Zakaj bi moral guverner Jazbec oditi

Ko je državni zbor Boštjana Jazbeca aprila 2013 imenoval za novega guvernerja Banke Slovenije, se je zdel kot idealna rešitev.

Dobili smo občutek, da v zaspalo, mestoma celo zakrnelo institucijo, ki je po mnenju številnih po izbruhu svetovne finančne krize zamujala tako pri ugotavljanju težav v bankah kot pri ukrepih za njihovo odpravljanje, prihaja svež veter. 

Z razlogom. Jazbec je bil ob prevzemu funkcije tri desetletja mlajši kot predhodnik Marko Kranjec, imel je številne izkušnje z delom v tujini, dobro pa je poznal tudi razmerja sil v Sloveniji. Bil je del novega vala mlajših ekonomistov, a je imel hkrati leta 2006 glavno vlogo pri prepričevanju predsednika vlade Janeza Janše, naj država ne proda Nove Ljubljanske banke (NLB). 

Foto: Reuters

Tudi v javnih nastopih je deloval suvereno in precej bolj prepričljivo kot Kranjec, ki vsaj javno nikoli ni želel slišati, da je v centralni banki karkoli narobe. Celo v obdobju, ko je bila Slovenija ob menjavi vlade v politično razklana, v ekonomsko pa na tleh, je Jazbecu uspelo dobiti podporo 77 poslancev. Dajal je vtis strokovnjaka, nepovezanega z "levimi" ali "desnimi" bančniki. 

Kot tak se je zdel več kot primeren za vodenje sanacije bank – najdražjega projekta države v tem stoletju. Izkazalo se je drugače.

Kaj razkrivajo dopisi, ki jih je pošiljal Jazbec ...

Dopisi, ki smo jih v zadnjih dneh objavljali na Siol.net, Jazbeca razgaljajo kot spretnega igralca v zakulisnih političnih in lobističnih igricah. Kot premetenega spletkarja, ki je za korist lastnega kroga pripravljen storiti vse – celo pohoditi voljo zakonodajnega telesa države, ki ga je postavila na ta položaj.

Boštjan Jazbec je bil ob prevzemu funkcije tri desetletja mlajši kot predhodnik Marko Kranjec. Foto: Matej Leskovšek Ni kaj, guverner slovenske centralne banke je inteligenten mož. Zelo dobro razume, kako že vrsto let deluje naša država. Ve, da se slovenskim politikom tradicionalno zatresejo roke, ko dobijo v roke navodila, pripombe, priporočila ali druge predloge iz evropskih institucij. 

To je izkoristil za lastne potrebe. Pravilno je ugotovil, da je ECB najmočnejše orodje za discipliniranje poslancev pri odločanjih o dveh zakonih, ki niso bili pogodu Banke Slovenije. 

Menil je, da bodo mnenje, ki ga podpiše Mario Draghi, guverner Evropske centralne banke (ECB), članice zloglasne trojke, ki je bila leta 2013 pred vrati Slovenije, pred odločanjem o predlogih zakonov zagotovo vsaj nekajkrat prebrali, če ne v celoti upoštevali.

Četudi je Jazbec to mnenje v resnici napisal kar sam. 

... in kaj nas učijo?

Pomen razkritja dopisov, ki jih je Jazbec pošiljal v Frankfurt, je večplasten. 

Prvič, znova potrjuje tisto, česar (si) v Sloveniji ne želimo priznati – da se tudi za "blagovno znamko" evropskih institucij, ki jih v Sloveniji dojemamo kot najvišjo stopnjo avtoritete in "objektivnosti", v resnici skriva rezultanta lobističnih sil.

Razlika je, da te delujejo na precej višjih in manj vidnih ravneh kot tiste v Ljubljani. Nehajmo se slepiti. Če je tako pri teranu, kvotah sladkorja in državnih pomočeh, je nedvomno enako tudi pri vprašanjih, povezanih s finančnim sistemom. 

Foto: STA , Drugič, daje nam misliti, da se tudi za odločitvami, ki jih v povezavi s Slovenijo sprejema ECB, vsaj deloma skrivajo tudi prstni odtisi Banke Slovenije. 

To spremeni – vse. Je po tem, kar smo prebrali v dopisih, res še mogoče verjeti, da se o primernosti posameznih članov nadzornih svetov NLB, Nove KBM ali Abanke odloča v Frankfurtu, ne pa v Sloveniji? Ali res verjamete, da Jazbec, ki je v zadnjih letih s funkcijami zvesto nagrajeval kader pomagačev iz časa sanacije bank, ne bi z osebno sugestijo ECB preprečil imenovanja ljudi, ki so bili v letih 2013 in 2014 po njegovem na "napačni strani"? 

In kakšna je verjetnost, da Jazbec nima nič s pritiski, ki jih na slovenske organe odkrivanja in pregona od lanskih hišnih preiskav v Banki Slovenije izvaja EBC? 

Tretjič, Jazbec v najmanj dveh dopisih Draghiju odkrito namiguje, da bi lahko prihod računskega sodišča v Banko Slovenije razgalil tudi "vlogo ECB in njihovih predstavnikov pri stresnih testih in pregledih kakovostnega premoženja bank leta 2013". 

Tu pridemo do ključnega vprašanja: česa o sanaciji bank še ne vemo, pa bi kot država, ki je vanjo vložila dobre tri milijarde evrov in pri tem zastavila prihodnost številnih generacij, že zdavnaj morali vedeti?

Nižji uradniki in študenti iz vzhodne Evrope

Na kratko si osvežimo spomin. Leta 2013 se je Slovenija, izčrpana po dveh recesijah, znašla na udaru mednarodnih finančnih trgov. Bili smo "novi Ciper" in na špekulantskih stavnicah prvi favorit za naslednjo državo, ki se bo finančno zlomila. 

Fotografija je ilustrativna. Državne obveznice so šle v nebo. V največje slovenske banke so prišli tuji revizorji, svetovalci in ocenjevalci premoženja, ki so – pogosto kar čez palec ali "s pločnika" – ocenjevali vrednosti njihovega premoženja. 

Izračunali so tako imenovano bančno luknjo, ki jo je decembra 2013 pokrila država. Banke je nacionalizirala z milijardami državnega denarja. Obveznice bank, ki so jih v letih pred tem kupovali pokojninske družbe, podjetja in posamezniki, so bile izbrisane. Hkrati pa so banke na slabo banko, poimenovano kot Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB), prenesle "nasedle" terjatve.

Vse to se je dogajalo na hitro in daleč od oči javnosti. A že v prvih tednih leta 2014 se je izkazalo, da se za PR-ovsko frazo o "uspešnem reševanju slovenskih bank" skriva še kaj drugega.

Sanacija bank je bila v resnici kaotično (ne)voden proces. Njegov ritem so narekovali tretjerazredni uradniki iz Bruslja, študenti iz vzhodne Evrope na začasnem delu v Sloveniji, ki so vrednotili premoženje, svetovalne družbe, ki so pri tem mastno služile, in guverner Jazbec, ki je v naglici celo osebno klical predsednike sodišč, da bi ti pohiteli z vpisom kapitala bank, in jih v zameno vabil na kosila. 

Apokalipsa zdaj!

Zgodovina nas uči, da je strah najboljše orodje za dosego političnih in drugih ciljev. Ves proces je temeljil na – prihajajoči apokalipsi: predpostavkah o ekonomskem zlomu Slovenije v prihodnjih letih, ki ne bi mogle biti bolj zgrešene. Pri stresnih testih bank so se zato upoštevale pesimistično naravnane, "statične" metode, na koncu pa je bil izbran izračun, ki je pokazal večjo luknjo. 

Foto: Bor Slana Tudi vrednotenja premoženja bank so bila pogosto zgrešena. Že v 15 primerih se je izkazalo, da so podjetja, katerih terjatve so bile na DUTB prenesene po nizkih cenah, pozneje v celoti poplačala posojila, ocenjena za "nasedla". Je šlo res "le" za napako ali kaj drugega?

Najbolj zloglasen primer je Protej, lastnik finančnega holdinga ACH, ki ga je DUTB od bank dobila brezplačno, dobre tri leta pozneje pa je francoska skupina Trigano podjetje odkupila za 200 milijonov evrov. V vmesnem času je DUTB terjatve do Proteja in ACH prodala ameriški investicijski banki, ki je z njihovo nadaljnjo preprodajo v nekaj mesecih ustvarila 20 milijonov evrov dobička.

Vrednosti premoženja so bile krepko podcenjene tudi pri terjatvah do Vizije Holdinga, Save Turizma, Zvona Ena Holdinga, kjer so v stečajno maso prišle kupnine za delnice Letrike in Heliosa, in celo Vegrada AM, ki je gradil Celovške dvore. 

Enako tudi v primeru nekaterih delnic – recimo Pivovarne Laško, ki jo je DUTB od NLB odkupila za štiri evre, kmalu zatem pa Heinekenu prodala po skoraj šestkrat višji ceni. 

Sanacija bank v največji tajnosti

Kar prepogosto pozabljamo je, da so bile vse ključne informacije v procesu, ki je vodil v novo prerazporeditev tranzicijskega premoženja, tako imenovano tretjo fazo privatizacije, v kateri so v Slovenijo prišli kupci terjatev iz davčnih oaz, skrite pred javnostjo. 

Banka Slovenije tako dolgo časa ni želela objaviti metodologije stresnih testov bank. Seznami terjatev, ki so šle na slabo banko, so se pripravljali v tajnosti in spreminjali iz dneva v dan. Prav tako so bili skriti tudi vrednosti prenosov na DUTB, kriteriji, odločbe o kapitalski neustreznosti bank in celo otvoritveno poročilo o nadzorovani likvidaciji Factor banke in Probanke, ki bi razgalilo podrobnosti njihovega poslovanja v letih pred tem. 

Duh tajnosti se je ohranil do danes. DUTB še vedno ne razkriva ne imen kupcev posameznih terjatev ne pogodbenih cen. Cele strani poročil računskega sodišča zatemnjene. Ministrstvo za finance nikoli ni opravilo revizije sanacije. Banka Slovenije pa je že od lanske kriminalistične preiskave v stanju nekakšne vojne z državo. 

In prav ta duh skrivanja je tisto, kar veje tudi iz dopisov, ki jih je Jazbec pošiljal v Frankfurt. 

Če pade Jazbec, pade tudi Draghi. Zakaj?

Po papirjih iz obdobja sanacije bank očitno ne sme brskati nihče: ne poslanci, ki so izvolili guvernerja, ne kriminalisti, ki ga sumijo, da je Novi Ljubljanski banki (NLB) pomagal priboriti približno 250 milijonov evrov premoženjske koristi, ne računsko sodišče, še najmanj pa javnost. 

Mario Draghi, guverner ECB Foto: Reuters Zakaj ne? "V luči vpletenosti ECB v stresne teste in zunanje preglede kakovosti sredstev bank leta 2013 je zelo verjetno, da bo revizija zajela tudi vlogo ECB in njihovih predstavnikov (vključno z vlogo in sodelovanjem v razpravah o stresnih testih leta 2013 in s svetovalci pri pregledih)," Draghiju razloži Jazbec, zakaj je treba državnim revizorjem na vsak način preprečiti vstop v Banko Slovenije. 

Ne gre "le" za svarilo, ampak odkrito napoved: če padem jaz, padete tudi vi. 

Pozneje Jazbec Draghija še enkrat spomni na "EU-razsežnost stresnih testov in pregledov bank" oziroma "vpletenost institucij EU v te procese". 

Omerta centralnih bankirjev

Ravno dejstvo, da je Draghi sporočilo očitno razumel in pozneje privolil v to, da ECB "ustrezno zaostri" mnenje, ki ga je poslala v Ljubljano, nam lahko da misliti. Pred nami se namreč ob branju dopisov razgalja nekakšna centralnobančna omerta.

Kaj je torej ta sveti gral sanacije bank, ki ga pomaga varovati Jazbec? Špekulirajmo: ali ECB torej ni le nadzorovala poteka sanacije, ampak jo je prek svojih ljudi tudi v operativnem smislu vodila? Je banke v resnici "sanirala" trojka, ki je uradno ni bilo? So posamezni "svetovalci", ki jih je v Slovenijo poslala ECB, povezani s finančnimi skladi, ki so pozneje odkupovali poceni terjatve ali pred tem kupovali slovenske obveznici po rekordnih pribitkih? 

In ali navedba o "EU-razsežnosti" potrjuje teorijo, da je bila Slovenija v resnici poskusni zajček ECB in Evropske komisije za poznejše stresne teste? Kaj pa, če smo bili v resnici poligon, na katerem so se v imenu poznejše uspešnosti eksperimenta zavestno delale "napake" in testiral teren?

Ne dvomite, Banka Slovenije bo okrivila lobije

Seveda bodo v krogu Banke Slovenije in njihovih zaveznikov, ki jih kljub površnemu vtisu, da so proti Jazbecu v tej državi "že vsi", sploh ni tako malo, te dileme označili za teorije zarote. 

Pripisali jih bodo lobijem. Morda "starim silam", proti katerim da se je boril Jazbec (čeprav je sam skrival poročilo o likvidaciji dveh "tajkunskih" bank, DUTB pa je že v prvih mesecih delovanja podaljšala življenje nekaterim finančnim holdingom). 

Foto: Matej Leskovšek Mogoče politiki, ki da nikoli ni marala Jazbeca, čeprav ga je sama pripeljala na ta položaj, z njo pa je vsaj včasih tudi uspešno "trgoval". 

Najverjetneje pa kar lastnikom podrejenih obveznic, med katerimi so – to je nesporno – tudi nekateri nekdanji ali sedanji vplivneži, a tudi državna podjetja in "navadni" ljudje s prihranki za starost. 

A tudi ta interpretacija ima "luknjo". Zakaj so bili ti imetniki v celoti izbrisani, čeprav bi lahko vsaj tisti, ki so obveznice kupovali na okencih poslovalnic NLB, v zameno dobili nove delnice bank kot na primer na zloglasnem Cipru? 

Zakaj torej na Banki Slovenije državi niso prihranili tveganja tožb, ki jo lahko v prihodnjih letih stanejo več sto milijonov evrov, in dela denarja, ki ga je vložila v kapital bank? 

Cilj: sanacije bank se ne sme razkriti

V vsakem primeru (si) ne smemo zamegliti širše slike. V povezavi s sanacijo bank, za katero smo – to je treba ves čas ponavljati – državljani plačali milijarde evrov, tudi po štirih letih ostajajo vprašanja, ki še nimajo odgovora. Dokler bo na Banki Sloveniji Boštjan Jazbec, jih ne bomo dobili. 

Foto: Matej Leskovšek Ravno nasprotno, vtis je, da je vse, kar je bilo centralna banka počela v tem času, podrejeno le enemu cilju – da podrobnosti sanacije bank nikoli ne ugledajo luči javnosti. Pri tem Jazbec ne izbira sredstev. 

Tistim vodilnim menedžerjem bank, ki so leta 2013 brez besede sprejeli njegove odločbe, očitno pomaga urejati službe. Enako tudi članom svoje sanacijske ekipe, med katerimi so tudi "stare sile" iz Banke Slovenije, s katerimi je Jazbec že ob prihodu tja očitno sklenil pakt, zaradi katerega se je pripravljen zapletati tudi v spore z viceguvernerji. 

Tiste, ki so se mu postavili po robu, čaka drugačna usoda. Na primer trajna izločitev iz kadrovske mreže, ki jo plete po državnem finančnem sistemu, ali celo kazenska ovadba. 

V kriminalističnih preiskavah se Jazbec sklicuje na imuniteto, ki mu ne pripada. Pri zakonih poslancem očita neustavno delovanje. Zdaj smo videli še, da za instrument pri lobiranju proti državnemu zboru uporablja kar ECB. 

Meja, čez katero Jazbec ne bi smel iti

To zadnje je rubikon, ki ga ne bi smel prestopiti. 

Ko je pokojni predsednik Janez Drnovšek leta 2007 zavrnil možnost, da bi Jazbeca že tedaj predlagal za prvega moža Banke Slovenije, je to utemeljil z izjavo, da "predlagani kandidat ne bi bil neodvisni guverner". 

Foto: STA , Čeprav je imel Drnovšek takrat v mislih dejstvo, da so Jazbeca zelo podpirali v SDS, dopisi deset let pozneje odpirajo isto vprašanje: je Jazbec, šef slovenske centralne banke, sploh še neodvisni guverner? Ali pa je v resnici le izpostava mednarodnih finančnih krogov in Frankfurta, ki mu v zameno za občasne usluge krije hrbet?

Guverner centralne banke mora biti po definiciji oseba z najvišjim ugledom brez črnega madeža. Biti mora preudaren modrec in pravični razsodnik, ki mu ljudje – nevešči razumevanja monetarne teorije – verjamejo, ko se ob redkih priložnostih oglasi. 

V Sloveniji takšnega guvernerja nimamo. Že tako načeto kredibilnost Boštjana Jazbeca dopisi nepovratno načenjajo. Ko se bodo naslednjič oglasili v ECB, ne bomo vedeli, ali skozi Draghija v resnici govori Jazbec. In obratno. V temi bomo, ker ne bomo vedeli, v kolikšnem številu dopisov je pisalo kakšno mnenje. 

Jazbec se je leta 2013 zdel kot idealna rešitev za Banko Slovenije. Štiri leta pozneje smo morda že na točki, ko je idealna rešitev njegov odstop.