Ponedeljek, 19. 2. 2018, 4.30
6 let, 9 mesecev
Pariz je veliko dražji od Slovenije, a fitnesi so cenejši #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,26
1
Alja Dobovšek je enaindvajsetletna Ljubljančanka, ki že drugo leto živi v Parizu. Svojo šestčlansko družino v Sloveniji je zamenjala s francosko, kjer je začela delati kot varuška prek programa Au Pair.
"Želela sem biti več kot le turist"
Po končani maturi se je takrat devetnajstletna Ana Alja Dobovšek preselila v Pariz. "Želela sem videti svet, vendar ne le kot turist, ki si na hitro ogleda le glavne znamenitosti tuje države. Želela sem se potopiti v drugo kulturo, spoznati nove navade in načine razmišljanja," pravi.
"Želela sem se naučiti jezika in razširiti svoja obzorja," pravi in dodaja, da zna biti odkrivanje sveta kar veliko finančno breme. Vedela je, da si bo morala v tujini poiskati delo, nato pa je odkrila program Au Pair, ki ji je, kot pravi sama, pisan na kožo. "Je idealna priložnost, saj mi ne ponuja le dolgotrajne zaposlitve, temveč tudi streho nad glavo in plačane obroke," pravi Alja.
Ker obožuje otroke in ima izkušnje z delom varuške že od zgodnjih najstniških let, se je odločila prav za Au Pair. Odločala se je med družinami iz Španije, Velike Britanije in Francije in se odločila za zadnjo, saj se že od osnovne šole uči francoskega jezika. "Želela sem izpopolniti svoje znanje in končno potrditi velike stereotipe o romantičnih ulicah, dobrem vinu in sirih ter prevelikem nacionalizmu."
Odšla je v umetniški Pariz
Ko je bila dokončno odločena za Francijo, je vedela, da želi bivati prav v Parizu: "Tako si vedno v toku dogajanja, sploh umetniškega, kar je bilo zame najpomembnejše." Že odkar pomni, je rada plesala, pela in ustvarjala različne dramske prizore pred ogledalom, starši pa so njeno umetniško osebnost podpirali in jo že pri treh letih vpisali na plesne vaje.
"Za sabo imam 14 let tekmovalnega jazz-baleta, štiri leta sodobnega plesa in pet let salse. Obiskovala pa sem tudi različne pevske zbore in solo petje," kar pa jo je pripeljalo do končane štiriletne umetniške gimnazije.
"Pariz mi je omogočil odkrivati neverjetno arhitekturo, muzeje, galerije, glasbene in plesne prireditve, hkrati pa nisem morala ubežati bogati zgodovini in kulturi, ki sta razširili moje znanje in splošno razgledanost," je pohvalila svoj novi dom.
Ulična je povsem drugačna od knjižne francoščine
"Francoščino sem si izbrala celo na maturi, zato sem pred odhodom v Pariz menila, da mi jezikovna ovira ne bo povzročala težav," je povedala Alja, ki je hitro ugotovila, da ji knjižni jezik na ulici in med mladimi ne bo preveč koristil. "Je krasna podlaga, a sem imela še vseeno veliko dela, da sem izoblikovala tekoč pogovor."
Po dveh letih bivanja v Parizu se lahko pohvali, da skrije celo naglas, a še vedno pridno obiskuje jezikovni tečaj. "Sicer pa sem imela s Francozi in njihovo angleščino same dobre izkušnje. Že res, da imajo močan francoski naglas, a se še vseeno potrudijo govoriti angleško," pravi in dodaja, da to lahko postane tudi moteče: "Na ta način se ne moreš naučiti francosko."
"Domotožje udari med prazniki"
"Nekaj prvih mesecev mi sploh ni bilo težko, nobenega domotožja," pravi Alja. "Preprosto nisem imela časa." Toliko novih stvari se ji je dogajalo, toliko novih ljudi je spoznala, da ji je čas minil izjemno hitro. Šele po treh mesecih, ko se ji je ritem življenja malo umiril, je začela pogrešati družino in prijatelje. "Hitro sem bila potolažena, saj imamo dandanes telefone, spletne aplikacije in videokamere."
"Najtežje mi je bilo za božične praznike," pravi Slovenka, ki se je po obisku domačih kmalu vrnila nazaj v Francijo. " Vedenje, da nekoga, ki ti veliko pomeni, na nek način zapuščaš, je težko sprejeti, sploh ko nisi prepričan, čez koliko časa bosta spet skupaj."
Včasih jo je bilo tudi strah, da jo bodo ljudje pozabili "v smislu, daleč od oči, daleč od srca". Vendar se kljub strahu s pravimi in dobrimi prijatelji še vedno sliši.
Novih prijateljev ima sicer malo, vendar se z ljudmi, ki jih je večinoma spoznala v prvih mesecih prihoda v Pariz, res dobro razume. "Res pa je, da sem zdaj manj sramežljiva, ker tudi bolj samozavestno govorim francosko in sem se pripravljena več družiti in hoditi na zabave."
Večkrat se počuti kot zvezda francoskega filma
V Franciji se Alji zdi vse veliko večje in bolj zanimivo kot v Sloveniji: "Pariz je stičišče različnih narodnosti, etičnih skupin in religij zaradi nekdanjih francoskih kolonij. Večino časa se počutim, kot da sem glavna vloga kakšnega stilskega francoskega filma."
Pariz je izredno drag, pravi in dodaja, da je eno izmed evropskih mest z najvišjimi stroški bivanja: "Francozi pravijo, da si z enako vsoto denarja, ki jo za večje stanovanje porabiš v Parizu, na podeželju lahko zgradiš vilo z bazenom na velikanskem posestvu, denarja pa ti ostane dovolj še za nov avto."
Kljub temu so cene živil in oblačil približno enake kot v Sloveniji, razen če kupuješ le priznane blagovne znamke, še dodaja Alja. Pogosti so tudi veliki bolšji trgi, na katerih po nizkih cenah predvsem ženska populacija prodaja nošena oblačila priznanih znamk.
V Franciji so fitnesi cenejši kot v Sloveniji
Ker se zelo rada giblje, se je vpisala v različne telovadnice in preizkusila številne vadbe, za katere je, presenetljivo, plačala manj kot v Sloveniji. "Po drugi strani pa za cestnine in prevoz porabiš celo premoženje," pravi Alja in dodaja, da za mesečno mestno vozovnico, ki v Sloveniji stane 20 evrov, v Parizu odšteje med 70 in 90 evrov.
Vloga vagabunda ji je pisana na kožo
"Trenutno mi je vloga vagabunda pisana na kožo," je povedala in nadaljevala, da v Parizu ostaja vsaj do avgusta, z novim šolskim letom pa se odpravlja v Madrid, kjer bo prav tako delala kot varuška in izboljšala še svojo španščino.
"V bližnji prihodnosti za zdaj ne vidim vrnitve v Slovenijo, sem pa prepričana, da se je po dolgem popotovanju najlepše vrniti prav domov," meni enaindvajsetletnica in dodaja, da to delo zagotovo ni za vsakega. "Če pa te res veseli delo z otroki in si želiš razširiti obzorja na bolj nekonvencionalen način, veliko bolj v praksi kot teoriji, je ta program idealna priložnost."
"So dobri in slabi dnevi, vendar verjamem, da sem zdaj prav zaradi teh izkušenj boljša oseba, ki ne vidi več stvari tako ozko ali črno-belo," meni Alja.
"Šele potem mi je postalo jasno, zakaj se mi je poštar smejal"
Prva družina, pri kateri sem živela, se je med sabo poslavljala z "Bisous, bisous, calin, calin" (izgo. bizu, bizu, kalan, kalan), zato se je tudi sama kaj hitro navadila posloviti s to frazo. Šele po nekaj mesecih je izvedela, da to ni uraden način za slovo, ampak nekaj, kar so izumili otroci, preostali družinski člani pa so ga posvojili kot svoj domači pozdrav.
Čeprav se tega ni zavedala, je prvih nekaj mesecev vsem, ki jih je srečala, v grobem prevodu pošiljala poljubčke in nežnosti. "Šele potem mi je postalo jasno, zakaj so bili tujci na telefonu tako zmedeni in zakaj se mi je poštar venomer smejal. Zdaj ko je sram minil, se lahko tudi nasmejem, a še vedno z rdečimi lički."
1