po poti ugodja, lagodja, bi ostal v Švici. A njegovo škofovsko geslo je bilo Božjo voljo izpolnjevati, to je bilo njegovo temeljno vodilo. Ni pristal na udobje, ampak je prišel v Slovenijo, kar je bilo izjemno naporno, težko, a hkrati je tu doživel zelo milostne trenutke slovenske osamosvojitve.