Afričan v Sloveniji: Po trikrat na dan peš iz Šiške na Šmarno goro

Ko je Issiaka, ki se v našem jeziku izgovori Išaka z naglasom na črki i, v domačem Burkina Fasu kot majhen otrok hodil v šolo, je vedno komaj čakal konec pouka. Šola ga ni zanimala, dolgočasila ga je. Bolj so ga zanimali bobni. Vsak dan je komaj čakal, da bo šel takoj po šoli k eni od bobnarskih skupin, ki so pri njih prav v vsaki ulici. Bobnanje mu je vedno šlo zelo dobro in afriške bobne zna tudi izdelovati.

Leta 2000 so 12 otrok iz njegove države odpeljali na festival v Nemčijo, kjer so nastopili. Bilo mu je nadvse všeč. "Rekel sem si: 'Zdaj pa resno, vse se nauči, da boš to delal še naprej,'" opiše svojo takratno odločitev, da bo naredil popolnoma vse, da bo njegovo življenje povezano z bobnanjem in nastopi. Naučil se je vsega, kar se je dalo, in se pripravil na to, kar je sledilo.

To je set bobnov, na katere igra Issiaka Sanou na svojih nastopih. Bobne tudi izdeluje. Za vsakega za les porabi od dva do tri dni, za kožo in preostalo pa potem še en teden. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

V Slovenijo ga je pripeljala ljubezen

Doma se je ukvarjal tudi s turističnim vodenjem in tako spoznal Slovenko, ki se je naslednjič v Afriko odpravila za sedem mesecev in živela pri njegovi družini. Postala sta par. Ko se je morala vrniti domov, je  on odšel za tri mesece k njej v Slovenijo.

Bratrance je imel že takrat drugod po Evropi, enega v Franciji in enega v Italiji. Ker govori francosko, malo  tudi italijansko, je vedel, da bi mu bilo v Franciji že zaradi jezika veliko lažje, a se je odločil, da bo poskusil v Sloveniji ter ugotovil, kakšno je tu življenje in ali se lahko nauči slovensko.

V vsem boju za vizum je moral med drugim tudi na šesturni intervju v Kairo v Egiptu, ker je tam edino slovensko veleposlaništvo za vso Afriko. Za to je moral najprej zbrati denar, po tem pa kljub temu ni šlo vse gladko.

Ko je začel delati, kar ima najraje, je zares zaživel

Pravkar oz. 14. maja je minilo deset let od njegovega prihoda v Slovenijo. Kot pravi, mu je pri vsem najbolj pomagalo to, da je odprl svoj s. p. Ne le, da je moral biti za pridobitev vizuma zaposlen, hkrati mu je s. p. omogočil, da se je popolnoma posvetil temu, kar rad počne. Že takoj na začetku je ime številne delavnice, naredil in prodal je tudi okoli 120 bobnov, čedalje več ljudi ga je poznalo, prav tako on njih in odpirale so se mu nove možnosti.

Issiaka igra tudi afriško kitaro. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Obožuje otroke, ti pa njegove delavnice

S Slovenko, ki jo je spoznal pred nekaj leti, ima dva otroka, ki mu pomenita vse in že hodita po njegovih stopinjah, saj zelo rada bobnata. Tudi se zelo rad ukvarja z otroki, kar se pozna tudi pri njegovem delu. Vse pogosteje ga namreč kličejo v vrtce in šole, kjer se mu še ni zgodilo, da bi katera od skupin ob koncu ure sploh želela končati.

"Otroci so nekaj posebnega. Ker še ničesar ne razumejo, samo tolčejo in se igrajo, kar je pomembno. Morajo se igrati. So prav prisrčni in vedno se najde kakšen, ki hoče vse narediti čisto drugače, kar me vedno nasmeji. In lepo je, ko dobijo občutek in držijo neko melodijo, neki ritem in tudi sami vidijo, kaj se da. Boben ti da ritem. Super so tudi zato, ker jih vse zanima, vse bi radi delali, se igrali in vse izvedeli. Vedno se zelo potrudijo in sploh nočejo končati," z žarom v očeh pove Issiaka.

Bobni ga napolnijo z energijo, ki je ne zna pojasniti

Otroke na delavnici nauči izdelati čisto pravi boben. Kot pravi, mu je v največje veselje, ko vidi, kako se potrudijo in kako ponosno ga potem nesejo domov. Pri njem otroci urijo svojo koncentracijo, vidijo, kako pomembno je sodelovanje in kaj se zgodi, ko skupaj ustvarijo ritem.

Tudi delavnice z odraslimi mu dajo veliko energije. "Z odraslimi je drugače, bolj poslušajo in te delavnice so res bolj namenjene učenju. Prav tako je bolj mirno, delo teče bolj normalno," pravi Issiaka. Kot pravi, na delavnice za odrasle kdaj pridejo ljudje tudi samo poslušat, nekateri pa tudi plesat. Ritem afriških bobnov je namreč tak, da te hitro potegne in težko ostaneš pri miru. "Joj, kako nekateri plešejo, čisto se prepustijo, to je res lepo videti," pove Issiaka.

Na vprašanje, ali raje nastopa ali raje poučuje, ne zna odgovoriti. Pravi, da ga oboje napolni z veliko energije. "Lahko imam šest delavnic zapored v istem dnevu, a bom ob začetku vsake tako prerojen kot pred prvo. Bobnanje mi da toliko energije, da nikoli nisem utrujen," pove Issiaka. Ko govori o bobnih, mu oči žarijo na poseben način, kotički ustnic se mu vihajo in začutiš lahko, da govori iz srca. Da govoriš o odraslem človeku, ki živi sanje iz otroštva.

V Sloveniji živi veliko bolj mirno, kot bi drugje

V Sloveniji je zelo zadovoljen. "Nikoli še nisem imel nobenih težav. Prepričan sem, da tu živim veliko bolj mirno kot kateri od sorodnikov v drugih državah Evrope. Čeprav marsikdo reče, da tu ne bi živel, ker je država majhna, jaz menim ravno nasprotno. Ker je država manjša, poznam veliko ljudi, oni pa mene in to je lahko velika prednost. Poleg tega lahko imam s. p., sem zavarovan. Ljudje so bolj pošteni, bolj v redu," meni Issiaka, ki je nekaj časa preživel tudi v Franciji.

Kot pravi, mu je v Sloveniji v vseh desetih letih morda dvakrat ali trikrat nekdo pokazal, da odkrito ne mara temnopoltih, v tujini pa se to dogaja pogosteje.

Tu se mu pogosto zgodi, da v trgovini ali lokalu koga nagovori in naroči v slovenščini, odgovarjajo pa mu v angleščini. "Res ne razumem tega. Če govorim z nekom slovensko, zakaj mi odgovori angleško? Kdo je sploh rekel, da govorim angleško? Potem le gledam in čakam, da slišim slovenščino in se spet lahko pogovarjava naprej."

Poleg bobnov in afriške kitare zna igrati tudi balafon (afriški ksilofon). Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Sneg ga je prvič presenetil v Franciji

Ko še ni videl snega in se je o njem doma v Afriki zgolj učil, si je predstavljal, da pada z neba tako kot dež, le da je podoben bombažu. "Dva tedna sem bil pri bratrancu v Franciji. Živi v vasi blizu gozda. Neko jutro sem se zbudil in na majhnem strešnem oknu videl, da je popolnoma prekrit z nečim belim. Takoj sem se oblekel in šel ven, občutek je bil poseben. Zdaj sem zelo vesel, ko sneži. Takrat se lahko ure sprehajam zunaj," pove Issiaka.

Domov se rad vrača in tamkajšnje nizke temperature prenaša veliko bolje kot drugi. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl "Mraz sicer prenašam normalno in v desetih letih sem bil le dvakrat bolan. Pri nas je zdaj od 30 do 40 stopinj Celzija. Ko sem bil tam za novo leto, so bile temperature podobne zdajšnjim, okoli 20 stopinj Celzija, morda malo več. Po ognjemetu kar naenkrat zunaj ni bilo nikjer nikogar. Joj, kako me je to ujezilo. Meni je bilo skoraj toplo, vsi drugi pa so šli zaradi mraza noter. Povedal sem jim, da v Sloveniji ljudje praznujejo zunaj, na snegu, v hudem mrazu," se nasmeji, a hkrati razloži, da pri njih skoraj nihče ne pije alkohola. Tudi za novo leto pijejo sladke gazirane pijače, kuhano vino pa te lahko pozimi tudi pogreje.

Iz Šiške peš na Šmarno goro na miške tudi po trikrat na dan

Ko je prišel v Slovenijo, je najprej živel pri ljubljanskem Kinu Šiška. Takrat še ni poznal vsega in nič od hrane mu ni ravno teknilo.

"Enkrat sem na Šmarni gori poskusil ocvrte miške. Tako so mi bile dobre, da sem od takrat velikokrat šel tudi trikrat na dan peš od doma na Šmarno goro in nazaj. Rad sem se sprehajal, nisem imel česa početi in si jih zaželel," v smehu pove Issiaka. Doda, da je bilo tako na začetku tudi zato, ker ni uspel sesti na avtobus, saj se je bal, da bi ga odpeljal neznano kam in bi se izgubil. Enkrat sem mu je to namreč zgodilo in namesto v BTC-ju je pristal v Trnovem. Nato je izgubil tri ure časa, ko je za pot nazaj spraševal ljudi. Iz istega razloga je šel velikokrat peš tudi iz Šiške do BTC-ja in nazaj.

"Ampak zdaj zaradi tega poznam Ljubljano bolj kot domačini. Prehodil sem jo po dolgem in počez. Kdaj me kdo po telefonu vpraša, ali morda vem, kje v bližini je bankomat ali kaj podobnega, in ko mu povem skoraj do koraka natančno, je vsak presenečen, kako jaz to vem, če še domačini ne," se smeji Issiaka.

Ob posebnih priložnostih se doma oblečejo v pisana tradicionalna oblačila. Na fotografiji je z mlajšim in starejšim bratom, ki je po smrti očeta prevzel skrb za družino. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Doma vsak obrok v dnevu skupaj je okoli dvajset družinskih članov

Naročil si je gobovo juho, saj mu ob napornem dnevu ni uspelo veliko jesti. Zelo jo ima rad in tudi sicer mu je slovenska hrana zelo všeč. Kot pravi, je precej podobna njihovi, le da je postopek priprave drugačen.

"Pri nas kuhamo ogromne količine, ker vsakič ena družina kuha za širšo družino. K vsakemu zajtrku, kosilu in večerji sede vsa širša družina skupaj. Pri nas velja, da očetje skrbijo za družino, ženske pa so tiste, ki kuhajo. In kdor pri mizi je, tudi nekaj prispeva. Za mizo sedemo oče, mama, dva brata, sestra in potem še strici in tete in njihova družina. Za mizo nas torej sedi okoli dvajset ali več," razloži Issiaka, ki v Sloveniji zelo pogreša to povezanost družine. In vedno se z veseljem vrača domov, da se napoji z občutkom, da si del nečesa takšnega.

Komaj čaka, da se julija vrne domov za skoraj dva meseca. "Praznovali bomo bajram. Sploh se ne spomnim, kdaj sem ga nazadnje praznoval s svojo družino. Novo leto sem že dvakrat, tega pa že dolgo ne, pa si zelo želim. Vsi se oblečemo v tradicionalna oblačila, veliko je druženja, igranja in petja. Težko si je predstavljati, kako bo, ko bodo prišli h kosilu tudi tisti člani širše družine, ki so drugod po svetu in običajno na navadne dni ne pridejo. Skupaj nas tako je od sto do dvesto. To je šele veliko ljudi," se zasmeji Issiaka.

Če bi doma potrkal pri sosedu, bi vedno dobil, kar bi mu manjkalo

"Pri nas je veliko več povezanosti in solidarnosti. Če bi bil tam lačen in potrkal na vrata sosedov, mi nihče ne bi odrekel hrane. Če hrane ne bi imeli, bi mi dali denar, da bi si jo lahko šel kupit. Če bi na cesti nekoga ustavil, ker bi potreboval prevoz, bi me ta brez obotavljanja vzel s sabo," pravi Issiaka. Meni, da je s tega vidika življenje v Burkina Fasu lažje.

Kot pravi, je po eni strani lažje in je življenje dobro, saj je več uživanja v življenju samem. Po drugi strani je tam denarja premalo. Vedno je treba paziti in razmišljati, kako naprej.

Issiaka Sanou je zelo ponosen na svoje afriške korenine. Rad ima tradicionalna oblačila in okrog vratu ves čas nosi srebrno verižico s ploščico v obliki Afrike. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl "V Evropi denar raste na drevesih"

"Tam je tako, da če imaš ti, imajo vsi. Če ti nimaš, nima nihče. Po eni strani je to dobro, po drugi pa včasih naporno. Ljudje si Evropo predstavljajo tako, da je tu vse lahko, da smo vsi bogati, da denar raste na drevesih, da imamo vsi preveč. Ko jim skušam pojasniti, da so stvari enake kot tam, da je za denar treba nekaj narediti, mi nihče ne verjame oziroma tega ne slišijo. In če prideš domov in imaš nekaj denarja pri sebi, vsak pride k tebi in razlaga o svojih težavah. Vsak vpraša, ali imam kaj zanj, ker vsakič prinesem stare mobilnike, kakšen prenosnik in takšne stvari, ki jih prej naberem pri prijateljih," pove o tem, kako je, ko pride domov.

"Zadnjič mi je prijatelj rekel, da je prepričan, da bi mu slekli tudi spodnjice. Ko sem rekel, da gotovo niso tako mislili, mi je odvrnil, da so ga vprašali celo, ali jim da svoje nogavice," se zasmeje.

To, da če ima nekdo, imajo vsi, velja tudi za hrano. Ko je enkrat spekel palačinke, je moral naslednjič narediti za "milijon" palačink mase, tako da je ves čas samo pekel. Enako je s špageti. "Špageti z bolonjsko omako sicer pri nas so, a si jih doma redko naredijo, ker potrebuješ veliko mesa. Ko sem jih nekoč naredil tako kot v Sloveniji, so nato zbirali denar in smo morali kupiti sestavine. Treba jih je bilo skuhati za skoraj celo vas," v smehu razlaga Issiaka.

Issiaka Sanou je vedno nasmejan, rad nastopa, pravi pa, da doma bobnov skoraj nikoli ne igra. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl "Življenja si ne želim zapletati"

Na vprašanje, ali ni nikoli utrujen ali slabe volje, odgovori, da utrujen kdaj pa kdaj je, slabe volje pa res ni nikoli. Vedno je nasmejan.

Zelo dobro govori slovensko, prav zdaj končuje deveti razred slovenske osnovne šole. Še en izpit in diploma, pravi. Sedmi, osmi in deveti razred je moral narediti, da mu bodo priznali znanje slovenščine, ki je potrebno za pridobitev državljanstva.

Za naprej pravi, da bo, kar bo. Vesel je, da ljudje opazijo, da dela s srcem. Radi ga vabijo tako na rojstne dneve, teambuildinge kot v vrtce in šole, dopoldne pa še dostavlja pošiljke.

"Na delavnicah je vedno zabavno in zanimivo. Brez službe pa ni denarja in brez denarja ne moreš živeti," pravi in dodaja, da si ne želi zapletati življenja. Vesel je, da lahko počne, kar rad počne, in da lahko vmes uživa s svojima čudovitima otrokoma, ki sta zdaj stara tri leta in leto in pol.

Tako o svojih otrocih kot o bobnanju govori s takšnim žarom, da se ob poslušanju energije nalezeš še sam. Ni težko verjeti, da marsikdo pravi, da so njegove delavnice kot terapija, kamor se po napornem dnevu pridejo sprostit.