Anton Drobnič: Brez sodelovanja bi nas pobili

Predsednik društva Nova Slovenska zaveza, ta združuje državljane, ki so bili kakorkoli udeleženi v protikomunističnem odporu v državljanski vojni, njihove svojce in potomce, nam je zaupal, kaj si misli o odgovorih, ki nam jih je dalo odkritje Hude jame, zakaj je Borut Pahor predstavnik morilcev, v čem se moti Janez Stanovnik in zakaj je bila Zdenka Cerar slaba, Barbara Brezigar pa dobra generalna državna tožilka.

Pred kratkim smo se pogovarjali s predsednikom borčevske organizacije Janezom Stanovnikom. Pogovor smo začeli z vprašanjem, ki bi ga postavil tudi vam. Od odkritja Hude jame je minilo že več kot dve leti. Smo v tem času naredili dovolj? Ali smo dobili odgovore, ki smo jih takrat začeli iskati?

To, kar ste vprašali, bi se moralo zgoditi, vendar se ni zgodilo. Huda jama bi morala pretresti ne samo ljudi, temveč tudi oblastnike. V resnici so oblastniki Hudo jamo izkoristili, da so vse odkrivanje preteklosti, odkrivanje resnice ustavili. Huda jama se zapira oziroma je že zaprta, nadaljnje raziskave na drugih moriščih pa se ne opravljajo. Namesto da bi Huda jama pripomogla k sožitju in nadaljnjemu raziskovanju našega narodnega razdora, ga v resnici še poglablja.

Takrat ste imenovali Boruta Pahorja za predstavnika morilcev. Ali še tako mislite?

Seveda. Pahor je predsednik stranke, ki je pravna naslednica morilske organizacije – komunistične partije – tudi politična in idejna. Zato bi morala poskrbeti, da bi zla dejanja predhodnic razčistili, pojasnili in spravili v zgodovino. V resnici pa ta stranka, ki je zdaj večinska, nosi oblast, vodi vladno koalicijo, za to ni naredila ničesar, ravno obratno, zapira stvari. Tako da je on predstavnik, pravni naslednik in idejno-politični naslednik nekdanje morilske organizacije.

Zakaj se v Sloveniji ne moremo dogovoriti, saj je od vseh teh dogodkov minilo toliko in toliko let. Zakaj se morajo mlade generacije s tem še zmeraj ukvarjati? Zakaj ne najdemo rešitve?

To je eno od najbolj zanimivih in tehtnih vprašanj, pa vendarle se z njim nihče ne ukvarja. Ves svet je že pozabil oziroma se je spravil v zvezi z drugo svetovno vojno. Čeprav so se tudi drugod dogajale hude stvari in je ugasnilo ogromno življenj, pa so se vendarle pogovorili in nekako živijo skupaj naprej. Tudi Slovenija in slovenski komunisti, nekdanji partizani nimajo nobenih pomislekov pogovarjati se s fašisti, Italijani, nacisti, Nemci ali s kakšnimi drugimi sovražnimi kategorijami. Samo s svojimi domačimi nasprotniki se ne pogovarjajo. Ustvarjajo nadaljnje sovraštvo in ravno predsednik borcev Janez Stanovnik, za katerega sem, ko je bil imenovan za predsednika, pričakoval, da bo sposoben narediti spremembo, da bo sposoben narediti neka spravna dejanja, kot zakleto vztraja pri sovraštvu in ga kar naprej poglablja. Ravno on to sovraštvo kar naprej nadaljuje.

Kaj bi bilo Stanovnikovo dejanje, ki bi prepričalo?

Ni enega dejanja. Treba je spremeniti miselnost, treba je iskati resnico. Na vaše prejšnje vprašanje bi še povedal, zakaj v Sloveniji ni pomiritve: ker je bila krivda prevelika. Zločin je bil prevelik. Tako velikega zločina ni bilo nikjer. Pri nas so na majhnem prostoru v kratkem času domači, bratje bratom, prizadeli tako veliko zlo, da ne gre v pozabo. Ne gre v zgodovino. Ostaja. In kar naprej zbuja nove, nove in nove spopade. Nova nerazumevanja, to je prekletstvo za Slovenijo. Dokler to ne bo končano, Slovenija nima nobenih pravih možnosti za resničen napredek in resničen uspeh.

V tem pogovoru s Stanovnikom smo čutili, da tudi on pričakuje, da bo nasprotna stran nekaj svojih dejanj priznala. On nam je takrat dejal: »Nazadnje je tudi škof Rožman, kot je napisal dr. Trstenjak, pred svojo smrtjo priznal, da je bilo napak, da so vzeli orožje od okupatorja.« Kako vi gledate na to izjavo?

Napak je bilo, da so vzeli orožje. Napak je bilo, da so vzeli uniforme. Napak je bilo, da so živeli. Če ne bi živeli, jih komunistom ne bi bilo treba potolči. Za komuniste je bilo vse napak. Napak je bila vojna. Napak je bila revolucija, ki so jo začeli. Napak je bil napad na slovenski narod, ki so ga z boljševističnimi metodami začeli. Vse drugo je bila posledica. Napak je bilo vse skupaj. Kdo je začel ta napak, kdo ga je povzročil.

Ampak vseeno je bilo neko sodelovanje z okupatorjem?

Seveda je bilo. Brez sodelovanja bi vse pobili, umrli bi. Kako bi pa dojenčki živeli, če ne bi bilo sodelovanja z okupatorjem. Okupator je izdal karte in dojenčki so morali piti mleko na karte. Bolnišnice so delovale, policija je delovala … Saj mora narod živeti naprej. Ali naj se narod zaradi komunistične neumnosti pokolje in se pobije. Naj neha jesti in živeti. Domobranci so sodelovali, od njih so zahtevali orožje.

Vi ste bili osem let šef tožilcev. Zakaj niste ali zakaj niste mogli poskrbeti za to, da bi tisti, ki imajo krvave roke, dobili zasluženo kazen?

Ali ste brali, kaj se je zgodilo, ko je policija dala ovadbo zoper Mitjo Ribičiča? Potem veste, da ni treba veliko spraševati. Takrat ko sem bil jaz tožilec, je bilo stanje neprimerno bolj rdeče. Vsa policija je bila stara policija. Zakon o tožilstvu je bil stari socialistični zakon. Tožilec ni imel nobene pristojnosti nad policisti. Po novem zakonu pa tožilec usmerja policiste.

V osmih letih so se zakoni spremenili.

Leta 1995. Ampak preden je novi zakon zaživel, je minilo nekaj časa. To ne gre čez noč. Zakon se že napiše, stvari pa začnejo delovati čez nekaj časa. Recimo po starem zakonu tožilci sploh niso imeli disciplinske komisije. Potem je bila formalno mogoča, ampak tako, da ni mogla delovati. En član te komisije bi moral biti vrhovni sodnik. Kdo pa ga imenuje? Parlament? Vrhovni sodniki? Predsednik vrhovnega sodišča? Seja vrhovnega sodišča? In ga nismo mogli imeti, ker zakon ni določal, kdo ga imenuje. Imeli smo primer, ko pijanega tožilca, ki je delal javne izgrede, nismo mogli kaznovati. Sam sem ga dal v disciplinski postopek, ki se je začel in se nikoli ni mogel končati. Na zunaj so stvari včasih videti drugače, v resnici pa je treba pogledati podrobnosti. V tistem obdobju tožilec ni imel nobene možnosti vplivati na policijo.

V vašem obdobju na tožilstvu se je zgodila mati vseh afer – preprodajanje orožja. V zadnjem intervjuju za Mladino Drago Kos razlaga, da so policisti stvari pripeljali do točke, da bi bil lahko kdo tudi obsojen, pa tožilci tega niso hoteli narediti. Ali ste vi tožilcem dajali kakšna navodila, je kakšna politika pritiskala na vas?

Na mene, kar zadeva orožje, ni bilo nobenega pritiska, tudi toliko ne, kot bi pihala muha, ko leti mimo. Popolnoma ničesar. Tudi sam se nisem vtikal, afere sem spremljal iz zanimanja. Nikoli nisem niti gledal spisov o orožju niti tožilcev nisem spraševal o njem. Običajna poročila, kot so jih dajali o pomembnih zadevah, sem dobil, prebral in odložil.

Kako pa komentirate to, kar pravi Kos: da so tožilci dobili dobro pripravljene zadeve, vendar niso hoteli delati naprej?

Policija je dobro pripravila zadeve po svojih merilih, po teh merilih so bili dobri, sicer jih ne bi dali naprej. Kakšna so merila tožilstva, pa je druga zadeva. O tem pa ne bo sodil Kos, temveč tožilci.

Pričakoval bi, da imajo tožilci in policisti enaka merila in da bi zaprli kakšno barabo več?

Pa jih nimamo. Policija je pod političnim vodstvom, pod ministrom, ki je strankarski človek včasih ene ali drugič druge stranke. Tožilstvo ni pod nobenim ministrom, je samo strokovno. Kaj si predstavlja policija, je eno, pripravijo po svojih merilih, po svojem prepričanju; ko pa se zadeva znajde na tožilstvu, pa je drugo. Zato je pa zdaj narejeno tako, da tožilstvo usmerja policijo, da takih diskrepanc ni. Tožilec jih na to opozori že prej.

Kako bi ocenili delo vaših naslednic Zdenke Cerar in Barbare Brezigar, zadnja ravno končuje svoj mandat?

Zdenka Cerar je vse povedala s svojim dejanjem, še preden je nastopila službo. Pet minut po prisegi je izjavila, da bo umaknila zahtevo za varstvo zakonitosti v zadevi Rožman, ker ni v narodnem interesu. Ni delala po zakonu, ni rekla, ker ni po pravu, ker je nezakonito, ampak ker ni v narodnem interesu. Vsak narodni interes pa je politično vprašanje. Ona je pred svojim fizičnim nastopom, preden je spis o škofu Rožmanu videla, že odločila po političnem interesu, po politiki. S tem je povedala vse o svojem delu.

Kaj pa Barbara Brezigar?

Barbara Brezigar pa je popolnoma drugačna. Ona je tožilka, dvakrat, trikrat. Človek. Lahko se zmoti, kot smo se že vsi. Ampak ona je tožilka, prava.

Njej zelo očitajo, da je na tožilstvu zaposlila svoja otroka.

To lahko govorijo tisti, ki nimajo pojma o tožilstvu. Otroka je zaposlila šefica tožilstva, to pa ni Barbara Brezigar. Delovnopravno je ona samo šefica vrhovnega tožilstva. O delovnih razmerjih na ljubljanskem tožilstvu ne more popolnoma nič reči, tako kot vi. Za tožilce jih imenujeta vlada in parlament. Ali ima Barbara Brezigar kakšno pristojnost v parlamentu? Nikakršne. To je govorjenje in pisanje v tri dni. Pisanje iz sovraštva, iz napadanja, ne pa iz znanja, vedenja.

Zakaj pa mislite, da je toliko sovraštva do Barbare Brezigar?

To je tisto, o čemer sva govorila na začetku. Ker je Slovenija sovražno razdeljena in se nenehno nekaj išče. Čeprav je hčerka partizana, čeprav je bil njen stric vosovec, tovariš Štih, in še bi lahko našteval. Razglasili so, da je desna, in konec. Ker nekaterim stvarem ni hotela ugoditi, ko so nekateri to hoteli, je zdaj obsojena, da je desna, da je domobranka. In taka bo ostala, ker je Slovenija sovražno razdeljena. Slovenija ni normalna dežela, to je sovražno razdeljena dežela. Stanovnik je rekel, da se je znova začela državljanska vojna. Ne. Ne začenja se, nikoli se ni končala. Ker so bili ves čas na vrhu komunistični predsedniki in nihče ni ničesar prevzel, da bi to državljansko vojno končal, v političnem smislu pač še vedno traja.

Saj smo imeli Demos in vlado Janeza Janše?

Predsednik vlade o tem ne odloča, o tem odločajo višji, o tem odločajo glave.

Kdo pa so te glave?

Saj vemo, kdo sprejema zakone. Zakone sprejema parlament.

Večino v parlamentu pa ima predsednik vlade?

Kakšno večino pa je imel Janša kot predsednik vlade. Z ljudsko stranko in Desusom, ki je bil na nasprotni strani. Sprejeti niso mogli niti zakona o vojnih grobiščih. O mrtvih, kaj šele o živih.