Mirjam Kline, tožilka: Vsaka klofuta otroka še ni kaznivo dejanje

Mirjam Kline, ki že sedem let vodi oddelek za mladoletniško, spolno in družinsko kriminaliteto pri okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani in je predsednica Društva državnih tožilcev Slovenije, pravi, da se število kaznivih dejanj, kot so spolne zlorabe otrok ter nasilje v družini, v zadnjih letih ne povečuje, smo pa bolj ozaveščeni, zato se danes več primerov znajde pred sodiščem.

Kako je z otroki, ki postanejo žrtev sprtih ali ločenih staršev; z otroki med dvema ognjema? Takšnih primerov, ko sprti starši zlorabljajo otroke za lastne interese, je ogromno. Otroci sicer ne nastopajo kot oškodovanci, a menim, da so najbolj oškodovani prav oni. Večino takih primerov obravnavamo kot odvzem mladoletne osebe.

Enemu od staršev po ločitvi dodelijo otroka, drugi pa ima pravico do stikov. Potem se začnejo razprtije, ker ga ali oče ali mama ne pripelje točno ob uri, ga ne pripelje na kraj, kjer so bili dogovorjeni, ga kljub dogovoru ne pride iskat … Prek otrokovega hrbta se prepirata dva odrasla, katerih skupna zgodba je končana.

Namesto da bi skrbela za dobrobit otroka, se gresta igro "ti mene ne boš – jaz bom tebe". A otroci imajo oba enako radi, otrok ima starše rad. Zato pravni pouk v sodnih postopkih ne bi smel biti tak: "Če boš povedal, kaj je bilo, bo šel oče v zapor." Otrok noče, da gre oče v zapor. Nikoli! Jaz kot tožilka sem tista, ki bom odločila, kaj bom predlagala, sodnik je tisti, ki odloči, kaj bo naredil, ali je dovolj dokazov ali ne. Otrok je tisti, ki mora samo povedati, kaj se mu je zgodilo, nič drugega.

Koliko sploh ima država pravico poseči v takšne odnose med starši, ki na opisan način zlorabljajo otroka? Država v vedenje staršev težko poseže. To je stvar njihove vzgoje, mentalitete. Ne vem, kako bi lahko država starše, ki obljubijo, da bodo prišli otroka iskat ob sedmih, pripravila do tega, da pridejo ob sedmih, ne ob devetih. Otrok ga čaka ob sedmih. To je zrelost staršev, ki jo nekdo ima, drugi pa je nima.

Nekateri starši tudi nočejo plačevati preživnine, češ: "Ne bom plačeval njej ali njemu." Ampak saj ne plačuješ njemu ali njej – plačuješ za otroka! Nekateri starši otroku kaj kupijo in mislijo: "Saj je preživnina s tem plačana." Pa ni! Treba je plačati elektriko, šolske izlete, vodo … Spet govorim o zrelosti. Nekdo je zrel ali pa ni. Država težko poseže v te stvari. Mislim, da lahko največ naredimo z ozaveščanjem, izobraževanjem, morda s šolo za starše, ki bi bila obvezna za vse in bi jo lahko organizirali že v vrtcu.

Tu imajo vlogo nevladne organizacije, vrtci, šole, in tudi mi sami – da si postavimo ogledalo. Kakšen sem kot starš in kakšen sem v odnosu do drugega od staršev? Četudi se s partnerjem ali partnerico ne razumem več, sva ustvarila skupnega otroka, zanj je treba skrbeti. A to je stvar vsakega posameznika in mentalitete družbe, ki vpliva nanj ali nanjo.

Če kot odrasli otroka klofnemo – je to že kaznivo dejanje? Če gre za enkratno dejanje, je treba presoditi, v kakšnih okoliščinah se je to zgodilo, na kakšen način in kakšne posledice je pustilo na otroku. Da razjasnimo: če klofneš otroka, je to vedno zavržno in nemoralno dejanje! Ni pa vsaka klofuta otroka kaznivo dejanje.

Podobno je, ko govorimo v nasilju v družini: vsak prepir še ni kaznivo dejanje. V nobenem primeru ni prav, da odrasel svojo moč pokaže tako, da klofne otroka.

Četudi presodimo, da ni šlo za znake kaznivega dejanja, je prav, da starši vedo, da tak način vzgoje ni primeren. A vsaj v primerih, ki jih obravnavamo na oddelku, klofut niti ni toliko. Več je primerov, ko otrok pride domov s slabimi ocenami, pa zanje ne pove, šprica šolo, se vdaja mamilom … V določenih primerih, ko starši ne vedo več, kaj bi, se lahko zgodi, da otroka tudi klofnejo. Zakonski pogoji za kaznivo dejanje niso vedno nujno izpolnjeni, take stari moramo presojati tudi po človeški plati.

Kadar gre za surovo ravnanje z otrokom, pa je to nedopustno in takšne stvari je nujno sankcionirati, zato pri obtožnih predlogih ali obtožbah vedno vztrajamo. Ne morem pa reči, da smo vedno uspešni pred višjim sodiščem. Bil je že kakšen hujši tepež otroka in smo vztrajali pri obtožbi, a so obtoženca ali obtoženko oprostili. Zato mislim, da je pri vprašanjih o tem, kaj je v odnosu do otroka primerno in kaj ne, še vedno potrebno temeljito izobraževanje vseh, ki skrbimo zanje.

Kot dolgoletna vodja oddelka za delo z otroki in mladoletniki se srečujete s številnimi grozljivimi zgodbami in najtežavnejšimi primeri. Kdaj pri svojem delu čutite, da ste zadovoljni, izpolnjeni? Kot tožilka se počutim zadovoljno, kadar se postopek, s katerim se dlje časa ukvarjam in je zahteven, konča z obsodilno sodbo.

Samo enkrat, ko sem zastopala obtožbo dolgoletne spolne zlorabe očima nad pastorko, se mi je zgodilo, da je, ko je bil očim obsojen, pastorka pristopila do mene in rekla: "Hvala, ker ste mi verjeli." Takrat sem občutila zadovoljstvo.

Najbolj pa sem zadovoljna, ko vidim, da je obdolženec uvidel, da tisto, kar je počel, ni prav, saj to pomeni, da tega v prihodnje ne bo več počel. Kot človek sem tega seveda najbolj vesela.